20.6 C
Ljubljana
torek, 16 avgusta, 2022

Fundacija za odprto družbo in Soroseva mreža

Piše: Scott Howard

Avtor Scott Howard je nedavno objavil pri založbi Antelop Hill Publishing knjigo z naslovom The Open Society Playbook, ki podrobno opisuje delovanje zloglasnega judovskega miljardeja Georgea Sorosa. V prvem poglavju, ki ga bomo objavili v več delih, se Howard posveča Sorosevim lovkam na področju bivše Jugoslavije in vzhodne Evrope, vključujoč Slovenijo. Spodaj objavljamo prevod tega poglavja, knjigo pa lahko kupite TUKAJ.

Od svoje ustanovitve je Fundacija za  odprto družbo uradno razdelila skoraj 17 milijard dolarjev v več deset tisoč nepovratnih sredstvih. Vendar pa s kakšnim namenom? Gre za dobrodelnost, ki je sama sebi cilj? Seveda ne. V svojem članku za The Atlantic iz leta 1997 z naslovom “Kapitalistična grožnja”, George Soros priznava, da je bila naloga mrež njegovih fundacij, ki so bile dejavne v državam, ki so bile pod komunizmom, namenoma »subverzivna«, ter da je »pet ali šest let po padcu Berlinskega zidu praktično vso svojo energijo posvečal preoblikovanju nekdanjega komunističnega sveta”. S tem nadaljuje do dandanes, obenem pa to ni bil začetek njegovih dejavnosti.

Foto: Antelope Hill Publishing

Soros se je začel ukvarjati s »človekoljubnimi dejavnostmi« konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je črnskim študentom na univerzah financiral štipendije v Južni Afriki v času apartheida, da bi jih kasneje uporabil kot orožje proti belcem, predvsem proti Burom in njihovemu sistemu samooskrbe. Na spletni strani Open Society Foundations lahko najdemo Sorosevo izjavo iz leta 1979: »Južna Afrika je bila zaprta družba z vsemi ustanovami države prvega sveta, ki pa so bile zaradi rasnih razlogov nedostopne večini prebivalstva. Kje bi lahko našel boljšo priložnost za odprtje zaprte družbe?” Prav res. Danes pa nas žalostna usoda mavričnega naroda opozarja, kaj točno nas čaka v prihodnosti.

Fundacija za odprto družbo je bila, kot je bilo poudarjeno, še posebej dejavna v državah nekdanjega vzhodnega bloka, kar je v veliki meri posledica tega, da je judovski George Soros odraščal na Madžarskem.

Ko je leta 1986 Mihail Gorbačov v Sovjetski zvezi začel z novo politiko glasnosti (odprtosti) in perestrojke (reform), je bilo Sorosu dovoljeno, da je odprl privatno fundacijo najprej na Poljskem, leto kasneje pa še v Moskvi. Zatem pa sta 17. Junija 1991, George Soros in takratni predsednik vlade SFRJ Ante Marković podpisala sporazum o ustanovitvi Sorosove fundacije za Jugoslavijo, ki naj bi se lotevala projektov v vseh šestih republikah države. Leta 1992 sta bili ustanovljeni ločeni fundaciji na Hrvaškem in v Sloveniji, sledili sta Makedonija ter Bosna in Hercegovina, Soroseva fundacija Jugoslavija pa je delovala v Srbiji (vključujoč Vojvodino in Kosovo) in Črni gori. Zatem je leta 1992 Soros ustanovil Srednjeevropsko univerzo, ki naj bi mladim v celotni regiji nudila »nove, internacionalne in pluralistične poglede« (z drugimi besedami aktivistične poglede odprtih meja in neoliberalizma). Na Srednjeevropski univerzi je diplomiralo več kot 14.000 študentov, med njimi Giorgi Margvelašvili (predsednik Gruzije v obdobju 2013-2018), nekdanja pravosodna ministra Hrvaške in Romunije, madžarski poslanec in mnoge druge pomembne osebnosti, vključujoč številne funkcionarje same Fundacije za odprto družbo.

V bleščečem prispevku o Sorosu v reviji New Yorker iz leta 1995, z naslovom »Svet po meri Georgea Sorosa«, je njegov vpliv na politične dejavnosti v več vzhodnoevropskih državah predstavljen kot nekaj pozitivnega za demokracijo. Vendar pa se je treba vprašati na kakšen način je sledeče demokratično, če izvzamemo dejstvo, da se v spodnjem primeru očitno »liberalno« in »demokratično« uporabljata kot sopomenki:

