Piše: I. K.
Golobova vlada očitno vidi referendum kot ključen za svoje politično preživetje, saj je v kampanjo vložila ogromno energije in političnega kapitala. Od cenzure računov strokovnih združenj s področja zdravstva na omrežju X do aktiviranja skrajno leve “ulice”, ki je trenutnim oblastnikom pomagala do zmage na državnozborskih volitvah. Zdaj pa so se, kot kaže, lotili tudi ustrahovanja samih zdravnikov.
Dr. Igor Mužević je na omrežju X delil zapis zdravnika Dušana Barage, ki pravi, da naj bi zdravniki prejeli dopis ministrstva, da v ambulantah ne smejo izražati svojega mnenja, če so proti zakonu. Dopis naj bi bil celo podkrepljen z grožnjo inšpekcijskega nadzora in sankcij.
Zakaj se politika boji zdravnikov?
Zdravnik ugotavlja, da mogoče res ni pravno pravilno uporabljati prostore javnega zavoda za izražanje osebnega mnenja, a ga hkrati zanima, zakaj se politika tako zelo boji mnenja zdravnikov — do te mere, da posega po cenzuri. Baraga pravi, da česa takšnega še ni doživel.
Ob predsodku, da so desne vlade “bolj nazadnjaške”, je pripomnil, da ta vlada ni niti nazadnjaška niti napredna, temveč zmedena, pri tem pa izpostavil ključni problem zakona: “da je nedorečen, da uvaja prisilo zdravnikom ter da želi urediti hudo etično dilemo v času, ko družba moralno propada in je zdravstvo v zelo slabi kondiciji.”
Zdravniška nepokorščina oblastnikom
Ker o tem v ambulantah ne smejo objavljati in govoriti, lahko to počnejo na svojih zasebnih profilih, pravi zdravnik, ter poziva svoje znance, naj se z zakonom dobro seznanijo, preden se odločijo. Sam pa se pridružuje zdravnikom ZD Ljutomer, ki so dovolj pogumni, da so se izpostavili. Tam so se zdravstveni delavci dejansko uprli oblastniškemu diktatu, da ne smejo podati strokovnega mnenja o pomembnem aspektu svojega poklica.
To pa ni prvi primer zdravniške nepokorščine družboslovcem na Gregorčičevi, ki bi jih radi utišali.
Tudi v ZD Kamnik in Domu starejših občanov Kamnik so družinski zdravniki enotno sklenili, da v primeru uveljavitve spornega zakona pri njegovem izvajanju ne bodo sodelovali.
Ravnikar je zapisal: “V Zdravstvenem domu dr. Julija Polca Kamnik smo prav vsi družinski zdravniki soglasno sporočili, da v primeru sprejema spornega zakona pri izvajanju ne bomo sodelovali.”
Dodaja še: “Popolnoma nobene potrebe ni, da je sodelovanje zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev pri postopkih ZPPKŽ obvezno. Če že, bi modri in razumni politiki radikalno različico zakona, ki so jo oblikovali v ozki skupini angažiranih posameznikov, spremenili tako, da bi bila vključitev zdravnikov prostovoljna — kot v vseh drugih evropskih državah s takšno zakonodajo.”
O tem so enako obvestili tudi svoje paciente v ZD in DSO Kamnik.
Ima ministrstvo pravico izvajati cenzuro?
Pri tem se postavlja vprašanje, ali ima Ministrstvo za zdravje pod vodstvom Valentine Prevolnik Rupel pravico na tak način ustrahovati zdravnike. Konec koncev gre za področje, ki povsem spada v njihovo poklicno sfero, in prav leva politika je bila v preteklosti najglasnejša, ko so nekateri zdravniški disidenti nasprotovali ukrepom splošno sprejete znanosti — češ, da gre za njihovo avtonomijo opravljanja poklica, četudi so to počeli na delovnem mestu.
Na drugi strani pa imamo zdaj situacijo, v kateri praktično celotna zdravniška stroka opozarja, da gre za zelo slab zakon, povsem brez varovalk. Ima ista politika v tem primeru de facto in de iure pravico — konec koncev pa tudi moralno-etično — da zdravnikom diktira, kako naj se izražajo pred svojimi pacienti?
Pravno gledano slovenska ustava v 39. členu zagotavlja svobodo izražanja, a ta pravica seveda ni absolutna – v delovnem razmerju obstajajo določene omejitve, če so zakonite, nujne in sorazmerne. Delodajalec lahko na primer zahteva, da zaposleni ne nastopajo v imenu institucije brez dovoljenja ali da upoštevajo pravila glede strokovne javne komunikacije, kar je v tem primeru naredilo tudi ministrstvo, a pravna praksa, ki se je oblikovala v Sloveniji potrjuje, da splošne prepovedi javnega izražanja mnenj zaposlenih pogosto predstavljajo pretiran poseg v svobodo izražanja. Letaki, ki se trenutno pojavljajo v zdravstvenih domovih pa so vsekakor oblika javnega izražanja mnenj zaposlenih.
Moralni vidik je še bolj občutljiv. Zdravniški poklic je po naravi etičen, povezan z vprašanji življenja, smrti in skrbi za pacienta. Gre za človeka, ki je veliko bolj povezan s premico med svetom živih in svetom mrtvih, kot običajni smrtniki. Če vlada ali delodajalec zdravnikom sporoči, naj se o tako pomembni temi ne izrekajo jasno, to lahko poseže v njihovo profesionalno avtonomijo.
Pri tem pa ne gre pozabiti, da se ob tako pomembnih družbenih vprašanjih – kot je uvedba pomoči pri končanju življenja – pričakuje odprta, pluralna in strokovna razprava, katero pa levica očitno ne želi imeti. Zdravniki imajo pri tej razpravi posebno vlogo, saj njihove izkušnje in strokovno znanje omogočajo, da javnost razume tudi tveganja takšne zakonodaje, ki je sami sicer ne vidijo. Cenzura zdravnikov tako pomeni svojevrstno erozijo demokratičnih procesov v družbi.
