-2.4 C
Ljubljana
sobota, 28 januarja, 2023

Vse o Golobovi blamaži s popisom cen živil

Piše: Jože Biščak

Vlada Roberta Goloba je s primerjavo cen živil pri različnih trgovcih »odkrila« le tisto, kar vsak potrošnik že ve: da so cene živil v različnih trgovinah različne. To »kolumbovsko« odkritje je neto davkoplačevalce drago stalo.

»Gre za enega najbolj lahko zasluženih denarjev od vseh dosedanjih lahko zasluženih javnih naročil,« je na družbenem omrežju Twitter zapisala novinarka Financ Petra Sovdat. Družba April 8 bo namreč za popis cen živil pri šestih različnih trgovcih do pomladi prihodnje leto prejela (skupaj z aneksom za javno naročilo) skoraj 60 tisoč evrov. Ne gre le za to, da je povsem otroško popisovanje cen in preračunavanje v najcenejšo potrošniško košarico popolnoma nepotrebno, ampak tudi za metodološke napake, saj so popisovalci med seboj primerjali neprimerljive izdelke.

Kako se je začelo …

Robert Golob in vlada sta spomladi, ko je inflacija skočila v nebo, s prstom pokazala na trgovce kot glavne krivce za dražitev osnovnih življenjskih potrebščin. Zato je populistično obljubil, da bo naredil zelo jasen prikaz cen živil pri različnih trgovcih. »Kje so cene za košarico živil nizke in kje so očitno marže astronomske,« je takrat dejal predsednik vlade.

Kasneje ga je očitno nekdo poučil, da je to nemogoče, ker bi mu morali trgovci sami posredovati podatke. Marža je namreč razlika med nabavno in prodajno ceno. Ampak nabavna cena ni tista, ki jo trgovec plača (denimo kmetu za krompir), ampak cena, kamor je treba prišteti manipulativne, administrativne in transportne stroške, logistiko, morebitne carine in druge davščine v tej verigi. Tako počasi dobimo prodajno ceno, tej pa je treba prišteti še DDV, da dobimo končno maloprodajno ceno, ki jo plača potrošnik (kupec). Marža je torej pribitek trgovca na nabavno ceno, ki zajema zgoraj omenjene stroške. Marža se pogosto zamenjuje z rabatom, ki je delež trgovca v nabavni ceni. Rabat je stvar dogovora med dobaviteljem in trgovcem, običajno rabat ponudi dobavitelj, da si zagotovi prodajo izdelka trgovcu.

Tisto, česar Golob ni povedal, je, da največji delež maloprodajne cene izdelka, ki ga kupimo trgovini, niso stroški, ki jih imata proizvajalec (dobavitelj) in trgovec, ampak različni davki, paradavki, dajatve in prispevki. To je tisto, kar povzroča višje cene, slabšo kvaliteto in nizke plače trgovk.

… in kako se je nadaljevalo

Ko je vlada spoznala, da z njeno namero razkritja marž za posamezni izdelek ne bo nič (to bi lahko naredila le, če bi imela natančen vpogled v oblikovanje cene vsakega izdelka posebej), je objavila razpis za enostaven popis cen osnovnih živil pri različnih trgovcih. Izbrano je bilo podjetje April 8. Rezultate je pretekli teden predstavila ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Irena Šinko. In ljudje so imeli kaj videti.

Že bežen pogled na spletno stran Naša super hrana, kjer so objavljeni rezultati, pokaže, da so bili med seboj primerjani neprimerljivi izdelki. Že v sami osnovi je prišlo do velikega metodološkega zdrsa, ki kaže, da so se popisovalci in analitiki zadeve lotili šarlatansko. »Tole neposrečeno spremljanje cen se bo končalo s kakšno tožbo, ker se v delu primerjave neprimerljivega, neupoštevanja kakovosti, porekla, neupoštevanja različnih bonitetnih sistemov, sistemov ugodnosti posameznih trgovcev nekaterim trgovcem dela neposredna škoda,« je zapisal Tilen Majnardi, ekonomist in marketinški strokovnjak. Podobnega mnenja so bili vsi, ki se vsaj malo spoznajo na raziskave trga.

Očitno se šlamparije pri popisu zavedajo tudi sami popisovalci, drugače na spletni strani ne bi zapisali, da »tako izvajalec kot naročnik ne prevzemata odgovornosti za morebitno škodo, ki bi lahko nastala kateri koli fizični ali pravni osebi zaradi uporabe spletne strani« popisa živil. To je »podn«, je na družbenih omrežjih komentiral marketinški veteran Božidar Novak.

Metodološke pomanjkljivosti

Raziskovalci trga se že več kot sto let trudijo, da bi odkrili zanesljivo in univerzalno metodo za primerjavo cen. Do današnjih dni je še niso, so le približki in manj ali bolj zanesljivi pristopi. Med metodami izstopata dve, ki sta sicer najbolj uporabni, vendar imata tudi celo vrsto metodoloških zadržkov: skupna vrednost izbrane košarice in indeks cen. Vlada (oziroma podjetje April 8) se je zatekla k prvi metodi, ki naj bi bila za potrošnike tudi najbolj razumljiva: kolikšna je vrednost (izražena v denarju) izbranih osnovnih živil v košarici. Ta metoda ima nekaj pogojev, ki jih ni lahko doseči.