» Vodja desničarske opozicijske stranke V.M.R.O. (Notranja makedonska revolucionarna organizacija) Ljubčo Georgievski obtožuje Sorosevo fundacijo, da je le »aparat za podporo vladi«. Trdi, da gredo skoraj vse njene donacije v roko tistim, ki so tako ali drugače povezani z vladajočo stranko. Glede televizijske postaje A1, ki prejema Soroseva sredstva, je Georgievski povedal naslednje: »Res je alternativna kar se tiče kulturnega programa…glede politike pa nam bolj pogosto kot državna televizija prikazuje ministre trenutne makedonske vlade«. V primerjavi s Sorosevo fundacijo v Ukrajini in v drugih državah, mi je ukrajinsko-kanadski zgodovinar, ki se je leta 1991 vrnil v Ukrajino in zaposlil pri dr. Bohdanu Hawrylyshynu in Sorosu, da bi delal za fundacijo, Bohdan Krawchenko, dejal: »Nikjer drugje ni Soroseva fundacija tako pri vrhu…pred skoraj štirimi leti sem sedel v kleti skupaj z namestnikom finančnega ministra in z Georgem, da bi ugotovili kaj storiti glede monetarne reforme«. Bohdanov nečak, namestnik finančnega ministra Oleh Havrylyshyn, je bil na plačilni listi Soroseve fundacije, tako kot tudi ukrajinski Američan George Yurchyshyn, namestnik guvernerja nacionalne banke, ki je bil pred tem podpredsednik Bostonske banke. Soros je na vse ključne položaje postavil svoje agente. Prav tako je nedvomno omogočil uspešnemu ukrajinskemu predsedniku Kučmi, da je za Ukrajino izposloval zavezujoč in ključen, iz strani Mednarodnega denarnega sklada določen program posojil v vrednosti skoraj štirih milijard dolarjev. Posojilo so močno priporočale ZDA na gospodarskem srečanju skupine G7 tik preden je Kučma zmagal na volitvah, vendar pa je bilo pogojeno z gospodarskimi reformami v Ukrajini. Soros je dobil spodbudo. Stopil je v stik z Andersom Åslundom iz inštituta Carnegie, ki je v preteklosti deloval na področju gospodarskih reform v Rusiji, in ga vprašal, če bi šel z njim in Johnom Foxom v Ukrajino. Po srečanju s predsednikom Kučmo je Soros Åslundu naročil naj organizira skupino, ki bo pomagala Ukrajincem pri pogajanjih z Mednarodnim denarnim skladom, obenem pa je poslal sporočilo Beli hiši, Ameriškemu finančnemu ministrstvu in zunanjemu ministrstvu, Mednarodnemu denarnemu skladu in Svetovni bank, da je napočil pravi trenutek in da gre za pravo skupino. Na dan objave sporazume je bil Soros na konferenci v Kijevu, ki jo je sponzoriral Ameriško-ukrajinski posvetovalni odbor, skupina, ki jo je organiziral Zbigniew Brzezinski, tam pa je bil tudi Henry Kissinger. Minister za gospodarstvo Roman Špek, ki je vodil reforme, je bil diplomat  Sorosevega Inštituta za poslovodstvo. Tudi Inštitut za javno upravo, ki ga vodi Krawchenko, je ustvaril pomembne igralce. V času Sorosevega obiska konec septembra je bila ustanovljena delovna skupina, v kateri so sodelovali predstavniki Svetovne banke, ukrajinske vlade in Sorosove fundacije, ki je vodila medijsko kampanjo za reforme. «Pri tem je »reforma« le še en bleščeč primer novoreka.

Prispevek iz leta 1995 napoveduje tudi zloveščo usodo vsakega odpora »odprti družbi«. Lahko namreč preberemo tudi, da  »Fundaciji v Beogradu srbske oblasti nenehno grozijo z zaprtjem«. Vsi vemo kako se je to končalo. Ne glede na to ali gre za Natove bombe ali pa za subverzivno propagando – v primeru Srbije je šlo za oboje – je treba obračunati z vsakim odporom. Čeprav je Soros rekel »ne vodim McDonalda, Odprta družba je nekaj drugega«, se zdi, da je namen Fundacije za odprto družbo zrušiti vsako prepreko in edinstveno strukturo, da bi odprl prosto pot gradnjam McDonaldsov.

Čeprav kapitalistično-komunistična binarnost ostaja koristna za vladajoči razred, je neoliberalizem pravzaprav sam po sebi njuna združitev, s tem da se je komunizem preselil v družbeno sfero v obliki kulturnega marksizma. Vendar pa ta preobrazba vključuje na videz ločeni entiteti, ki se združujeta v enega Leviatana. Tako pravzaprav ni več pomembno, če socialni inženiring in demografsko transformacijo na zemeljski površini, ki si jo lasti, ne upoštevajoč njene etnične in generacijske vezi, izvaja Microsoft ali pa država. Ne glede na to, če govorimo o modrih ali rdečih, so vsi del istega moštva. Vlade imajo večjo odgovornost do delničarjev kot do volivcev v tako opevani “demokraciji” sodobnega sveta, v kateri zunanje sile ves čas oblikujejo volitve, medtem pa na skoraj vseh mainstream kanalih v ZDA mediji poročajo o nekakšnih izmišljenih ruskih škandalih. To je razvidno tudi v nadaljevanju članka o Sorosu v reviji New Yorker iz leta 1995 (Glej prvi del, št. 5):

»Oddajnike Radia svobodna Evropa/Radia svoboda (Radio Free Europe/Radio Liberty)  še naprej financira vlada ZDA, čeprav se je Soros v začetku leta 1994 vključil v skupno podjetje, da bi pridobil njegov raziskovalni inštitut in pod petdeset let trajajočo najemniško pogodbo, tudi njegove arhive. Obe dejavnosti sta bile združeni v novo entiteto, Raziskovalni inštitut odprtih medijev oziroma Open Media Research Institute (OMRI) z glavnim sedežem v Pragi in s sedemčlanskim odborom, ki vključuje Sorosa in še dva člana iz njegovega osebja, dva iz Odbora za mednarodne prenose (vladna agencija, ki nadzoruje Radio Svobodna Evropa) in dva “neodvisna člana” (enega je izbral Soros, drugega pa odbor). Poudariti je treba, da bi bila sestava, če bi se neodvisna člana postavila na stran tistih, ki so ju izbrali, 4-3 za Sorosa.«

