Ko sem bil župan, ne bom pozabil dneva, ko je Tone Partljič vstopil v mojo pisarno, kot je vstopil kot pred oltar in kot bi prosil Boga. Tako je Tone Partljič stopil pred mano, pokleknil, prekrižal roke, me pogledal in dejal: »Stari moj, pomagaj mi, prosim te lepo, reši mi Borštnikovo srečanje. Stari moj.«
Pravo kalvarijo ste preživeli v zadnjih letih, pa se vam to prav nič ne pozna. Kaj vas je držalo pokonci?
Delo na kmetiji mi je dajalo veliko moč in močno pozitivno energijo. Če se človeku dogaja krivica, potem se boriš. In ta boj, kot je zapisano tudi v knjigi Županov boj, me še danes drži pokonci. Želim, da pravica in resnica zmagata.
Koliko let je trajala gonja proti vam?
Začelo se je leta 2010, ko je občina pod mojim vodstvom zgradila najsodobnejši in najboljši dom za ostarele v Sloveniji, Dom pod Gorco v Mariboru. Takrat so me zato, ker sem bil uspešen, ovadili. Ker sem mestnemu svetu predlagal ime in ustrezno rešitev. Samo za predlog. Sodišče pozneje uvedbe kazenskega postopka sicer ni dovolilo, ampak tako se je začelo.
Koliko tožb in postopkov je potekalo proti vam?
Ne moreš jih prešteti na prvi in drugi stopnji, na okrajnem in okrožnem sodišču. V tem trenutku je 19 kazenskih postopkov pravnomočno končanih v mojo korist in 1 postopek pravnomočno končan v mojo korist, kar zadeva finančne preiskave. To je glede stanovanja, starega traktorja in leta 2010 nakazilo 500 evrov hčerki. Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani je postala pravnomočna v mojo korist.
Zmeraj ste poudarjali, da je vse postopke vodil en sodnik …
Janez Žirovnik. V času Jugoslavije je bil v Službi državne varnosti (SDV) aktivni agent, potem je bil drugi človek Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sove), pred tem se je potegoval za direktorja Sove, jaz pa sem bil 15 let njihov nadzornik, ko sem kot poslanec deloval v komisiji za nadzor obveščevalnih služb. Kot predstojnika službe sem ga velikokrat nadziral, z njim sem se usklajeval kot koalicijski partner o vsebini zakona o parlamentarnem nadzoru. Potem sem bil izvoljen za župana, on za sodnika. Njegova žena je tudi želela kandidirati za županjo. Bila je v stranki Gregorja Viranta, kandidirala je za njegovo stranko, bila je predsednica regijskega odbora Virantove stranke.
Na mariborskem sodišču so me po krivici obsodili na devet mesecev zapora. Sodnik je zapisal v sodbo, da sem se dal izvoliti v državni svet, nato pa je celo izjavil, Večer in Dnevnik pa zapisala, da že res, da Kangler zdaj dela na kmetiji, ampak obstaja nevarnost, da se vrne v politično življenje, zato mora iti v zapor. Sodba je padla, pred menoj je bila prihodnost, skrbi me za narod in odločil sem se, da poskušam Mariboru vrniti ugled.
Kaj se dogaja v Mariboru? Kako je zdaj drugače kot v času, ko ste odšli z mesta župana in je župan postal t. i. vstajniški Andrej Fištravec, čeprav izraza vstajniški ne uporabljajo več?
Ja, še ga uporabljajo. Žalostno pa je, da aktualnega župana v tem trenutku podpira in ga je celo predlagal za župana Tone Partljič, ki je bil aktiven pri teh vstajah, Boris Vezjak in del Večerovih novinarjev. Šlo je za dobro organizirano skupino ljudi, a so se mu na neki način zdaj nekateri v Mariboru že odpovedali. Iščejo nove obraze. Kot kaže, je prišel ukaz iz Ljubljane, kako in na kakšen način novi obraz pripeljati v Maribor za župana.
Kandidatov za župana je 18, tako velikega števila drugje nismo zasledili. Je med njimi kakšen nov obraz?
Gospod Aleksander Saša Arsenovič, gostinec, ki je zadolžen za 7 ali 8 milijonov evrov. Zanimivo pa je, da je ta gospod v Mariboru izjavil, da je njegov vzornik Zoran Janković. Pri tem se lahko vprašamo, ali v Mariboru res potrebujemo Zorana Jankovića, to preslikavo iz Ljubljane v Maribor, ali je to res volja ljudstva. Prepričan sem, da imam dober program za prihodnost mesta, dobro vizijo, predvsem pa želim s kandidaturo Mariborčanom znova zagotoviti, da bo Maribor šel po evropski poti, kot je že nekoč šlo.
S čigavo podporo kandidirate?
Imamo stranko NLS, to je Lista Franca Kanglerja – Nova ljudska stranka Slovenije. Podpirajo pa nas stara Slovenska ljudska stranka z Marjanom Podobnikom in SDS. Pogovarjamo se še z nekaterimi drugimi strankami in kmalu bo jasno, ali se nam bodo pridružile v podpori.
Kakšen je vaš program, prioritete?
Veste, pomembno je, da Maribor tako kot v preteklosti tudi v prihodnosti črpa evropska sredstva. V mojem mandatu smo evropska sredstva pridobili za 53 evropskih projektov, med drugim 7,5 milijona za Ljudski vrt, kjer je pomagal Milan Zver, 7,5 milijona za Lutkovno gledališče, 4,2 milijona za gondolo oziroma Mariborsko vzpenjačo, 2,5 milijona za krožišče pri bolnišnici, za cesto Kamnica–Kungota 3,5 milijona, za Zavetišče za živali, Ulico kneza Koclja, Trg Leona Štuklja in podobno. Mariborčani so bili navajeni na to, da se gradi. Največji izziv za črpanje evropskega denarja pa je bila Mestna knjižnica. Če bi bil danes še župan, bi ta že delovala. Mestna knjižnica spada na Rotovški trg. To čaka zdaj novo oblast. Mariborčanom obljubljam, da je treba slediti delu mesta, kjer je življenje, to je na drugi strani rotovža, na Rotovškem trgu. Prepričan sem, da je to mogoče, da je treba z dialogom dobiti sredstva tudi od države. V mestnem svetu kot župan nisem imel nikoli težav, v šestih letih županovanja sem imel vedno široko koalicijo, sestavljeno iz leve in desne strani. In tudi zdaj se mi zdi prav, odvisno sicer od volilnega rezultata, da to sinergijo združimo in povežemo z mestom.
Zakaj je po vašem mnenju Fištravec Mestno knjižnico poskušal vseliti v zgradbo Centrum v lasti t. i. slabe banke oziroma DUTB?
Tega ne želim presojati, nedvomno bodo to preiskovali. Po Mariboru se sliši marsikaj. Gre za zasebne interese posameznikov, ki so želeli to unovčiti. Sam pa menim, da se moraš pri graditvi knjižnice zavedati, da gre za kulturni hram in kulturni spomenik. To se ne gradi za 10 ali 20 let. V hiši lahko spalnico menjamo vsakih pet ali deset let, kopalnice pa ne. Tako je tudi s kulturnim hramom. Štejem si v čast, da smo v mojem mandatu končali več arhitekturnih natečajev, celo mednarodni so bili, in eden od teh natečajev je bila tudi Mestna knjižnica, ki je bila zrisana in načrtovana tako, kot si Maribor zasluži. Zastopam stališče, da Mestna knjižnica spada na Rotovž.
Obljube zdajšnjega župana so bile zelo velike: 5.000 novih delovnih mest, investitorji iz Kitajske in podobno. Kaj od tega je bilo uresničeno?
O tem naj presojajo volivci. Doslej sem vse, kar sem obljubil v Mariboru, tudi stoodstotno izpolnil. Če sem obljubil Zavetišče za živali, smo ga zgradili, pa ga prej 20 let ni bilo. Če sem obljubil Lutkovno gledališče, smo ga zgradili. Če sem obljubil, da bomo prenovili trg, sem obljubo izpolnil.
Fištravec je obljubil tovarno baterij, ki je danes nimamo. Obljubil je ameriško univerzo, pripeljal pa nekega Arabca, ki je kupil zemljišče, univerze pa nimamo. Fištravec je obljubil, da bodo letos številni poleti z mariborskega letališča, da bodo poletela letala na Kitajsko, v Azijo, Evropo, danes nimamo nobene linije. To so bile samo besede, dejanj pa ni, ampak o tem, še enkrat poudarjam, naj presojajo volivci. To, kar bom jaz Mariborčanom obljubil, bom tudi izpolnil. Mariborčani vedo: Kangler drži besedo. In besedo bom držal.
Kakšno je vzdušje v Mariboru, kakšen je utrip?
Utrip je zelo slab. Pa ni za vse kriv Fištravec, bi mu naredil krivico. Tudi vzdušje, ko za človeka, ki pridno dela s slovenskimi rokami, ki je začel delati v garaži, graditi, nekdo reče, da gre za kapitalistične svinje, in začne slovenske podjetnike preganjati v svet, je vzdušje slabo. Z mariborskimi podjetniki se veliko pogovarjam, strah jih je. Strah jih je dela, strah jih je prihodnosti, strah jih je živeti in delati v takšni Sloveniji. In že razmišljajo, da bi vse skupaj prodali in se odselili v Avstrijo ali pa na Novo Zelandijo in v Avstralijo. Na eni strani je vzdušje v Mariboru slabo zaradi neuresničenih projektov in neizpolnjenih obljub, na drugi pa zaradi te vlade oziroma Levice, ki ima prevelik vpliv na vlado, saj jo ustavlja pri razvojnih projektih. Imam občutek, da smo vsi skupaj, opozicija in koalicija, zlorabljeni od Levice. Od ljudi, ki nimajo niti dneva delovne dobe. To vidim in čutim tudi kot državni svetnik, ko obravnavamo posamezna gradiva.
Ali se v državnem svetu že občuti to?
Tudi. Saj mi svetniki predstavniki ljudstva po interesnih skupinah. Jaz zastopam stališče lokalne skupnosti v državnem svetu, poslušam in gledam pa predstavnike različnih interesnih skupin. Zaskrbljeni so. Tudi delodajalci in delojemalci.
Zanimivo, da se o tem ne govori, mediji ne poročajo. Tudi tu igrajo svojo vlogo?
V teh dneh (pogovarjala sva se sredi prejšnjega tedna, op. av.) me je V fokusu osebno politično napadel novinar mariborskega Večera. Izrekel je kup laži, neresnic, dobesedno je polil sodišče, policijo in tožilstvo. Zanj sem lopov, čeprav so se stvari v 19 procesih končale v mojo korist. Za mojo ženo se je spraševal, od kod ji denar za nakup stanovanja, čeprav je Večerova novinarka Damjana Žist korektno, spoštljivo do mene in pravično ter pošteno poročala. Tako jaz kot moja žena sva na Okrožnem sodišču v Ljubljani do zadnjega centa dokazala, da imava vse svoje premoženje zakonito pridobljeno. Dokazala sva tudi, od kod nama gotovina. Sodba je pravnomočna. On pa gre na komercialno televizijo POP TV in bruha jezo in laži o meni in moji ženi ter najinem premoženju. Dobil sem občutek, kot da je on v tej državi poklican, da sodi nam, ki drugače mislimo kot on.
Kako lahko ukrepate v takšnih primerih, kaj naredite, to vam bo nedvomno škodilo pri kandidaturi?
Favorit tega Večerovega novinarja je nekdo drug. Njegov favorit je politika novih obrazov v Mariboru. Tudi iz današnjega članka v Večeru lahko vidite, da ta novinar h komentiranju o moji kandidaturi vabi nekoga, ki prihaja iz SD, ki je bil poslanec SD − Matevža Frangeža. Kam potem spada ta časnik? Tudi gospoda Vezjaka, to je človeka, ki je na neki način postavil Fištravca za župana v Mariboru, redno vabi, da komentira.
Ali to pomeni napoved, kaj se bo dogajalo v tej predvolilni kampanji?
Na to sem pripravljen. Večer dela to že dolgo časa. Imajo pravico, gre za zasebni časopis, poleg tega niso vsi novinarji na Večeru enaki in niso vsi takšni, kot je ta novinar. Nekateri novinarji poznajo novinarski kodeks, merila. Res pa je, da si verjetno lahko lastnik ali urednik zamisli, ali je to dopustno ali ne, koristno ali ne. Vendar naj o tem presojajo drugi, ne jaz. Ljudje mi sicer sporočajo in pišejo, da bodo odpovedali naročnino za Večer, da so jo že odpovedali in da jo bodo še. Pred leti sem ga tudi sam odpovedal zato, ker je ta isti novinar zaradi tega, ker je bil v mojem času zgrajen najsodobnejši dom za ostarele v Sloveniji, Dom pod Gorco, napisal, da »Kanglerju grozi do 8 let zapora«. Bil je velik naslov, in ko je hčerka prišla domov, me je vprašala, ali grem v zapor. V tistem trenutku sem zaradi otroka odpovedal Večer. Kaj naj otroku rečem?
Kako pa komentirate junijske državnozborske volitve, dogajanje po njih in sestavo vlade?
Ministri niso vsi najslabši ali pa slabi. Ampak zanimivo je, da je prejšnja vlada razpadla zaradi polovice zdajšnje vlade ekipe. Nekdo je moral z bičem udariti po nekom, da so znova staknili glave in naredili vlado. Ali je to dovolj močan člen, da bodo vzdržali? Pustimo času čas. Osebno želim, da gre Slovenija po pravi poti naprej, brez groženj slovenskim podjetnikom. Še to, nekdo je upokojencem obljubil tisoč evrov pokojnine. Predstavljajmo si, kaj to pomeni za upokojenca s 400 evri pokojnine. Danes pa so pomembnejši migranti, da dobijo 1.000 ali 1.200 evrov pomoči mesečno. Z vsem spoštovanjem do človekovih pravic, ampak jaz takšnega migranta, ki bi napadel mene, moje bližnje in druge ljudi, nam grozil, ne želim tukaj. Sprejmem pa vsakega otroka, žensko ali starejšega gospoda ne glede na versko ali politično pripadnost, ki beži v Evropo zaradi vojne s svoji državi. To pa je velika razlika.
Nekaj migrantov imate tudi v Mariboru …
Jih srečujemo. Redno zahajajo tudi v Europark. Za zdaj ni težav, niti ni slišati, da bi bili problematični. Če se bo njihova gostota migrantov povečala, bodo ti fantje verjetno − tako kot v Nemčiji ali na Švedskem − dobili moč in potem povzročali nerede. Za zdaj pa v Mariboru ni informacij, ki bi kazale na to, da bi imeli težave z vključevanjem migrantov v okolje.
Zanimiva je tudi vloga Toneta Partljiča …
Tone Partljič je bil dolgoletni član LDS. Dokler je bila LDS na vrhuncu. Ko sem bil župan, ne bom pozabil dneva, ko je Tone Partljič stopil v mojo pisarno, kot bi stopil pred oltar in kot bi prosil Boga. Tako je Tone Partljič stopil pred mano, pokleknil, prekrižal roke, me pogledal in dejal: »Stari moj, pomagaj mi, prosim te lepo, reši mi Borštnikovo srečanje. Stari moj.« In seveda, Tone Partljič naj javno pove, drugače ne more povedati, da je bil Kangler tisti, ki je rešil njegove probleme z Borštnikovim srečanjem in celotno Borštnikovo srečanje. Bil sem namreč iniciator, Rudolf Moge pa predsednik Sveta zavoda Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru (SNG). Skupaj z ministrico in s SNG smo dosegli tripartitno pogodbo in zagotovili 100-odstotno višje financiranje Borštnikovega srečanja v Mariboru. In on meni danes v izjavi trdi: »Kangler ni dorasel Mariboru.« Ali je on sploh dorasel slovenski politiki? Zakaj ni takrat rekel, da Kangler ni dorasel Mariboru, ko me je prišel prosit kot Boga. »Stari moj, pomagaj mi.« Vsi poznajo ta njegov žargon. »Stari moj, pomagaj mi.« Pa sem mu pomagal ne glede na to, da je bil dolgoletni član LDS. Jaz ne delim ljudi na leve in desne. Tone Partljič pa. Tone Partljič je bil tisti, ki je rušil ustavno ureditev Republike Slovenije. Stopil je na oder in pozival: Policija, pridruži se mi. Posnetki so na portalu YouTube. Nihče ga ni kaznoval, ker je rušil ustavni red. S policijo ga je želel rušiti. Ali je želel, da se mu policija pridruži in izvede državni udar? Danes pa imamo v Mariboru v priporu človeka, ki je tabornike sklical na kostanjev piknik, povedano po domače. Pa je v priporu. Takrat pa ni bilo nikogar, ki bi rekel: Ti gospodje rušijo ustavni red. Tone Partljič je bil tisti, ki kot Prešernov nagrajenec ni obsojal lutk.
Tone Partljič pravi, da se vam mora enkrat opravičiti …
Ja, javno govori, da se mi bo moral enkrat opravičiti zaradi kazenskih postopkov. Javno povem in to zapišite: Tonetu Partljiču ni treba, da se mi opraviči, ker mu nič ne zamerim v Mariboru. Lahko pa bi se enkrat opravičil moji hčerki, ki je kot gimnazijka, ko je obiskovala Prvo gimnazijo v Mariboru, poslušala, kaj slovenski pisatelj govori zoper njenega očeta. In spodbuja sovraštvo. Zato, ker je »stari moj« njemu pomagal rešiti Borštnikovo srečanje. In pripeljal v Maribor kulturno prestolnico. To sem bil jaz in še kaj več. To je stari moj, pomagaj mi.
Kako je, ko se s Partljičem srečata v Mariboru?
Dolgo ga že nisem srečal. S Partljičem sva bila v sodelavca v državnem zboru. Jaz sem bil 11 let, mislim, da je bil on osem let, kar pomeni, da sem bil jaz najmanj osem let njegov sodelavec. Poznam ga dobro, v dušo. In ta gospod, slovenski pisatelj, nima meni kaj očitati. Ponosen sem, da sem tudi njegovemu sodelavcu Rudolfu Mogetu, ki je za mariborsko kulturo in šolo ogromno naredil, podelil naziv častni občan mestne občine Maribor.
Kaj je bil razlog za to priznanje?
On je bil človek, ki je skozi energijo, skozi šolski tolar, zagotovil, da se je Maribor razvil. Tako kot sem podprl dr. Milana Zvera za predsednika države na drugi strani. Tudi v času Milana Zvera smo obnovili Prvo gimnazijo v Mariboru, Srednjo ekonomsko šolo v Mariboru, prizidek k Drugi gimnaziji, Srednješolski center na Taboru, Srednješolski center na Teznem in zgradili Škofijsko gimnazijo. Pa sem bil jaz član SLS, Zver pa član SDS. Nisem imel obraza, da bi pri kandidaturi za predsednika države podprl koga drugega kot Milana Zvera. Na eni strani mi ni bilo težko podeliti priznanja častnega občana Rudolfu Mogetu, nekdanjemu poslancu stranke LDS, na drugi pa dr. Milana Zvera podpreti za predsednika države kot člana stranke SDS.
Strankarsko ste kot župan stvari prerasli.
Samo z dialogom lahko prideš do ciljev. To še ne pomeni, da če se v Mariboru skregam s SDS, da se v Ljubljani skregam z Janezom Janšo. Eno je lokalna politika, eno je državna politika. Vendar smo v Mariboru na prvem mestu ljudje. Ljudje smo politika, ne stranke.
