Piše: Lucija Kavčič
Slovenska gospodarska knjiga iz 19 stoletja – Gormerkanska kniga iz Potrne na avstrijskem Štajerskem je izjemno dragocena tako za etnologe, zgodovinarje in jezikoslovce kot za običajne bralce. Njen delni faksimile je skupaj z znanstvenimi prispevki o njej izdalo Kulturno društvo Člen 7 za avstrijsko Štajersko – Pavlova hiša.
V Gormerkansko knigo, to je rokopisno tabelarno zasnovano gospodarsko knjigo je slovenska kmečka družina Hois iz Potrne na avstrijskem Štajerskem malo več kot štirideset let, od 1842 so 1882, v slovenščini zapisovala vse podatke o delu in poslih na njihovi kmetiji: o poljedelskih opravilih, letini, prodaji pridelkov, vinogradništvu in čebelarstvu, o dninarjih, deklah in hlapcih. Knjiga je še toliko pomembnejša zato, ker je pisana v slovenskem narečju, ki se je govorilo na avstrijskem Štajerskem v času, ko se je slovenska narodna zavest šele oblikovala, priča o močni prisotnosti slovenščine severno od šele kasneje zarisane jezikovne meje ter prikazuje tedanji dvojezični vsakdanjik slovenske kmečke družine v 19. stoletju. Kot je v uvodu h knjigi zapisala Susanne Weitlaner, ji je knjiga prišla v roke po naključju, ko se je nekega dne pri njej v Pavlovi hiši oglasila Gertrude Zipper in jo prosila za pomoč pri prevodu pesmi, zapisane v rokopisni knjigi, ki je bila v lasti njene družine več kakor 150 let. Večinoma jo je napisal Mihael Hois, Gertrudin prapradedek, kmet iz Potrne. Izkazalo se je, da gre za veliko redkost, ki ji ni para, zato so jo raziskali etnologinja Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota, ki je poskrbela za podrobno transkripcijo knjige, raziskala življenje njenega avtorja in življenje na kmetiji v 19. stoletju, zgodovinarka in prevajalka Karin Almasy, ki je poskrbela za historično kontekstualizacijo in umestitev pisca Mihaela Hoisa v 19. stoletje, jezikoslovka Nina Zver, ki je pripravila jezikovno analizo pesmi in jezika, zgodovinar Hermann Kurahs pa je pripravil kratek oris zgodovine Potrne/ Laafelda s poudarkom na družinah Hois.
Odtis kmečkega gospodarstva
Rokopisni zvezek Gormerkanska kniga Potrna 1842–1882 je pisan v črkopisu dajnčica in gajica, zapisi v gotici na začetku pa pričajo o tem, da je pisec dobro govoril in pisal tudi nemško ter bil izobražen in poučen, bil pa je tudi med naročniki Mohorjevih publikacij v slovenščini. Naslov zvezka Gormerkanska kniga verjetno izhaja iz nemške besede merken (spomniti se), Merkbuch, Vormerkbuch torej in pomeni knjigo (beležko), v katero si zabeležiš vse, česar ne smeš pozabiti, je pojasnila etnologinja Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja: »Gre za posvetno besedilo v slovenskem jeziku in črkopisu, ki nima literarne vrednosti. Pomemben pa je tudi zato, ker ni nastal iz cerkvenih, šolskih in literarnih nagibov, niti ni pesmarica (ki jih kot starejše ohranjene rokopise v štajerskem prostoru že poznamo), ampak je vzniknil iz potrebe kmeta, da svoje gospodarsko (tudi vsakdanje) življenje zapiše v slovenskem jeziku – z razlogom, ker je bil to njegov materni jezik,« je za zapisala Jelka Pšajd in dejala, da moramo biti hvaležni potomcem in generacijam družine Hois oziroma Kotzbeck iz Laafeld/Potrne, ki so zvezek ohranili v dobrem stanju v tako dolgem časovnem obdobju. Kot je še zapisala Jelka Pšajd, je zvezek, sredi 19. stoletja pisan v slovenskem jeziku, izredno dragocen in redek, saj je bila takrat »nemščina jezik pisne komunikacije, jezik tiskanih knjig, uradov, korespondence, nadregionalna lingua franca v habsburški monarhiji ter prav tako jezik višje izobrazbe. Slovenščina še ni bila uveljavljen jezik in je veljala za jezik »kmetov«, ki se je uporabljal predvsem v ustni komunikaciji.« Laafeld/Potrna, ki je po letu 1918 pripadla Avstriji, je danes namreč pretežno nemško govoreči kraj, v času Mihaela Hoisa in njegove družine pa se je v Potrni in sosednjih obrobnih vaseh govorilo slovensko.