Danes je Radio svobodna Evropa/Radio svoboda še vedno zelo dejaven in se financira z nepovratnimi sredstvi ameriškega kongresa prek Agencije Združenih držav za globalne medije (USAGM) kot zasebni prejemnik; proračun za proračunsko leto 2021 je znašal 637,3 milijona dolarjev. USAGM zagotavlja “nadzor” in glede na njihovo spletno stran:

»…služi kot požarni zid, ki ščiti integriteto vseh ameriških mednarodnih javnih medijev, vključujoč Glas Amerike, Radio in TV Marti, kot tudi neprofitne korporacije, ki so prejemnice sredstev BBG (Broadcasting Board of Governors/Radiotelevizijski odbor guvernerjev): Radio svobodna Azija, Radio svobodna Evropa/Radio svoboda in bližnjevzhodno omrežje MBN. Agencija Združenih držav za globalne medije nadzoruje tudi delo sklada Open Technology Fund, ki financira razvoj in distribucijo najsodobnejših tehnologij in tehnik za boj proti preprečevanju dostopa do objektivnih novic in informacij v represivnih režimih in zaprtih družbah.«

Glede na letno poročilo iz 2018, naj bi bil podpisan sporazum z medijsko hišo Plex, ki ima več platform in nudi storitve predvajanja različnih vsebin, da se na Plex News aplikacijo, ki ima 14 milijonov uporabnikov, doda vsebina Agencije Združenih držav za globalne medije.

Programi omenjene agencije se bodo tako uvrstili ob bok drugim propagandnim medijem, kot sta CNN in BBC. V okviru nedavnega projekta je bil vzpostavljen tudi televizijski in digitalni kanal v ruskem jeziku, ki deluje 24 ur na dan, 7 dni v tednu, s “specializirano ekipo za splet in družbene medije, ki se bori proti dezinformacijam Kremlja”. Nobena propagandna kampanja za “odprto družbo” ne bi bila popolna brez nenehnega spodbujanja agende LGBTQ; leta 2018 je radio pod okriljem Radio svobodna Evropa/Radio svoboda, Radio Mashaal objavil “športni festival za transseksualce” v Pakistanu, radio Martí pa je začel predvajati oddajo Arcoiris (Mavrica), ki naj bi “raziskovala življenje LGBTQ na Kubi, v Združenih državah in po svetu, vključujoč z družbeni in kulturni položaj te skupnosti, kot tudi njihove državljanske in človekove pravice”. Glede Kube, se je konec leta 2014 izkazalo, da se Ameriška agencija za mednarodni razvoj (USAID) poslužuje strategije “urbane mladine”, ki ji je Ameriško zunanje ministrstvo naklonjeno predvsem v Franciji, in ki vključuje izkoriščanje rap izvajalcev, da preko njih »razbija blokado informacij« in podpihuje nemire s pomočjo »aktivizma« ter agitira v prid »družbenim spremembam.

Devetčlanski Radiotelevizijski  odbor guvernerjev (USAGM) sestavljajo: Jud Leon Rabinovich Aron, ki se je leta 1978 kot begunec iz Moskve priselil v Združene države Amerike in je akademik ter direktor ruskih študij na Ameriškem podjetniškem inštitutu (AEI), Jud Michael Kempner, mega donator Hillary Clinton in “sponzor” Baracka Obame, Obamov imenovalec v Svet Bele hiše za rešitve znotraj skupnosti (svet, ki si prizadeva za “angažiranje mladih brez državljanskih pravic”), medtem ko je bilo njegovo podjetje za odnose z javnosti najeto iz iz strani izraelskega Ministrstva za turizem (“podjetje si bo prizadevalo navezati stik tudi s skupnostjo LGBT”), Judinja Karen Kornbluh, višja sodelavka in direktorica programa tehnološke politike nemškega Marshallovega sklada, “ki si prizadeva pomagati pri oblikovanju prihodnosti, v kateri tehnologija krepi demokratične vrednote, namesto, da bi jih spodkopavala”, nekdanja višja sodelavka za digitalno politiko pri Svetu za zunanje zadeve in nekdanja izvršna podpredsednica za zunanje zadeve pri podjetju Nielsen, nekdanja veleposlanica ZDA v Parizu pri Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), nekdanja politična direktorica takratnega senatorja Baracka Obame ter namestnica vodje osebja na ameriškem Ministrstvu za finance in nekdanja direktorica Urada za zakonodajne in medvladne zadeve pri zvezni komisiji za komunikacije v Clintonovi vladi, Jud Jeff Shell, izvršni direktor družbe NBC Universal, in Jud Kenneth Weinstein, predsednik upravnega odbora ter predsednik in izvršni direktor inštituta Hudson.

Nenehno so bili financirani tudi projekti, katerih cilj je bil spodkopavati Miloševićev režim v Srbiji, dokler ga ni neoliberalni režim strmoglavil in zaprl, kot piše Mirko Klarin v poročilu Fundacije za odprto družbo z naslovom Ustvarjanje odprte družbe na Zahodnem Balkanu:

»Slobodan Milošević in srbski nacionalističen politik Vojislav Šešelj, ki je bil prav tako obtožen vojnih zločinov na Haaškem sodišču za Jugoslavijo, sta se zavedala dejstva, da je Fundacija za odprto družbo podpirala medije in nevladnike, ki so bili naklonjeni sodišču. Večkrat sta to sodišče označila za »Sorosevo sodišče«.

