Piše: M. B., Radio Ognjišče, Nova Slovenska zaveza
Na Trgu republike v Ljubljani je v petek zvečer potekala slovesnost v spomin na žrtve komunističnega nasilja med drugo svetovno vojno in po njej pod naslov »Ker smo ljudje«. Na trgu, kjer še danes stoji zlovešči spomenik revolucije in spomenik vodji zločinske slovenske komunistične partije Edvardu Kardelju. A hkrati nas ta osrednji slovenski trg spominja na največji dogodek v vsej slovenski zgodovini; to je na slavnostno razglasitv samostojne in neodvisne Republike Slovenije junija leta 1991.
»V resnici je tako, da ni druge možnosti, kot priznati resnico.« Te besede pokojnega dolgoletna urednika Zaveze Justina Stanovnika so na začetku slovesnosti odmevale v tihi majski večer kot vigilija na dan spomina, ki ga pod sedanjo levičarsko oblastjo ne sme biti.
Ko bomo sposobni priznati resnico, bomo lahko skupaj praznovali konec druge svetovne vojne, je bilo slišati v uvodnem pozdravu. Ob letošnji 80. obletnici konca druge svetovne vojne to še ni mogoče. Na slovesnosti ni bilo očitkov, ampak le spomin, na ljudi in dogodke, ki za del narodnega spomina ne obstajajo in resnico o njih.
Slovesnost z močno simboliko in spominskimi govori
Osvetljen šotor z nastopajočimi, ki so vodili slovesnost, pred njim prižgane sveče v obliki velikega križa, zadaj na levi Kardeljev spomenik, na desni pa v poltemi spomenik revolucije. Pred to kuliso večernega mesta pa množica ljudi, ki je za uvodno slovensko himno Zdravljico prisluhnila posnetku razmišljanja Justina Stanovnika. »Če so ljudje, ki so povzročili državljansko vojno, v kakršnikoli obliki ali kot iniciatorji ali kot pomočniki, podporniki in sopotniki: enkrat bodo morali priznati, kaj so bili.«
Za njim je navzoče pozdravila snovalka spravne pobude Vseposvojitev Romana Bider in dodala: »Zbrali smo se zato, da skupaj povečamo zalogo dobrega s spominjanjem na naše prednike, sorodnike, svojce, ki jim je bilo vzeto življenje, identiteta, obraz, dobo ime, človeško dostojanstvo, pravica do groba, pravica do spomina.«
Sledilo je pretresljivo branje pisma nerojenemu otroku, ki ga je tik pred smrtjo napisala učiteljica Ivanka Škrabec Novak, ki je bila kljub visoki nosečnosti s strani komunističnih partizanov mučena in umorjena.
Spominski nagovor je imel predsednik Nove Slovenske zaveze Matija Ogrin, ki je opozoril, da se pomemben del slovenske družbe ni zmožen opredeliti do velikega zločina povojne morije.
»Nad nami vsemi se dviguje ta gorostasni zločin proti človeštvu. Vendar, se mnogi delajo, da to, kar tako zelo zaznamuje vso slovensko resničnost, ne obstaja. Od tod se generira notranji spor, konflikt.« Kot je dejal, predstavniki levih političnih krogov ne želijo slišati govorice golih dejstev.
Želijo triumfirati in obvladovati slovenski svet, je poudaril in nadaljeval: »Naše upanje se opira na to, da resnica na blag način deluje, prodira, od znotraj spreminja srca ljudi.« Ob tem je obudil spomin na poboj primorskih domobrancev nad Grgarjem, ki so končali v breznu Podgomila.
V večer so odmevale pesmi, molitev, pričevanja in zatem prižiganje sveč s strani številnih Varuhov spomina. Vsak je povedal, za koga želi, da gori plamen.
Katja Šivic s hribov nad Cerknico je povedala: »To luč prižigam za pra pra strica Alojza, ki je sicer preživel Rab, in za njegovo zaročenko Ano. Namesto pred oltar, sta bila leta 1945 odpeljana do reke in zvezana vržena vanjo. Stara sta bila 21 in 23 let.« Tudi za povzročitelje so prižgali svečo in pozneje prebrali petindvajset imen žrtev, ki jih ni v mrliških knjigah.
S to pretresljivo in pietetno večerno slovesnostjo so organizatorji želeli žrtve vrniti v naše narodno občestvo. Opozorili pa so, da mora to nemudoma storiti še država. Nedvomno bo to mogoče šele pod drugo, naslednjo vlado.
Dr. Matija Ogrin: Spomin na pobite – pravičnost sveta
Spodaj objavljamo celoten govor predsednika NSZ dr. Matije Ogrina.
»V teh majskih dneh je pogled proti Karavankam še posebej globok. Le manjši del naših ljudi, ki so bežali čez planine, se je rešil; večina je bila vrnjena in komunistična oblast je nad njimi naredila največji zločin v zgodovini Slovencev.
Jedro težav, ki jih Slovenci imamo in so čedalje večje, izhaja od tod, da se pomemben del slovenske družbe ni zmožen opredeliti do velikega zločina. Nad nami vsemi se dviguje ta gorostasen zločin proti človeštvu, oglaša se iz stotin morišč. Vendar se mnogi delajo, da to, kar tako zelo zaznamuje slovensko resničnost, ne obstaja. Od tod se generira notranji konflikt: predstavniki levih političnih krogov nočejo slišati govorice golih dejstev. Oni hočejo triumfirati in obvladovati slovenski svet.
Naše upanje se opira na stvari, ki so povsem drugačne. Zorko Simčič je nekoč dejal: »Resnica sicer nikoli ne triumfira; toda njeni nasprotniki propadejo.«
Naše upanje se opira na to, da resnica na blag način deluje, prodira, od znotraj spreminja srca ljudi. In čeprav ne deluje s silo, resnica z neznano močjo vendarle deluje neustavljivo. Postavlja stvari na pravo mesto ter tako iz kaosa in razpora ustvarja red in sozvočje.
To je naša pot – edina pot. Tu bi želel, da obudimo spomin na neko resnično življenjsko usodo.
Nad Solkanom pri Gorici je na robu Trnovskega gozda blizu vasi Grgar brezno Podgomila. Skozi Grgar se je 2. ali 3. maja pozno zvečer vila kolona zvezanih primorskih domobrancev, ki so jih partizani vodili proti breznu Podgomila. Bilo je okrog 60 mladih fantov, pričevalec jih je slišal, kako so vsi molili po slovensko. Partizani so streljali fante, enega za drugim, in jih metali v brezno …
Bila je noč. Naslednji dan so vaščani slišali iz brezna klice na pomoč. Dva fanta sta preživela streljanje in sta bila v breznu živa. Toda, na pomoč so prišli vaški terenci. Z vrvmi so fanta potegnili ven. Bila sta Tolminca.
Eden od njiju je bil Ciril Kavčič (vir: baza žrtev INZ: roj. 5. 7. 1928, ubit 15. 5. 1945), doma iz Poljubinja pri Tolminu. Odvedli so ju. Ciril je bil nazadnje zaprt v Tolminu. Ko je neka vaščanka iz Poljubinja med zaprtimi iskala svojega moža, jo je Ciril prosil, naj pove njegovi mami, da je tam zaprt in naj mu prinese rožni venec.
Naslednji dan ga je mama iskala v Tolminu. Toda Cirila ni bilo več tam. Niso ga več videli. Sklepajo, da so ga umorili na Kozlovem robu nad mestom, ki mu Tolminci pravijo Tolminski grad. Grajske ruševine so obdane s kavernami iz prve svetovne vojne, in po izročilu je bila ena teh kavern ob miniranju maja 1945 polna pobitih vojakov.
Tega ne vemo zanesljivo. Zagotovo pa vemo, da je bil Ciril Kavčič, ko so ga vrgli v brezno, komaj v 17. letu življenja. Prestal je streljanje, padec v brezno, prestal je eno noč in del dneva v breznu med umirajočimi in mrtvimi; nato je sledila navidezna rešitev, zasliševanja in nato naglo iztekajoče se ure …
Želel je samo še videti svojo mamo in moliti rožni venec. Mame ni več videl. Toda kristjan si sme predstavljati, da ko je Ciril prišel na ono stran življenja, mu je tisti rožni venec izročila sama Mati božja kot neminljiv venec zmage.
Želel bi, da v duhu ohranimo to podobo: dvojno smrt Cirila Kavčiča pri njegovih šestnajstih, nepolnih sedemnajstih letih. Ob tej osebni podobi se vprašajmo, kaj pomeni, da se spominjamo naših mučenih in pobitih?
Spominjati se pobitih – to pomeni misliti na njihovo osebno usodo: misliti na stisko ob bližanju trpljenja; na muke zadnjih ur; to pomeni misliti na njihove zadnje besede, na svete zdihljaje pod gomilo trupel.
Spominjati se pobitih pa pomeni tudi misliti na to, za kar jim je šlo, za kar so si prizadevali, misliti na njihovo stvar. To je bila Slovenija, njihov domač slovenski svet, ki so ga oblikovala kmečka opravila, delo, pesem, posvečenost nedelje z mašo, krog cerkvenega leta s prazniki, procesijami …
To je bila Slovenija, utemeljena na krščanski omiki stoletij, v njej so hoteli živeti in preživeti, takšni, kot so bili in kakršni so želeli ostati. Vodile so jih vrednote družine, domovine in vere, ali po Ivanu Cankarju: mati, domovina, Bog. To je bila »njihova stvar«, da tako rečemo, in se je znova uveljavila z osamosvojitvijo Slovenije.
Spominjati se naših pobitih pomeni končno tudi misliti na njih v zvezi z nami samimi. Namreč, misliti na možnosti, ki so jih njihova življenja nekoč imela – potem pa so bile te možnosti prerezane kakor z britvijo na robu brezna.
Na te, pretrgane možnosti njihovih življenj lahko mislimo, ko se sami znajdemo v težavah in malodušju, – in tedaj sprevidimo, da dejansko imamo sijajne in široke možnosti za resnično in dobro. Če se spomnimo na Cirila Kavčiča, se zavemo, da se v naših malih težavah nimamo pravice pritoževati.
Spominjati se jih, govoriti o pobitih – to pomeni izpolniti nekaj, s čimer uresničuješ pravičnost sveta, ni pomembno, v kako majhni stopnji. Zate osebno je ta stopnja popolna, ko si izpolnil svojo resnično možnost.
Naj vas zato povabim tudi k obletni sveti maši v Kočevskem Rogu, ki bo letos pri Macesnovi gorici, prvo junijsko soboto, 7. junija ob 11. uri.
Telesa naših pomorjenih so se spremenila v roško zemljo; njihovi ostanki so izkopani in čakajo na pogreb; njihove duše so pri Stvarniku življenja; njihova stvar – ohranitev Slovenije, utemeljene na slovenski omiki – pa je ostala nedokončana. Zavestno jo sprejmimo vase.«
dr. Matija Ogrin
Nova Slovenska zaveza
Vir: https://radio.ognjisce.si/ in https://www.zaveza.si/
Fotogalerija:
