Piše: Mitja Iršič
Kot smo že pisali, je bil včerajšnji sestanek Goloba s koalicijskimi partnerji in zunajparlamentarnimi strankami del panike na levici, ki nima novega levega mesije, zdaj pa se hoče na hitro konsolidirati okrog starega vodje. Od vseh udeležencev je le Jasmin Feratović (Pirati) jasno priznal, za kaj je šlo.
“Danes smo slišali o Janezu Janši, da se je treba spopasti z avtoritarnostjo in politiko, ki jo zagovarja,” je bil iskren Feratović. Jasno je torej namignil, da bo želel Golob v predvolilni tekmi prav vse težave trenutne koalicije naprtiti na prejšnji mandat, spominjati na t. i. “zaplinjanje” in “zapiranje v občine” ter tako volivce opominjati, da so jim oni podarili “svobodo”. Vsaj nekatere zunajparlamentarne leve stranke mu pri tem očitno ne bodo pomagale.
Kdo je predlagal “pakt o nenapadanju”?
Hkrati je Feratović namreč priznal, da tej politiki ne kaže slabo zaradi Janše, ampak zaradi njihovega lastnega dela, zaradi česar ne želijo sklepati “pakta o nenapadanju” s trenutno koalicijo.
Zanimiva je besedna zveza, ki je najbrž bila predlagana na sestanku. “Pakt o nenapadanju” sta namreč sprejeli Sovjetska zveza in nacistična Nemčija leta 1939, v skupnem boju proti (kapitalističnim) imperialnim zahodnim silam. Morda so predstavniki trenutne koalicije preveč intenzivno prebirali gradivo iz druge svetovne vojne in so jim v spominu ostale napačne stvari. Takrat sta se namreč Sovjetska zveza in nacistična Nemčija dogovorili, da si bosta Evropo razdelili na vzhodni (internacionalno socialistični) in zahodni (nacionalno socialistični) del. Kaj torej taka besedna zveza v sodobnem času sploh sporoča?
Glede na to, da je sestanek sklical sam predsednik vlade, je moč sklepati, da je pakt o nenapadanju predlagal prav on. Tisti, ki sledimo njegovi grandiozni retoriki skozi zadnja štiri leta, smo že vajeni značilnih stranpoti njegovih miselnih procesov. Golob si torej ne želi zedinjene levice, ampak levice, ki ne bo napadala njega in njegove stranke, po podobnem ključu kot v prejšnjem mandatu, ko je prek korporativno-medijskega stroja uspel na hitro podrediti bivšo Koalicijo ustavnega loka (KUL).
Zakaj pakta o nenapadanju ne more biti?
SAB in LMŠ sta takrat nehala samostojno obstajati, njuni odbori in politiki so bili pogoltnjeni v nedrje prazne stranke GS, a je bilo takrat vseeno, saj sta bili tudi obe bivši inkarnaciji LDS le še politično pogoreli. Nekatere stranke na trenutni zunajparlamentarni levici imajo višje ambicije – med drugim Pirati, ki se želijo nekako oddaljiti od sestrske stranke Levica, saj se od nje v marsičem razlikujejo (med drugim v pogledih na jedrsko energijo).
Pakta o nenapadanju v tem mandatu ne more biti tudi zaradi tega, ker veliko akterjev na levici po dolgih desetletjih vidi, da je na političnem prostoru nastal vakuum, saj je Golob posesal vso mašinerijo neo-LDS strank, hkrati pa se na volitve odpravlja politično kontaminiran. Če bi se zunajparlamentarne stranke zavezale, da ga ne bodo napadale, bi s tem hkrati prevzele vse grehe njegove vlade.
Tudi oni bi bili krivi za kadrovanje na policiji in KPK. Tudi oni bi bili krivi za nikoli pojasnjen račun v Romuniji. Tudi oni bi bili krivi, da šest mesecev plačujemo dolgotrajno oskrbo, ki je ni. Tudi oni bi bili krivi za eno najvišjih inflacij v evropskem prostoru. Tudi oni bi bili krivi za počasno popoplavno obnovo. Tudi oni bi bili krivi za katastrofo v gospodarstvu.
Feratovićevo izjavo je torej treba vzeti tudi v smislu samopreživetja. Nihče noče prevzeti Golobovega in Svobodinega nahrbtnika. Celo stranka SD ne – spomnimo, kako se je minister za gospodarstvo opravičeval, da so vsem Slovencem znižali plače, ali pa zagovarjanje Matjaža Frangeža, ki je subtilno obžaloval slabe poteze vlade po nedavnem gorečem govoru predsednika uprave NLB Blaža Brodnjaka.