Milena Dragićević-Šešić piše v istem poročilu:

»Dejavnosti, ki jih je financirala Odprta družba na področju umetnosti in kulturnih ustanov v Srbiji, so se začele z radijsko postajo B92 iz Beograda. Njeni glasbeni in informativni programi so izpodbijali nacionalistični svetovni nazor državnih medijev. Namen ni bil podpora umetnosti, zaradi umetnosti same, temveč je bil cilj uporabiti financiranje usmerjeno v umetnost. B92 je odprl pot drugim umetnikom, ki so bili pripravljeni zoperstaviti se ksenofobiji, patriarhalnim vrednotam, sovražnemu govoru in etničnim stereotipom. Septembra 1994 je bil v zapuščeni stavbi beograjskega centra judovske skupnosti odprt kulturni center Radia B92, Rex. Medtem je bil projekt »Zaskrbljeni september! Wilhelm Reich v Beogradu – Želja po življenju” posvečen običajnemu posamezniku iz Beograda in sveta, ki se v obupu umakne iz življenja in se odpove odgovornosti za svoje bivanje in prihodnost. “Želja po življenju” je imela večje razsežnosti. Med drugim je bil objavljen prevod knjige “Poslušaj, mali človek!” Wilhelma Reicha, zelo kontroverznega psihoanalitika, ki je študiral pri Freudu. V Zagrebu na Hrvaškem je ZCCE3000 organiziral konference, umetniške festivale, razstave, delavnice, predavanja, predstavitve, publikacije in medijske produkcije. Ključen element projekta je bila reforma institucionalnega okolja neodvisne kulture, povečanje njenega vpliva in okrepitev njenih virov. Eden od sodelavcev projekta Kaj, kako in za koga je ob 152. obletnici objave Komunističnega manifesta organiziral kompleksno razstavo, s katero je Marxa prvič po letu 1989 vrnil v beograjsko javno sfero.

»Sorosevi skladi sodelujejo kot soinvestitorji pri nekaterih projektih v državah v razvoju z Mednarodno finančno korporacijo, zasebnim sektorjem skupine Svetovne banke. S Clintonovo administracijo je Soros, novopečeni demokrat, dosegel uspehe, ki prej niso bili možni. Vzpostavil je odlične odnose z visokimi uradniki v zunanjem in finančnem ministrstvu ZDA. V Washingtonu je odprl svojo pisarno. Odprl je pisarno v Washingtonu, ki bo, kot mi je povedal eden njegovih sodelavcev, delovala kot “njegovo zunanje ministrstvo”. Medtem ko njegovo lobiranje za Makedonijo v zadnjem letu ni bilo preveč uspešno, je v zadnjih nekaj mesecih s svojim vplivom in sredstvi zagotovil zahodno pomoč Ukrajini, kar je bila zanj vsaj začetna zmaga. Prav tako je pred kratkim dejal, da se namerava vse bolj osredotočati na Zahod in na iskanje načinov, kako narediti “našo lastno odprto družbo bolj uspešno”. Morton Abramowitz, nekdanji veleposlanik Združenih držav v Turčiji, ki je zdaj predsednik Sklada za mednarodni mir (Carnegie Endowment for International Peace) in je sodeloval v zagovorniški skupini za Balkan, ki jo financira Soros, je dejal: “Zdaj je postal igralec. ”  György Jaksity, analitik pri Concorde Securities v Budimpešti, mi je povedal: “V prvi knjigi o poslovanju, ki sem jo prebral in je bila napisanega iz stališča prostega trga in ne marksizma, piše: ‘Sponzorirala Soroseva fundacija’. Ljudje, kot sem jaz, vedo, da je knjigo, ki jo berejo, in učitelja, ki jih poučuje, sponzoriral Soros.«

Abramowitz in Michele Dunne sta študenta Sklada za mednarodni mir in nekdanja člana odbora Nacionalnega sklada za demokracijo (National Endowment for Democracy). Med nekdanjimi člani upravnega odbora najdemo tudi imena, kot so Madeleine Albright, Zbigniew Brzezinski, Wesley Clark, Paula Dobriansky, Kenneth Duberstein, Francis Fukuyama, Orrin Hatch, Richard Holbrooke, Walter Mondale, Henry Kissinger in Robert Zoellick, Paul Wolfowitz in Anne-Marie Slaughter ter osebnosti, kot sta direktorica podjetja Instagram Marne Levine in Princeton Lyman (veleposlanik, USAID, Aspen Institute, Harvard, Svet za mednarodne odnose, Johns Hopkins School for Advanced International Studies). Tako je s temi stvarmi.

Gospodarskemu “zagonu” se je vse bolj pridruževal “humanitarni” vidik, pri čemer je Soros le ena, čeprav osrednja figura. To je razvidno iz Sorosovega profila v omenjenem članku iz New Yorkerja:

»Na področju filantropije, s katero se je Soros začel resneje ukvarjati pred približno desetimi leti, ko je v Budimpešti ustanovil fundacijo, katere cilj je bil spodbujati demokratične vrednote “odprte družbe”, kot jih je opredelil filozof Karl Popper, in ki je podpirala disidente iz komunističnih držav, je bil precej neopazen. Uveljavljati se je začel predvsem po padcu berlinskega zidu leta 1989. Vsakodnevno upravljanje sklada je predal sposobnemu trgovcu Stanleyju Druckenmillerju, sam pa se je začel posvečati svojim fundacijam. Takrat jih je bilo že štiri, Soros pa je povečal njihovo število v Srednji in Vzhodni Evropi ter v nekdanji Sovjetski zvezi. Prav tako je dramatično povečal obseg svojih donacij. Hkrati se je začel zavzemati za to, da bi Zahod sledil njegovemu zgledu in državam nekdanjega komunističnega bloka zagotovil pomoč, ki jo je pogosto imenoval posodobljen Marshallov načrt.«

Tukaj lahko opazimo združevanje ideologije, gospodarstva in ekstremne preference določenih skupin, ki definirajo neoliberalizem, ki se skoraj popolno odraža v figuri, kot je Soros. Glede na to, da četrta industrijska revolucija in Covid-19 ukrepi uvajajo Veliki reset, bo naslednja mutacija popolnoma združena.