Za Zedinjeno Slovenijo
Ker je pisec Gormerkanske knige Mihael Hois vanjo pisal v slovenščini, je najbrž že negoval slovensko narodno zavest, ki se je sicer oblikovala šele v poznem 19. stoletju, v slovenščini pa sta po njegovi smrti zapiske v zvezku nadaljevala hči Marija in zet Jakob z Melov. »To pa ni bilo vsakdanje in samoumevno v tem času, ko so si izobraženi Slovenci, npr. tako imenovani narodni buditelji in duhovniki, med seboj dopisovali v nemškem jeziku,« pravi Jelka Pšajd, ki pojasnjuje, da se je ravno v času pisanja Gormerkanske knige odvijal boj za javno rabo slovenskega jezika nasploh. Upoštevati je treba, da je škof Anton Martin Slomšek šele leta 1859 prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor, kar je pomenilo cerkveno enotnost spodnje Štajerske in s tem slovenskega nacionalnega ozemlja. Ta poteza je rešila Slovenske gorice in druge slovensko govoreče obmejne kraje, ki so zdaj imeli tudi škofa, ki je pridigal v slovenščini. Do sedemdesetih let 19. stoletja je bil za slovenske vasi v okolici Radgone na voljo slovenski duhovnik. Mihael Hois je bil uspešen in dobro gmotno stoječ kmet, o čemer pričata dve omembi v graškem časopisju: leta 1869 v Grazer Tagespost ter leta 1870 v Grazer Zeitung. Obe pričata o tem, da je bil Hois uspešen rejec konj. Etnologinja Jelka Pšajd je povedala še, da o tem, kako močna je bila njegova slovenska zavest, priča tudi dejstvo, da je bil Mihael Hois tudi edini podpisni pod peticijo za Zedinjeno Slovenijo na Kapeli.
Zaklad za jezikoslovce
Gormerkanska kniga je izjemno odkritje tudi z jezikovnega stališča, saj je v zvezku izpričana slovenščina, kar je izrednega pomena, je za Demokracijo zapisala jezikoslovka Nina Zver in nadaljevala: »Zapisi so namreč nastajali v občutljivem obdobju slovenske zgodovine – v obdobju, ko sta bila slovenska identiteta in občutek pripadnosti slovenskemu narodu še v povojih – ter na občutljivem narodnostno mešanem območju: Potrna leži v t. i. Radgonskem kotu, na stiku dveh držav, ki je bil nekdaj še večinsko slovenski, danes pa tam živi slovenska manjšina. Po zgodovinskih podatkih je živelo v Potrni še konec 19. stoletja večinsko slovensko prebivalstvo, medtem ko v sodobnosti slovensko govori le še peščica starejših prebivalcev. Slovenščina tukaj tako rekoč izumira. Na to so poleg bližine nemško govoreče Radgone vplivali razni negativni politični procesi oz. dogodki v preteklosti: izrazito ponemčevanje prebivalcev Radgonskega kota v poznem 19. in 20. stoletju, določitev meja na pariški mirovni konferenci in nespodbudna manjšinska politika, zlasti od 1918 do poznih 90. let.« Gospodarska knjiga kmeta Mihaela Hoisa pa dokazuje, da je slovenščina na tem območju sredi in konec 19. stoletja še živela na polno. Hois seveda ni pisal v slovenskem knjižnem jeziku, ki se je tedaj šele formiral, temveč v narečju Radgonskega kota, poudarja Nina Zver, saj se je tam govorilo in se še danes govori (kolikor se še) zanimivo mednarečje med prekmurskim in slovenskogoriškim narečjem, saj so se v času Hoisovega življenja in še kasneje tja priseljevali prekmurski hlapci in dekle, nekateri sezonsko, nekateri za zmeraj, ki so s seboj prinesli svoje narečje. Kljub veselju ob prebiranju Gormerkanske knige pa me, avtorico članka, kar zaboli ob dejstvu, da se potomci družine Mihaela Hoisa v Potrni – družina Kotzbeck, po domače Jirglovi, danes ne ukvarjajo več s kmetijstvom in da je bil zadnji, ki je kmetoval do leta 2010 in govoril slovensko, Walter Kotzbeck. Umrl je leta 2021, še preden bi publikacijo lahko vzel v roke.
