Piše: C. R.
Slovenska vlada pod vodstvom Roberta Goloba že od začetka spopadov na Bližnjem vzhodu izkazuje izrazito podporo Palestincem, kar potrjuje tudi uradno priznanje Palestine. A ta podpora presega zgolj diplomatske poteze – od izbruha vojne je Slovenija v manj kot dveh letih za Gazo namenila več kot 5,3 milijona evrov neposredne finančne in materialne pomoči.
Prek sporne agencije ZN za pomoč palestinskim beguncem UNRWA je vlada leta 2023 prispevala 800.000 evrov, od tega 300.000 evrov pred vojno in dodatnih 500.000 evrov po njenem izbruhu. Leta 2024 je sledilo še 2 milijona evrov, skupaj s humanitarnimi paketi in medicinsko pomočjo v vrednosti preko 100.000 evrov. Poleg tega je vlada odobrila štiriletni dogovor o dodatnih 4 milijonih evrov za UNRWA, od katerih bo prvi milijon izplačan že letos. Za povrh je vlada namenila še 10.000 evrov uradu visokega komisarja ZN za človekove pravice v Palestini.
Medtem ko Golobova vlada z našim denarjem radodarno podpira mednarodne humanitarne akcije, pa se zdi, da domači problemi, kot je revščina, ostajajo v drugem planu. Kritiki opozarjajo, da gre pri tem bolj za sledenje globalnim levičarskim trendom in utrjevanje mednarodnega ugleda kot za pristno skrb za ljudi v vojnih območjih. Slovenija se s tem postavlja ob bok državam, kot je Španija, ki prav tako glasno podpirajo Palestino, medtem ko domače stiske družin in otrok ostajajo nerešene.
Po podatkih Slovenske karitas se vsako leto po pomoč pri nakupu šolskih potrebščin obrne več kot 5.900 družin. Vsak deveti prebivalec Slovenije živi pod pragom revščine, še več pa jih životari tik nad njim. Pred začetkom šolskega leta je Karitas z dobrodelno akcijo Otroci nas potrebujejo zbrala 200.323 evrov, z akcijo Pokloni zvezek pa 63.320 zvezkov in 1400 barvic v 249 osnovnih šolah, 106 vrtcih in poslovalnicah Office & More. Skupna vrednost pomoči je dosegla 518.000 evrov, večinoma v obliki šolskih potrebščin in bonov za delovne zvezke. Do konca leta pričakujejo, da bodo pomagali 14.000 otrokom. Karitas ob tem poudarja, da so stiske staršev pred začetkom šolskega leta velike, kar močno občutijo tudi otroci.
Medtem ko vlada pošilja milijone evrov v tujino, se zastavlja vprašanje, zakaj enaka vnema ni usmerjena v reševanje revščine doma. Nakup šolskih potrebščin, ki je za mnoge samoumeven, za številne slovenske družine pomeni izbiro med zvezki in osnovnimi življenjskimi stroški. Namesto da bi vlada prioritetno naslavljala te domače izzive, se zdi, da je bolj osredotočena na mednarodno podobo in levičarske ideale. Del sredstev, namenjenih tujini, bi lahko bistveno olajšal stiske slovenskih družin in otrok, ki so odvisni od dobrodelnosti organizacij, kot je Karitas.