Po besedah Žarka Papića je Fundacija za odprto družbo etnične spopade na Balkanu skušala predstaviti kot dokaz, da njeni projekti »liberalizacije« niso bili dovolj temeljiti, tako kot temu liberalci pripisujejo tudi neuspeh raznolikosti (ali morda z njihovega vidika uspeh, čeprav tega nočejo priznati):

»Analiza z naslovom Razvoj novih mednarodnih podpornih politik – lekcije, ki (ni)smo se jih naučili v Bosni in Hercegovini, je bila na široko posredovana mednarodnim organizacijam, vključujoč oddelke Združenih narodov in obojestranske donatorje ter vladne organe in druge zainteresirane strani v Bosni in Hercegovini.

Kot vedno so bile “lekcije” v nasprotju z realnostjo, saj so opravičevale krivde najhujše akterje, ki so krizo podžgali, na primer neoliberalno srenjo, ki je podpirala Osvobodilno vojsko Kosova, pri kateri je šlo pravzaprav za skupino kriminalcev, preprodajalcev, trgovcev z mamili in džihadističnih teroristov, odgovorno za etnično čiščenje Srbov. Kljub temu je bila napačno predstavljena kot obrambni odziv, ki naj bi bil, podobno kot pri križarskih vojnah, dokaz »neizzvanega sovraštva« druge strani, ki je izvzet iz konteksta in vključen v pregled dogodkov, ki je oblikovan tako, da prikazuje belo, krščansko stran kot zločince, drugo stran pa kot večne žrtve, ne glede na resnico.

Prav tako  je bilo v jugoslovanskih konfliktih v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, zlasti na Kosovu, veliko albansko-muslimanskega prebivalstva, ki ga je bilo mogoče uporabiti kot orožje proti Srbiji, kar so Zveza NATO in globalisti tudi naredili. ZDA že več generacij vodijo vojno proti svojim navideznim zaveznikom v Evropi; v zadnjih nekaj desetletjih je to obsegalo vse od sodelovanja z Georgeom Sorosom pri destabilizaciji in spodkopavanju konservativne vlade v Severni Makedoniji do Natovih načrtov za Veliko Albanijo, kjer so bili preprodajalci drog in islamistični teroristi, ki jih je CIA usposobila v Afganistanu, ključni del “uporniškega gibanja” v jugoslovanskih spopadih.

Balkan je že dolgo Soroseva tarča. Fundacija za odprto družbo na Hrvaškem je namreč podprla ustanovitev Hrvaškega pravnega centra in ZAMIR-a, prvega neodvisnega hrvaškega ponudnika internetnih storitev, ustvarjen pa je bil tudi pokazatelj odprte družbe, ki “meri stopnjo odprtosti hrvaške družbe s pomočjo ocen na področju izobraževanja, medijev, podjetništva in gospodarske svobode, preglednosti političnih procesov, pravne države ter marginaliziranih skupin in manjšin”. V Severni Makedoniji je Fundacija za odprto družbo razširila predšolski program Korak za korakom na šestdeset šol in “sponzorirala seminarje za izboljšanje šolskih programov, učnih metod in upravljanja” (beri: neoliberalne indoktrinacije). V pokrajini Kosovo je fundacija Odprta družba v Srbiji dodelila 2 milijona dolarjev za podporo “vzporednega izobraževalnega sistema”.

Fundacija za odprto družbo je od leta 1992 v Severni Makedoniji – kolikor vemo – porabila skoraj 100 milijonov dolarjev,  in je v sodelovanju z vladami ZDA, Švice, Francije ter z Evropsko unijo delala na  »razvoju« te balkanske države. Med 27. februarjem 2012 in 31. avgustom 2016 je Fundacija za odprto družbo – Makedonija (FOSM) prejela skoraj pet milijonov dolarjev ameriškega davkoplačevalskega denarja v partnerstvu s štirimi lokalnimi organizacijami “civilne družbe”. Ameriška agencija za mednarodni razvoj USAID na svoji spletni strani navaja, da je projekt podučil na stotine mladih Makedoncev glede tematik kot so »svoboda združevanja, mladinske politike, državljanske pobude, prepričljiva argumentacija in uporaba novih medijev«. USAID je za posredovanje v vladnih zadevah Severne Makedonije za obdobje 2016-2021 namenila najmanj 9,5 milijona dolarjev.

O tem piše Tom Fitton za Judicial Watch (Sodna straža): »Po podatkih zanesljivih virov iz Makedonije in ZDA, ki so organizaciji Judicial Watch v okviru preiskave v teku posredovali dokumentacijo, je delovanje tajne operacije sledeče; Fundacija za odprto družbo je v Makedoniji ustanovila in financirala na desetine levičarskih nevladnih organizacij, da bi strmoglavila konservativno vlado. Eden od makedonskih vladnih uradnikov, s katerim se je organizacija Judicial Watch nedavno pogovarjala v Washingtonu, jih je poimenoval “Soroseva pehota”. Nevladniki organizirajo mladinska gibanja, ustvarjajo vplivne medije in organizirajo nasilne proteste, da bi spodkopali ustanove in politične odločitve vlade. Ena od Sorosevih skupin je financirala prevod in objavo knjige Saula Alinskega “Pravila za radikalce” v makedonščino. Knjiga je taktični priročnik za subverzijo, ki vsebuje neposredne nasvete za radikalne ulične proteste in razglaša Luciferja za prvega radikalca.«     

Na pomoč je priskočil tudi globalni medij Foreign Policy (Zunanja politika) z objavo članka Gorana Buldioskega, ki je tovrstne trditve označil za “teorije zarote”, čeprav je večina informacij zlahka dostopna pri samih virih. Jasno je, da bodo svoje dejavnosti hoteli prikazati v najboljši možni luči. Konec koncev, zakaj ne? Gre za preizkušeno strategijo neoliberalnega režima; subverzijo se predstavlja kot »demokratizacijo«, spodbujanje “vključevanja”, osredotočanje na “človekove pravice” in tako dalje. Vemo, kako je s temi stvarmi v praksi.

Buldioski je, mimogrede, direktor berlinske pisarne Fundacije za odprto družbo in Iniciative za odprto družbo za Evropo. Nobenega navzkrižja interesov, mar ne. Njegov omenjeni odziv je bil sicer odziv na ustanovitev gibanja Stop Sorosovemu gibanju (Stop Soros Movement-SOS) januarja 2017 v Severni Makedoniji. Ustanovili so ga glavni urednik državne tiskovne agencije MIA Cvetin Cilimanov, glavni urednik portala Republika Nenad Mirčevski in Nikola Srbov, kolumnist portala Kurir. Balkan Insights poroča:

»Nevladne organizacije, ki jih podpira Soroseva fundacija, so že dolgo tarča nacionalističnih vlad v Rusiji, na Madžarskem, v Makedoniji in drugod, kjer so oblasti zelo nezaupljive do njihovih politično in družbeno liberalnih programov. Rusija je leta 2015 bolj ali manj prepovedala s Sorosom povezane organizacije. Januarja letos so oblasti na Madžarskem izjavile, da bodo uporabile “vsa razpoložljiva sredstva”, da bi “pometle” z nevladnimi organizacijami, ki jih financira na Madžarskem rojeni finančnik in ki “služijo globalnim kapitalistom ter podpirajo politično korektnost namesto nacionalnih vlad”. Madžarski premier Viktor Orban je Sorosa obtožil, da s spodbujanjem množičnega priseljevanja iz vojnih območij na Bližnjem vzhodu spodkopava stabilnost Evrope.« Gre za upravičene obtožbe.

Ena takšnih skupin, ki prejemajo sredstva od Fundacije za odprto družbo, veleposlaništva ZDA, USAID in Nacionalnega sklada za demokracijo, je Metamorphosis (Metamorfoza). Čeprav ta organizacija trdi, da se zavzema za »liberalne vrednote«, skupaj z drugimi Sorosevimi projekti in projekti ameriške vlade pod pretvezo “demokratičnih” protestov podžiga nemire. V publikaciji American Spectator (Ameriški opazovalec) lahko preberemo:

»Marca 2016 je makedonska vlada pogumno zaprla mejo in dovolila vstop le omejenemu številu oseb, da bi preprečila naval ekonomskih migrantov in beguncev, ki so se iz Grčije valili proti Zahodni Evropi. Odprte meje so ena izmed glavnih prioritet Georgea Sorosa. Kako se je odzvala njegova ekipa? Z aktivizmom, ki je bil mešanica nasilja in vandalizma. Pripadniki spodbujenega »masovnega gibanja« so vdrli v predsednikovo pisarno, uničevali lastnino in zažigali pisarniško pohištvo. Trije policisti so bili ranjeni. Filip Stojanovski, direktor in glavni mož Metamorfoze, ima na Twitterju profilno sliko, ki jo zastirajo svetli barvni madeži, ki se nanašajo na njegove slavne dni med poletno tako imenovano »barvno revolucijo«. “Slišal sem Soroseve aktiviste in aktiviste Socialdemokratske zveze Makedonije (SDSM), ki so vpili ‘Ni pravice, ni miru’, kar v Skopju sploh ni smiseln slogan,” se spominja Cvetin Čilimanov. “Prenašanje strategije ameriških levičarskih skupin, ki jih financira Soros, v Makedonijo je presenetljivo.” Vlada je morala tako obenem braniti svojo južno mejo z Grčijo in preusmeriti varnostne sile 161 kilometrov stran od Skopja, da bi zaščitila lastnino pred političnimi agitatorji. Potujoči poslanec se spominja: “To je bila nočna mora. Soroseva vojska je v policijo, ki je varovala sedež VMRO, metala kamenje. Medtem so na meji ljudem delili orodje, da bi jim pomagali uničevati ograjo. ” Urednik Informacijske službe Čilimanov meni, da so nemiri poletja 2016 kazali na najgloblje cilje Georgea Sorosa: “Če nadzira Makedonijo, lahko spusti ali zaustavi migrantski tok. Skrajno leva grška vlada je sprejela neomejene migracije – Soros je blizu grškemu premieru Aleksisu Ciprasu. Naša vlada je bila tista, ki je tok ustavila, zato je njegov glavni cilj nadzorovati te razmere”.«

