Pred kratkim sem na Facebooku opazil fotografijo, ki na prvi pogled ni nič posebnega. Visoka žičnata ograja, ob njej pa vojak s psom. In spodaj pripis, ki se glasi nekako v smislu, češ tako bi morala izgledati državna meja. In seveda cel kup odobravanja komentatorjev, ki so mi, to moram priznati, politično povsem blizu.
Priznati moram, da sem se kar zamislil. Ti isti ljudje so še pred nekaj leti peli slavo združeni Evropi, odprtosti meja, svobodnemu pretoku ljudi in kapitala znotraj Evropske meje, itd. Naš ideal je bil, da bomo lahko povsod plačevali z evri, ne bo treba v menjalnice, ne bo čakanja pred mejnimi prehodi, in tako dalje. Sedaj pa kar nenadoma preobrat – meje kot okopi postajajo naš novi ideal. Kot bi se znašli nekje pred železno zaveso.
Najbrž se še spomnite legendarne zmagovalne skladbe Eurosonga »Insieme: 1992« (sl. »Skupaj«). Izvajal jo je znani italijanski popevkar Salvatore »Toto« Cutugno (lahko si jo poslušate TUKAJ, besedilo pa si lahko preberete TUKAJ) ob spremljavi vokalistov iz slovenske skupine Pepel in kri. Zmagala je leta 1990 na izboru evrovizijske popevke v Zagrebu, to prizorišče pa je tedanji (že razpadajoči) Jugoslaviji priborila leto prej v Švici skupina Riva. Kakorkoli že, petega maja 1990 – do začetka razvpite balvan-revolucije v Liki in Severni Dalmaciji, kar je kasneje privedlo do vojne, je manjkalo še čisto malo – je znani italijanski popevkar, ki sedaj šteje že 75 let, evropski glasbeni javnosti vrgel kost – tudi zaradi tega, ker se je preko skupine Pepel in kri glasbeno in nasploh kulturno povezal s Slovenci, torej narodom na “drugi strani zavese”. Ki pa so se pač nekoliko bolj poistovetili z jugoslovansko predstavnico, »purgerico« Tatjano Matejaš (por. Cameron) Tajči, ki je tedaj obnorela slovensko javnost, kasneje pa si našla nov dom v ZDA.
Da obnovimo dejstva: Evropska skupnost je bila tedaj še dvanajsterica (toliko, kolikor je zvezd na evropski zastavi), vendar so bile v njej v glavnem samo zahodno-evropske države. Evropa je bila že tedaj nasploh zaposlena z združevanjem (denimo, po padcu berlinskega zidu sta se leta 1990 obe Nemčiji, ZRN in NDR, tudi združili), medtem ko je Jugoslavija letela na prafaktorje. Vendar pa je evropska politična elita morala sprejeti dezintegracijski proces v SFRJ kot grdo dejstvo, Slovenija pa se je evropski politični družini kot prva od nekdanjih jugoslovanskih republik pridružila trinajst let po razpadu Jugoslavije. A to ni bila več zgolj Evropska skupnost iz leta 1991, pač pa že prava Evropska unija, ki je uradno nastala leta 1992 z Maastrichtskim sporazumom.
Vse do jeseni 2015 se je zdelo, da tega procesa integracije v »Združene države Evrope« (čeprav je bilo jasno, da Unije ni mogoče primerjati s talilnim loncem ZDA) ni bilo mogoče ustaviti. Najprej smo na mejah z Italijo in Avstrijo odpravili carine, nato še mejne kontrole, pa evropsko valuto. A hkrati so se procesi v EU začeli zapletati, saj je vse bolj kazalo na to, da bi se prevelika težnja po poenotenju kaj hitro lahko sprevrgla v nekakšen diktator Bruslja, ki bi v slovenskih očeh prevzel nekdanjo vlogo Beograda. Mnenje slovenskega premierja pač ne šteje toliko kot mnenje francoskega predsednika ali nemškega kanclerja (pardon, kanclerke) – in na to smo se morali kar hitro navaditi.
Vendar pa so se razmere kaj hitro spremenilo, ko je jeseni 2015 kot strela udarila v Evropo ilegalna migracija, očitno podprta tudi s strani Bruslja oz. Evropske komisije. Množice ilegalnih migrantov, ki so neovirano in brez kontrol prihajale čez schengensko (!) mejo, centralna evropska oblast pa je, ne da bi skušala doseči soglasje, govorila o humanizmu ter o begunskih kvotah, čemur so se nekatere države, zlasti Madžarska, odločno uprle. Medtem ko so Juncker in ostali sanjali o tem, koliko bo Evropa pridobila z uvozom Alahovih vojakov, med katerimi so menda tudi »doktorji jedrske fizike«, so državniki, kot denimo madžarski premier Viktor Orban, zelo hitro prepoznali nevarnost migracij iz muslimanskih držav. Te migracije naj bi plačevale tudi nekatere naftno bogate arabske države.
Nič čudnega torej, da mnogi evropski domoljubi ob omembi »Evrope brez meja« samo še zavijajo z očmi in se zatekajo k stari dobri samozadostnosti. Posledice nespametnega početja Cerarjeve in sedaj Šarčeve vlade čutimo že nekaj časa – Slovenija je postala rizična država, ki sosednje države dobesedno sili k ponovnemu uvajanju kontrol na mejah. Ideja združene Evrope, kjer bi bile državne meje nevidne, je tako propadla, še preden se je lahko dokončno realizirala. Vendar ni propadla sama od sebe – sesuli so jo globalisti, ki so želeli spremeniti prebivalstveno strukturo Evrope in sprožiti v njej trk civilizacij. Marakeška deklaracija je samo korak naprej pri uresničevanju tega načrta, medtem ko Šarčeva (pravzaprav Kučanova) vlada noče zajeziti dotoka migrantov.
Ob koncu pa velja spomniti tudi na besede že omenjenega Milana Kučana v govoru ob razglasitvi samostojne Slovenije leta 1991 (celoten govor najdete TUKAJ): »V naši zavesti meje niso okop. Bili smo odprt prostor za duhovne in druge tokove. Meje so nam postavljali drugi, nas silili tja, kamor nismo hoteli. Zdaj nastaja Evropa, ki z mejami ne more več živeti.« Na vprašanje, kako iskrene se vam zdijo te besede, pa si odgovorite sami.
Mimogrede, isti Kučan je nekaj let kasneje odlikoval botra migracij Georgea Sorosa…
