Piše: dr. Vinko Gorenak
Včeraj nas je, ali pa tudi ne, presenetila novica o tem, da je policija ukinila fizično varovanje štirim tožilcem in sodnici, ki se ukvarjajo z enim najtežjih primerov kriminala v samostojni Sloveniji – sojenjem tako imenovanemu »Kavaškemu klanu«, sploh pa dejstvo, da je fizično varovanje omenjenim, po nekaj urah vzpostavila nazaj.
Kaj se je torej dogajalo, kaj so preverjena dejstva o tem in česa ne poznamo? Mogoče veliko vprašanj, a odgovore na večino njih, so že našli novinarji, nimamo le enega samega podatka. Zgodbo, če temu lahko tako rečemo, lahko zato v celoti zaokrožimo, kar bom skušal narediti v tem prispevku.
Novinarsko preverjena dejstva
Policija je v petek ukinila fizično varovanje štirim tožilcem in sodnici, nadomestila ga je nižja oblika varovanja, tako imenovano operativno varovanje. Tožilcem in sodnici so to sporočili sami varnostniki, ki so jih varovali in to nekaj ur pred prekinitvijo fizičnega varovanja, to naj bi se zaključilo ob pol noči tistega dne. Do komunikacije o tem, med vodstvom policije ali notranjega ministrstva in pravosodnega ministrstva ni prišlo. Tožilci in sodnica so o tem obvestili svoja predstojnika, ki sta o tem obvestila pravosodno ministrico Andrejo Katič, ki pa je na to temo poklicala notranjega ministra Boštjana Poklukarja. Sledil je preobrat, policisti, ki omenjene osebe varujejo, so s strani nadrejenih prejeli obvestilo, da se varovanje tožilcev in sodnice nadaljuje.
Česa ne poznamo
Za popolno analizo stanja nam torej manjka en sam podatek, to je podatek o tem, zakaj je policija ukinila fizično varovanje štirim tožilcem in sodnici? Vemo le to, da se je to zgodilo na predlog neke interne delovne skupine v policiji, ki je na novo spisala oceno ogroženosti omenjenih, na podlagi katere je bila sprejeta odločitev o ukinitvi fizičnega varovanja. Omenjena ocena ogroženosti pa je tajna in javnost do nje nima dostopa, kar je tudi povsem razumljivo.
Kaj se je dogajalo in kaj se ne bi smelo zgoditi?
Povsem ob strani pustimo to, česar ne vemo, to je ocena ogroženosti tožilcev in sodnice, ki je bila podlaga za ukinitev fizičnega varovanja. Ne moremo presojati policijskega dokumenta, katerega vsebine ne poznamo, zato pustimo ob strani to, ali je delovna skupina ravnala prav ali ni ravnala prav, to za nadaljnji potek dogodkov niti ni bistveno.
Ko je vodstvo CVZ (Center za varnost in zaščito) dobilo ta dokument, se je z dokumentom lahko strinjalo ali pa tudi ne. Vodja omenjenega centra je imel vso možnost in pravico, celo dolžnost, da bi omenjeni dokument zavrnil, če se z njim ni strinjal, tako pa se je očitno strinjal.
V povsem enaki vlogi, z veliko večjo odgovornostjo za svoje ravnanje, je bil generalni direktor policije Senad Jušić, ki bi prav tako lahko omenjeni dokument zavrnil in zahteval nadaljevanje fizičnega varovanja tožilcev in sodnice, a tega ni storil, zato se je z dokumentom očitno strinjal in naročil ukinitev fizičnega varovanja omenjenim.
O tem bi moral obvestiti notranjega ministra Boštjana Poklukarja, lahko da ga je ali pa tudi ne, je pa to njegova zakonska obveznost.
Od tu dalje sledimo preverjenim novinarskim podatkom, ki povedo, da so odločitev o ukinitvi fizičnega varovanja tožilcem in sodnici sporočili kar policisti, ki so jih varovali. Tako početje vodstva policije in notranjega ministrstva nima realne podlage v 23. 59. in 61. členu Zakona o državni upravi, ki govorijo o medsebojnem sodelovanju in obveščanju med ministrstvi in organi v sestavi. Zato lahko na tej točki ocenimo, da sta policija in notranje ministrstvo (Jušič in Poklukar) ravnala v nasprotju z omenjenimi členi omenjenega zakona, torej sta ravnala nezakonito. Sploh pa je tako ravnanje v nasprotju z zdravo kmečko pametjo, saj ni mogoče ukiniti fizičnega varovanja in o tem obvestiti tožilce in sodnike le nekaj ur pred zaključkom samega fizičnega varovanja, ker to odpira številne logistične probleme omenjenih varovanih oseb, pa tudi policije same, kjer so očitno že naredili nove razporede dela, odpovedali začasna stanovanja policistov v bližini varovanih oseb in še bi lahko naštevali. Odpoved fizičnega varovanja, ki je v celoti v pristojnosti policije in ne notranjega ali pravosodnega ministrstva, bi se morala zgoditi v razumnem roku več dni ali celo nekaj tednov.
Novinarsko preverjeno torej vemo, da je bila o odpovedi fizičnega varovanja tožilcem in sodnici, ministrica Katičeva obveščena s strani vodstva tožilstva in Vrhovnega sodišča. Vsi skupaj so bili upravičeno presenečeni, sami tožilci in sodnica pa so se, ne po svoji krivi, znašli v veliki varnostni negotovosti, zaradi dela, ki ga opravljajo. Povsem pričakovano in upravičeno je torej poklicala notranjega ministra Poklukarja in zahtevala pojasnila kaj se dogaja in zakaj je bilo fizično varovanje omenjenih ukinjeno.
Preverjeno dejstvo je, da je bilo fizično varovanje omenjenih tožilcev in sodnice, nekaj ur za klicem Katičeve Poklukarju, ponovno vzpostavljeno. Jasno je torej, da je na tej točki prišlo do komunikacije med ministrom Poklukarjem in generalnim direktorjem policije Jušićem, ki je naročil ponovno vzpostavitev fizičnega varovanja. Minister Poklukar ima svoja pooblastila v razmerju do policije določena v členih od 3. do 13. Zakona o organiziranosti in delu v policiji, tam pa ni določila, ki bi ministru dovoljevalo, da daje generalnemu direktorju policije ukaze in navodila o tem, kako mora policija opraviti točno določeno nalogo. Očitno je, da je Poklukar od Jušića zahteval ponovno vzpostavitev fizičnega varovanja, kar je seveda nezakonita zahteva, še več, ima vse znake kaznivega dejanja po 257. členu Kazenskega zakonika 1, ki govori o zlorabi uradnega položaja ali uradnih pravic, za kar je zagrožena kazen zapora do treh let.
Če bi vsi postopki ukinitve fizičnega varovanja tožilcev in sodnice v policiji potekali po vseh pravilih stroke in v skladu z zakoni, bi Jušić moral tako zahtevo ministra zavrniti, tako pa je očitno ni zavrnil.
Če pa si je po »prijateljskem pogovoru ali klicu« Poklukarja, na kar se bodo verjetno sklicevali, premislil pa to ne pomeni nič drugega, kot odsotnost njegovega vodenja policije in kaže na šibkost njegovega položaja, kar pa je že druga tema. V nobenem primeru pa se v resni državi ob delujoči policiji in tožilstvu Poklukar ne bi mogel izogniti odgovornosti in seveda obsodilni sodbi za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic.
