Piše: J. B.
Bil je torek, 1. avgusta 2023. Hamzeh al-Masri, palestinski politični aktivist, je v pozivu organizacijam za človekove pravice zapisal: »Mi, prebivalci Gaze, vas prosimo, da preučite zločine organizacije Hamas (…) in omenite te zločine. Pozivamo vas, da nas zaščitite pred to organizacijo, ki ne neha ugrabljati in mučiti prebivalcev Gaze. (…) Prosimo vas, da nas čim prej zaščitite in rešite pred organizacijo Hamas.«
Al-Masrijev poziv je naletel na gluha ušesa. Dva dni prej (30. julija) se je na tisoče Palestincev na območju Gaze, ki je pod oblastjo Hamasa, podalo na ulice. Protestiralo je proti težkim življenjskih razmeram, bilo je pomanjkanje elektrike in plina. Shod, ki je potekal pod geslom »Hočemo živeti«, je bil odraz naraščajočega nezadovoljstva med Palestinci zaradi Hamasa. In slednjega podpira Iran, ki je pomagal, da je Hamas s krvavim prevratom leta 2007 prevzel nadzor nad Gazo. Dogodek v mednarodni javnosti ni odmeval, medijski mainstream o njem skoraj ni poročal, nihče ni zahteval nujen sestanek Varnostnega sveta Združenih narodov. Najbrž zato, ker ni bil vpleten Izrael in so zločine zagrešili Palestinci nad Palestinci.
Glede na to, da je Hamas zelo povezan z Iranom, ni dvoma, da je načrt za teroristični napad 7. oktobra dejansko nastal v Teheranu. Težko je verjeti, da bi za tako usklajenim napadom stal samo Hamas. Wall Street Journal je pisal, da je iranska Islamska revolucionarna garda od avgusta sodelovala s Hamasom pri načrtovanju teh napadov. Visoki predstavniki Hamasa in Hezbolaha so povedali, da so datum napada določili na skupnem sestanku v Bejrutu v ponedeljek, 2. oktobra. Podoben vzorec imajo vsi teroristični napadi na Izrael: Iran je bila vedno tista država, ki je financirala (poleg Katarja, denimo) teroriste, teroristične organizacije in teroristične napade. Namen Teherana je, da preprečuje normalizacijo odnosov med Izraelom in Savdsko Arabijo. Zato Hamasov teroristični napad ni presenetil tistih, ki podrobno spremljajo ravnanje Irana in njegove islamistične teroristične skupine, ki jo od njene ustanovitve konec leta 1987 podpira režim.
Od takrat je Hamas s pomočjo Irana (Hamas v Gazi nima delujočega gospodarstva) izvedel nešteto terorističnih napadov na Izraelce, pri čemer je ubil in ranil na tisoče ljudi – s samomorilskimi bombnimi napadi, streljanjem, napadi z nožem in tudi s streljanjem. Sprožil je na desettisoče raket na Izrael, poroča Gatestone Institute.
Leta 2002 je Hamas med judovskim praznikom pashe v izraelskem mestu Netanya zagrešil enega najbolj smrtonosnih pokolov. Trideset civilistov je bilo umorjenih in 140 ranjenih, ko je Hamasov terorist, preoblečen v žensko, v jedilnici hotela razstrelil kovček, napolnjen z močnim eksplozivom. Večina žrtev je bila starejših (70 let in več). Najstarejša žrtev je bila stara 90, najmlajša pa 20 let.
V zadnjih treh desetletjih predstavniki Hamasa nikoli niso skrivali ambicije svoje skupine, da bi z džihadom (sveto vojno) uničili Izrael. Skoraj ni minil dan, ne da bi Hamas izjavil, da je treba »osvoboditi celotno Palestino« (kar pomeni uničiti Izrael).
Hamasovi teroristi, ki so vdrli v Izrael, so uporabili isto taktiko, kot jo uporablja ISIS v Siriji in Iraku: zažigali so žive ljudi, posiljevali ženske, obglavljali civiliste, ugrabljali ženske (vključno s 85-letnico, ki je preživela holokavst in je zdaj na invalidskem vozičku).
Zakaj potem globalni medijski mainstream Hamas označuje za »militantno« organizacijo, medtem ko pripadnike ISIS poimenujejo »teroriste«? To je zaradi identitete žrtve. Ko je žrtev Izraelec, potem je storilec »militantnež«. Ko pa žrtev ni Izraelec, se muslimanski skrajnež imenuje to, kar v resnici je: terorist.
Poskusi nekaterih zahodnjakov, da bi oprali Hamas in ga prikazali kot majhno skupino borcev, ki izzivajo Izrael, eno najmočnejših držav na Bližnjem vzhodu, so se nadaljevali kljub grozotam, ki jih je skupina zagrešila v zadnjih 35 letih. Nenavadno je, da so se poskusi nadaljevali, čeprav so voditelji Hamasa sami poudarjali, da se njihova skupina ni spremenila in ostaja zavezana pokolu Judov in odstranitvi Izraela, piše Gatestone Institute.