V istem članku je Jason Miko izjavil, da glede Severne Makedonije »nižji birokrati Ministrstva za zunanje zadeve ZDA sprejemajo odločitve, ker predsednik ni uspel zapolniti ključnih delovnih mest v sedmem nadstropju. To je v neposrednem nasprotju s tem, kar je predsednik Trump rekel v svojem inavguracijskem govoru, da je treba drugim narodom dovoliti, da postavijo svoje interese v ospredje. Namesto tega je v Makedoniji veleposlanik aktivist Jess Baily, ki sodeluje s Sorosevimi organizacijami in jih financira ter pravi, da Makedonija nima pravice postavljati lastnih interesov na prvo mesto.«

Baily je seveda študiral na univerzi Columbia, ki jo bodo bralci moje knjige The Transgender-Industrial Complex prepoznali kot rakav tumor, kar tudi je. Chris Deliso je o Severni Makedoniji rekel: »Gre za preprosto, konservativno družbo ljudi, ki vedo kdo so«. Za Sorosa in njegove tovariše je to nedopustno. V nasprotju s tem bi si morali Makedonci spreminjati spol in sprejemati na tisoče neznancev, ki jih ni mogoče asimilirati in bi jih demografsko zasuli in sčasoma nadomestili. To je liberalizem!

Po podatkih iz poročila Fundacije za odprto družbo z naslovom “Building Open Society in the Western Balkans” (Gradnja odprte družbe na Zahodnem Balkanu) je v Sloveniji »približno sto novinarjev prejelo štipendije za obisk medijskih organizacij v tujini, izvedbo projektov v tujini ali udeležbo na konferencah in seminarjih. Fundacija je financirala tudi več kot petsto projektov civilne družbe, ki so se ukvarjali z ekologijo, človekovimi pravicami, prostovoljnim delom, etničnimi manjšinami, pravicami žensk ter pravicami lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev.«

V Črni gori je po njenih lastnih besedah glavna naloga Fundacije za odprto družbo »spodbujanje raznolikosti«. Fundacija za odprto družbo prav tako sodeluje z Združenimi narodi vsaj od leta 1992, ko je pod vodstvom petčlanskega odbora posameznikov, povezanih s fundacijo, Visokemu komisariatu Združenih narodov za begunce (UNHCR) namenila 36 milijonov dolarjev. Severnomakedonski veleposlanik in aktivist Jess Baily je med letoma 2008 in 2010 kot direktor Urada Združenih narodov za politične zadeve usklajeval ameriško politiko glede političnih vprašanj v Varnostnem svetu in Generalni skupščini ZN.

Nacionalni sklad za Demokracijo (The National Endowment for Democracy) sodeluje v mnogih državah, tudi v Sorosevem ljubiteljskem projektu Severna Makedonija, kjer se glede na njihovo spletno stran osredotočajo na:

»Preoblikovanje političnega diskurza, da bi postal bolj vključevalen, saj se te potrebe odražajo v opazovanju te države. S pomočjo tehnične podpore Hišnega demokratskega partnerstva  ameriškega kongresa sklad sodeluje tudi s političnimi strankami, podpira pluralnost in spodbuja žensko in mladinsko vodstvo, sodeluje z organizacijami civilne družbe, izvaja raziskave javnega mnenja, izobraževanje volivcev in opazovanje volitev, ter sodeluje z zgodovinsko marginaliziranimi skupinami, vključujoč Rome in LGBT prebivalce.«

Na jugu je tarča Grčija. Celo njeni poskusi spravljanja migrantov, ki so pozitivni na Covid-19 v karanteno, je Balkan Insight označil za »ksenofobne« v članku, ki ga je sponzorirala Iniciativa Resonante Voices (odmevni glasovi) iz Evropske unije, ki jo financira Sklad za notranjo varnost EU. Establišment je prav res izkoristil Covid-19 kot izgovor za najbolj drakonski totalitarizem, ki ga je večina Zahodnjakov kadarkoli doživela, ob tem pa kaže, da bo le še hujše. Opazimo lahko tudi, da se vedno omenja »skrajno desnico«, kot da je preprečevanje nečesa, kar je bilo takrat resna pandemija, nekakšno skrajno stališče. Vemo, da je Soros pregovarjal z EU in da je po njegovi zaslugi le ta v zadnjem desetletju znatno povečala sredstva namenjena »beguncem«, predvsem od začetka »migrantske krize«.

Mednarodna iniciativa odprte družbe za migrante »je sodelovala z vladami Irske, Španije in Združenega kraljestva pri razvoju programov preselitve beguncev, ki temeljijo na uspešnem kanadskem modelu za pomoč novo prispelim družinam pri prilagajanju na nove domove«. V njenem svetovalnem odboru sta nekdanji sodelavec Fordove fundacije Arturo Sarukhan in Imelda Nicolas iz Mednarodne organizacije za migracije, članica svetovalnega odbora za migracije in svetovalka Inštituta ZN za usposabljanje in raziskave, ki se osredotoča na mednarodne migracije, spol in razvoj. Med člani osebja najdemo Colleen Thouez, predsednico resorja partnerstva Svetovne banke za znanje o migracijah, Mario Tereso Rojas, članico svetovalnega odbora Centra Andrewa in Renate Kaldor za mednarodno begunsko pravo na Univerzi Novi Južni Wales, in Elizabeth Frantz, raziskovalko ene od vodilnih dobrodelnih organizacij v Združenem kraljestvu, ki nudi pravne nasvete in zastopanje migrantom in prosilcem za azil.