Prvi (in glavni) pogoj je, da je treba primerjati enak izdelek istega proizvajalca. Če se na primer odločimo, da bomo med seboj primerjali ceno Mlinotestovih jajčnih polžkov (testenine, 750 gramov), je treba pri vseh trgovcih poiskati ta izdelek in narediti primerjavo. No, popisovalci so ta izdelek našli v treh trgovinah (v treh tega izdelka niso imeli) in cena je odstopala za 2 centa.

To je ena od pomanjkljivosti: ponudba konkurentov ni vedno nujno ista. Povsem mogoče je, da ima trgovec A v svoji ponudbi neki izdelek, trgovec B pa ne. Da bi to presegli, se zatečejo k podobnim izdelkom, kjer je pa primerjava spet nemogoča, saj se izdelki lahko prodajajo pod blagovno znamko določenega trgovca (moke TUŠ ne dobiš v Sparu, moke Spar ne dobiš v Mercatorju).

Kako sestaviti košarico

Druga težava je, kako doseči, da bodo dragi in poceni izdelki enakovredno sodelovali v košarici. Razlika v ceni je v vladni primerjavi tudi več kot 1 proti 20. To lahko pomembno vpliva na skupno končno ceno osnovnih živil v košarici, še posebej ko pri dragih izdelkih (meso) primerjaš različne proizvajalce, kjer je razlika (nominalna vrednost) bistveno večja kot pri cenejših izdelkih. V vladni primerjavi se je zgodilo tisto, kar se ne bi smelo zgoditi: primerjali so izdelke visoke kakovosti pri enem trgovcu z izdelki nizke kakovosti pri drugem trgovcu.

Tretji izziv je »večni« N. Res je, vlada je med seboj primerjala šest trgovcev, toda samo v Ljubljani. To pomeni, da ima primerjava cen »uporabno« vrednost (če jo sploh ima) samo za prebivalce prestolnice, ker so cene istega trgovca za isti izdelek v Ljubljani v primerjavi z Mursko Soboto ali Koprom lahko različne. Še med trgovinami istega trgovca v prestolnici se lahko razlikujejo.

Bodo popis cen ustavili?

Na te pomanjkljivosti popisa cen so trgovci že opozorili (in se tudi pritožili). Trgovinska zbornica Slovenije (TZS) je kmetijsko ministrstvo celo pozvala, naj začasno ustavi projekt primerjanja cen osnovnih živil. Vprašanje je, ali bo trmasta vlada to upoštevala. Vztraja namreč, da so popisovalci v preračunu košarice osnovnih živil upoštevali najcenejši izdelek pri nekem trgovcu. A tudi to ne zdrži. Če bi upoštevali najcenejšega, bi morali upoštevati tudi akcije, popuste in kartice zvestobe trgovca, saj je ravno to razlog, da je neki izdelek cenejši kot v drugi trgovini.

»Gre za mehko regulacijo, torej spremljanje cen osnovnih živil,« je dejala kmetijska ministrica Šinkova. »Primerjava cen živil pri trgovcih pa res ni mehka regulacija draginje, no, razen za tiste, ki bodo na ta račun pokasirali 58.000 evrov, ker tem zna pa res ublažiti draginjo,« pa meni ekonomist Matej Lahovnik.

Očitno je, da se Robert Golob pripravlja na nekaj bolj zlohotnega – da bo vlada posegla na trg z regulacijami (določitev najvišje cene za določen izdelek, kar spominja na centralno plansko gospodarstvo). Čeprav bi ravno on moral vedeti, da je najboljše »zdravilo« za dosego nizkih cen velika ponudba in ostra konkurenca med trgovci.

Odzivi trgovcev

Raziskava je zajela cene pri šestih trgovcih v Sloveniji: Mercator, Spar, Tuš in Engrotuš, Hofer, Lidl in Eurospin. Po vladnem izračunu je bila najcenejša Eurospinova košarica, najdražja pa Tuševa (popis najcenejših izdelkov v trgovinah). Trgovci so se na objavljene rezultate že odzvali v medijih.

Tuš: »Praktično nemogoče je vzpostaviti metodologijo, ki bi omogočala korektno primerjavo cen med trgovci.«

Mercator: »Popisane so redne cene in razlike so (…) minimalne. Mercatorjevi lojalni kupci (…) dodatno prihranijo z zbiranjem pik.«

Eurospin: »Nujna bi morala biti primerjava primerljivih izdelkov.«

Lidl: »Ključno je, da je analiza cen izdelkov pripravljena transparentno in natančno.«

Spar: »V popisu niso upoštevani različni popusti in akcije, ki jih ob določenih dneh ponujamo trgovci.«

Hofer: »Pri popisu so številne nepravilnosti. (…) Z navedbami napačnih cen ali izpostavljanjem cen neprimerljivih izdelkov kupca ne opremi s pravimi podatki.«

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine