Piše: Bogdan Sajovic
Z nekdanjim predsednikom Državnega zbora Republike Slovenije in prejšnjim predsednikom Zbora za republiko, pisateljem in publicistom Francetom Cukjatijem smo se med drugim pogovarjali o delovanju Golobove vlade in državnega zbora, stanju v sodstvu, o slovenski medijski sceni, privilegiranih pokojninah in norostih prebujenske ideologije.
Gospod Cukjati, kako komentirate dosedanje delovanje in vse večje afere Golobove vlade?
Oh, pod Golobovo vlado smo pa deležni toliko načrtov, časovnic in obljub, pa tako malo uresničitev, da je vse to postalo ena sama komedija, če ne celo tragedija. Smo pa ob tem bombardirani z nepričakovanimi, nerazumljivimi, nelogičnimi udarci v smislu »šokterapije«, kot so bili »čiščenje janšistov«, »depolitizacija« RTV, »totalna vojna« z zdravniki, da ne govorim o množičnem preusmerjanju finančnih tokov od davkoplačevalske državne malhe k vrsti »prvorazrednih« uslužnih podpornikov aktualne oblasti. Zakulisno provladno omrežje se vse bolj spreminja v klasično koruptivno omrežje. Od razbohotenega števila ministrstev, ki razkošno zaposlujejo sorodnike, znance in pripadnike »novega« razreda, do prirejenih javnih razpisov in bogatega finančnega zasipavanja nevladnih organizacij oziroma »vladnih kolesarjev«.
Kako kot dolgoletni poslanec in predsednik državnega zbora ocenjujete vodenje sej v zdajšnjem sklicu in še posebej odnos vladajoče koalicije do opozicijskih poslancev?
Ozračje in razpravo v parlamentu ali na delovnem telesu vedno najbolj moti, če predsedujoči pozabi, da je predsednik vseh članov skupnosti in »enak med enakimi«. Ni naloga predsedujočega, da podrobno ali celo pristransko in žaljivo komentira nastope poslancev ter jih na dolgo in široko poučuje, kaj smejo in česa ne smejo govoriti, predvsem če so ti poduki namenjeni le kritiki opozicijskih poslancev. Tako pogostega, lahkotnega, prostaško nesramnega jemanja besede in izrekanja opominov nisem videl še v nobenem od prejšnjih mandatov.
Bi se strinjali, da predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič s svojim splošnim vedenjem in z izpadi škodi ugledu parlamenta?
No, mene nič ne moti, če kakšna priletna ženska poplesava v moški družbi in kaže svoja stegna in hlačke – tudi če so malo polulane, saj s tem morda kompenzira svoje podzavestne frustracije. Ne sodi pa to v parlament, ki naj bi bil od prvega dne prostor resnih razprav in razmislekov. To so funkcije, ki niso namenjene učenju, zorenju in uvajanju resnosti, ampak odgovornemu delu. Vedenje sedanje predsednice utemeljuje že staro pobudo za spremembo poslovnika državnega zbora, da bi za predsednika lahko kandidiral le poslanec, ki je že vsaj en mandat prej okusil parlamentarno življenje.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