Inštitut za evropsko politiko odprte družbe sedežem v Bruslju si “prizadeva, da bi človekove pravice in vrednote odprte družbe postale bistvo delovanja Evropske unije”. Evropska unija seveda ne potrebuje kakšne posebne spodbude: njeno orvelovsko geslo se glasi “Združeni v raznolikosti”. Med zaposlenimi na Inštitutu za evropsko politiko odprte družbe sta tudi Natacha Kazatchkine (nekdanja višja izvršna uradnica v evropski pisarni Amnesty International) in Marta Martinelli (“odgovorna za delovanje na področju spola, demokratizacije, upravljanja varnosti in razvojnih vprašanj v Afriki”).

Iniciativa za odprto družbo za Evropo podpira “skupine, ki se borijo proti diskriminaciji in ksenofobiji ter zagotavljajo zaščito in blaginjo beguncev in migrantov”. Med njenim osebjem so: Brandee Butler (“specializirana za mednarodno pravosodje kot programska uradnica v organizaciji John D. and Catherine T. MacArthur Foundation… Na začetku kariere je Butlerjeva prejela Bernsteinovo štipendijo za mednarodne človekove pravice na pravni fakulteti Yale”); Goran Buldioski (“Preden se je pridružil fundaciji Open Society Foundations, je delal za Svet Evrope, Makedonski center za mednarodno sodelovanje in Nacionalni mladinski svet Makedonije”); Magdalena Majkowska-Tomkin (“Preden se je leta 2016 pridružila Fundaciji za odprto družbo, je Majkowska-Tomkin delala kot vodja misije v uradih Mednarodne organizacije za migracije na Madžarskem in v Sloveniji”); in Beka Vučo (“Fundaciji za odprto družbo se je pridružila leta 1991 in delala kot regionalna direktorica v pisarni v New Yorku, kjer je pomagala ustanoviti fundacije Odprte družbena zahodnem Balkanu”).

Leta 2007 je Fundacija za odprto družbo namenila 440 milijonov ameriških dolarjev  za različne iniciative. Med njenimi ciljnimi področji so bile Albanija (1,791 milijona dolarjev), Bosna (3,11 milijona dolarjev), Estonija (1,769 milijona dolarjev), Češka (1,739 milijona dolarjev), Madžarska (289 000 dolarjev), Bolgarija (2,142 milijona dolarjev), Kosovo (2,438 milijona dolarjev), Litva (1,546 milijona dolarjev), Moldavija (4,149 milijona dolarjev), Črna gora (1,657 milijona dolarjev), Makedonija (7,229 milijona dolarjev), Latvija (1,5 milijona dolarjev) in Slovenija (1,7 milijona dolarjev). 853 milijonov USD), Južnoafriška republika (7,452 milijona USD), Slovaška (1,985 milijona USD), Poljska (5,699 milijona USD prek Fundacije Stefana Batoryja), Romunija (3,555 milijona USD), Rusija (6,472 milijona USD), Srbija (4,212 milijona USD), Belorusija (1,377 milijona USD prek podpore OSI-Pariz Belorusija) in Ukrajina (7,809 milijona USD prek mednarodne fundacije Renaissance). Osredotočanje na Srednjo in Vzhodno Evropo ter Kavkaz in Srednjo Azijo so Sorosove dolgoletne prednostne naloge, čeprav njegove dejavnosti nikakor niso omejene na te regije, saj je leta 2007 dodelil od 4,282 milijona dolarjev Inštitutu za odprto družbo s sedežem v Baltimoru v Marylandu do 4,287 milijona USD Fundación Soros v Gvatemali in 13,991 milijona USD Iniciativi za odprto družbo v Zahodni Afriki.

Leta 2006 je Fundacija za odprto družbo namenila več kot 415 milijonov dolarjev za različne iniciative. Izplačila so bila podobna tistim iz leta 2007, je pa v Evropi namenila Soroseva mreža tudi 395.000 dolarjev prizadevanjem na Hrvaškem. Soroseva Srednjeevropska univerza, ki ima tudi svoje medije, ustanovljene leta 1992, je bila na stičišču Srednje in Vzhodne Evrope pomembno središče tovrstnih subverzivnih dejavnosti in idej. V poročilu Fundacije za odprto družbo iz leta 2002 je zapisano:

»Vpliv Srednjeevropske univerze v svetu se kaže tudi v dejstvu, da so nekateri njeni diplomanti postali ministri za izobraževanje, manjšine in energijo ter zastopajo svoje države kot visoki uradniki v ZN, EU, Svetu Evrope, Mednarodnem denarnem skladu in Svetovni banki.«

Fundacija za odprto družbo je bila skupaj s Svetom za zunanje odnose, Mednarodnim denarnim skladom, ZN, Freedom House, USAID, Goldman Sachs, Rothschild & Co. ter številnimi drugimi pomembnimi organizacijami in ustanovami, ki predstavljajo liberalni establišment, zastopana na letnem srečanju Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada leta 2019.

Za primerjavo, med nadzornimi organizacijami na letnem srečanju Svetovne banke leta 2019 so bile naslednje: Svetovna trgovinska organizacija (STO); Program Združenih narodov za razvoj (UNDP); Evropska komisija; OPEC; Sklad Združenih narodov za prebivalstvo; Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD); Evropska centralna banka; Urad visokega komisarja ZN za človekove pravice; Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO); Sklad Združenih narodov za razvoj kapitala; Evropska banka za obnovo in razvoj; Zeleni podnebni sklad; Skupina Evropske investicijske banke; Urad za makroekonomske raziskave ASEAN+3; Razvojna banka Sveta Evrope; Svetovna zdravstvena organizacija; Skupni program Združenih narodov za HIV/AIDS. Subverzivni in destruktivni domet Sorosa in establišmenta pravzaprav nima meja.

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine