Piše: Dr. Matevž Tomšič
Za Golobovo vlado lahko zanesljivo rečemo, da je najbolj ideološko ortodoksna in omejena med vsemi v samostojni Sloveniji. Glede tega močno prekaša tudi svoje leve predhodnice. V bistvu je njena angažiranost opazna samo pri vprašanjih, ki so izrazito ideološke narave.
Če je pri reševanju problemov, ki so življenjskega pomena za blaginjo ljudi, povsem nekompetentna in neučinkovita, pa se zadev, ki so povezane s »kulturnim bojem«, loteva z velikansko lahkotnostjo, ekspeditivnostjo in temeljitostjo. Vse njene tozadevne pobude in akcije so izraz levičarskega radikalizma. Oblastniki so še posebej zavzeti za opravičevanje ali celo poveličevanje nekdanje države in njenega režima ter čaščenje tistih, ki jo bili njuni nosilci. Medtem na drugi strani omalovažujejo osamosvojitev in tiste, ki so zanjo najbolj zaslužni. Slednjim sprevrženo očitajo, da si »prilaščajo« osamosvojitvene zasluge (od koga le, menda ne od tistih, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila »intimna opcija«).
Zadnji »dosežek« vlade v smislu vnovičnega uvajanja idejne pravovernosti je ukinitev nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja (ki ga je za 17. maj razglasila njena predhodnica). To je storila na tipično komunističen način, na nočni seji, na predvečer tega spominskega dne – komunistična tajna policija, popularno imenovana UDBA, je namreč običajno prišla po svoje žrtve v nočnem času. To dejanje je sledilo organizaciji državnega pogreba za nekdanjega šefa te tajne policije Janeza Zemljariča, pa ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve, pa počastitvi ustanovitve komunistične partije na Čebinah s strani ministrice za kulturo Aste Vrečko, pa vrnitvi kipa komunističnega diktatorja Josipa Broza Tita v protokolarni kompleks Brdo. Vzorec je torej jasen. Gre za očitno poveličevanje komunističnega totalitarizma.
Pri tem je zadnja poteza Golobove vlade še posebej zavržena. Pomeni namreč nič drugega kot poskus rehabilitacije komunističnih zločinov in s tem seveda tistih, ki so odgovorni zanje. S tem dajejo jasno vedeti, da so nekatere žrtve vredne manj. Da z zločinom ni nič narobe, če je storjen v imenu »prave« ideologije. Tudi če gre pri tem za pobijanje civilistov in vojnih ujetnikov, zapiranje nasprotnikov režima, ropanje premoženja »razrednih sovražnikov«. In ne, to se ni dogajalo samo med drugo svetovno vojno in v letih takoj po njej. UDBA je izvajala likvidacije političnih nasprotnikov tako rekoč do konca trajanja režima. Ni naključje, da za takšna dejanja do sedaj v Sloveniji še nihče ni bil obsojen.
Argumenti za ukinitev spominskega dne, ki jih navajajo v vladi, so tako prozorni, da lahko še otrok razkrinka njihovo zlaganost. Pravijo, da ni bilo ustrezne javne razprave. Kot da je obstoj komunističnih zločinov nekaj, v kar bi bilo treba koga prepričevati. Kot da Slovenija ne bi bila posejana s stotinami grobišč, v katerih so ostanki deset tisočev žrtev divjanja povojnih »osvoboditeljev«. Ko da ne bi bilo dodatnih nekaj deset tisoč Slovencev primoranih zapustiti domove, da bi si rešili golo življenje. Kot da ne bi komunistični oblastniki v »novi ureditvi« sistematično zatirali podjetnikov, kmetov, duhovnikov in vseh tistih, ki so jih imeli za dejanske ali namišljene nasprotnike. In tistim, ki opozarjajo na ta dejanja in poudarjajo njihovo zločinskost, duhovni nasledniki storilcev teh dejanj očitajo, da »potvarjajo zgodovino«. Kaj je lahko še bolj sprevrženega?
Vendar zločinske narave komunističnega režima ni mogoče prikriti, pa če se njegovi dediči skupaj s svojimi političnimi, medijskimi in civilnodružbenimi lakaji še tako trudijo za to. Dokazov zanjo je preprosto preveč. Konec koncev jo je kot takšno pripoznal tudi evropski parlament. Tisti, ki skušajo olepšati podobo komunizma, izkazujejo samo to, da so sovražniki evropske civilizacije.