Leta 2017 so zahodni mediji objavili zgodbe, v katerih so trdili, da je Hamas Izraelu priznal pravico do obstoja s sprejetjem »rešitve dveh držav«. Edina težava je, da ni bilo res. Argument je temeljil na političnem programu, ki ga je voditelj Hamasa Khaled Mashaal objavil na tiskovni konferenci v Dohi v Katarju. Britanski časnik Guardian je tedaj zapisal, da je Hamas v svojem novem programu naredil »največje koncesije« s pristankom na ustanovitev palestinske države poleg Izraela.
Časopis je citiral del programa, ki pravi: »Hamas meni, da je ustanovitev popolnoma suverene in neodvisne palestinske države z Jeruzalemom kot glavnim mestom po vzoru 4. junija 1967, z vrnitvijo beguncev in razseljenih na njihove domove, iz katerih so bili izgnani, formula nacionalnega soglasja.«
Mnogi v mednarodnih medijih pa niso poročali, da novi program tudi navaja: »Hamas verjame, da noben del palestinske zemlje ne bo ogrožen ali zapuščen, ne glede na vzroke, okoliščine in pritiske ter ne glede na to, kako dolgo traja okupacija. Hamas zavrača kakršno koli alternativo popolni osvoboditvi Palestine od reke Jordan do Sredozemskega morja.«
Drugi deli političnega programa, ki so jih nekateri mediji lažno predstavili kot znak Hamasove domnevne zmernosti in pragmatizma, so dejansko ponovno potrdili prvotno listino skupine, objavljeno leta 1988. Program za leto 2017 vključuje: »Ustanovitev Izraela je popolnoma nezakonita.«, »Legitimnosti cionistične entitete ne bo priznana.« in »Odpor in džihad (sveta vojna) za osvoboditev Palestine bosta ostala legitimna pravica, dolžnost in čast za vse sinove in hčere ali naše ljudstvo in naš ummet (muslimansko skupnost).«
Nov program Hamasa ni nadomestil njegove listine iz leta 1988. Pravzaprav je program ponovil Hamasovo zavezanost uničenju Izraela z džihadom, vendar je poudaril, da je skupina pripravljena sprejeti začasno državo, ker končnega cilja v trenutnih okoliščinah ni mogoče doseči. Hamas na kratko pravi: »Vzeli bomo vse, kar nam Izrael zdaj daje (začenši s palestinsko državo) in to bomo uporabili za vaš zakol.«
Mahmud al Zahar, eden od voditeljev Hamasa, je poudaril, da novi politični program ne pomeni, da je njegova skupina spremenila svoje stališče do Izraela: »Najpomembnejše je, da nismo priznali izraelske entitete. Naše strinjanje z ustanovitvijo palestinske države na mejah iz leta 1967 ne pomeni, da priznavamo izraelskega sovražnika ali da se odrečemo Palestini.«
Hamas ni izvedel pokola 7. oktobra, ker so Izraelci živeli v naseljih na Zahodnem bregu ali v Gazi. Izraelci, ki so bili tistega dne poklani, so živeli v Izraelu, blizu meje z Gazo. Opozoriti je treba, da se je Izrael leta 2005 umaknil s celotnega območja Gaze.
Hamas je začel napad na Izrael, ker ne vidi razlike med Izraelcem, ki živi v naselju na Zahodnem bregu, in Izraelcem, ki živi v mestu znotraj Izraela, piše Gatestone Institute. Za Hamas in njegove privržence so vsi Izraelci »naseljenci« in »kolonialisti«, ne glede na njihovo geografsko lokacijo. Hamas je napad izvedel kot del svojih prizadevanj za pokol in uničenje Izraela.
Voditelji Hamasa, med njimi Ismail Haniyeh, Khaled Mashaal, Saleh Arouri in Khalil al-Hayya, ki varno živijo v hotelih s petimi zvezdicami v Katarju in Libanonu, so povabili novinarje, da jih dokumentirajo med posebno molitvijo, s katero so se zahvalili Alahu za pokol Izraelcev. Tem lažnim voditeljem je očitno vseeno za tisoče Palestincev na območju Gaze, ki so izgubili svoja življenja, domove in ljubljene zaradi Hamasove žeje po izraelski krvi.
Tisti, ki še naprej branijo Iran in Hamas, so vpleteni v njuno kampanjo genocida nad Izraelci. Takšna obramba je ogorčenje ne le za Izraelce, ampak tudi za številne Palestince, ki jih uporabljajo kot živi ščit in topovsko hrano za potešitev krvoželjnosti voditeljev Hamasa, ki živijo v hotelih v Katarju, Turčiji in Libanonu.
