Piše: Marko Balažic, Gov.si
Sedemindvajsetega aprila 1991 smo zaznamovali obletnico, ki je zaradi obujanja nekaterih globoko usidranih ran razdvojila narod v na videz močnem združevalnem procesu slovenskega osamosvajanja. Predsednik vlade Lojze Peterle, ki se proslave ni udeležil, se je v Parizu dogovoril za študijski obisk slovenske skupščine.
Petdeseta obletnica ustanovitve OF (ta se je ob ustanovitvi imenovala Protiimperialistična fronta in v osvobodilno preimenovala šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo junija 1941) je razvnela čustva že pred praznovanjem. Sodelovanje v koordinacijski skupini za pripravo zaznamovanja obletnice pri predsedstvu republike sta zavrnili stranki Slovenski krščanski demokrati (SKD) in Kmečka zveza – Ljudska stranka (SKZ-LS), saj da gre za praznik, ki razdvaja in ne povezuje. Podobno oster je bil po pisanju Dela ljubljanski Demos: “V velikem delu naroda pomeni 27. april začetek bratske morije in mnogim še danes vzbuja odpor ali vsaj nelagodje,” ki je zato naročil ljubljanskim mestnim oblastem ostranitev tako imenovanih rdečih jamborov ob Poti ob žici.
Po poročanju Večera se je proslave na takratnem Trgu revolucije (danes Trg republike), na kateri sta bila slavnostna govornika predsednik borčevske organizacije Ivan Dolničar in član predsedstva Ciril Zlobec, udeležilo 50 tisoč ljudi. Zlobec je poudaril, da okupatorja ni več, a se ostanki sovraštva spet prebujajo, medtem ko je Dolničar govoril o nerazumnih maščevalnih dejanjih po vojni, o katerih niso vedeli nič. Po pisanju Dela se je med proslavo zgodil tudi manjši pretep ob pojavu napisa “Fašisti, nacisti, komunisti, za Slovence isti”.
Kako, zaboga, ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?!
Proslavi je sledila večerna akademija v Cankarjevem domu s slavnostnim govornikom Milanom Kučanom. Ta je poudaril, da nam legitimacije protifašističnega boja ne more vzeti nihče in da je edina usodna napaka OF ta, da po osvoboditvi ni vpeljala demokracije. Na praznično soboto so se vrstile tudi nekatere strankarske aktivnosti. Prenovitelja Ciril Ribičič in Lev Kreft sta na domu obiskala Josipa Vidmarja, enega od ustanoviteljev OF. Ta je veljakoma dal vedeti, da vpeljava demokracije po osvoboditvi, čeprav je bila zapisana v programu OF, nikoli ni bila uresničljiva: “Kako, zaboga, ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?!”
Slovenska demokratična zveza pa je v času proslave v ljubljanski filharmoniji organizirala zborovanje z naslovom Dan slovenske zastave, kjer so udeležencem delili zastave brez zvezde.
Obletnica je verjetno zakoličila tudi naravo modernega slovenskega političnega prostora, saj se na leve in desne pogosto delimo prav v odnosu do vprašanja OF. Stranke Demosa so do narodnoosvobodilnega boja večinoma zavzele stališče, da je šlo za boljševiško revolucijo, ki je izzvala državljansko vojno, medtem ko so stranke tedanje opozicije trdile, da je šlo v prvi vrsti za množični upor proti okupatorju, državljanska vojna pa je bila le nujno zlo oziroma je niti ni bilo. Večina aktualnih izjav o spravi ponuja kompromis, da je treba kot pozitivno pripoznati dejanje upora, hkrati pa obsoditi revolucijo in njene posledice.
Peterle v Parizu, Krajnc v Washingtonu
Iz Pariza se je vrnila delegacija slovenske vlade pod vodstvom predsednika vlade Lojzeta Peterleta. Francozi so povedali, da ne želijo enotnosti Jugoslavije za vsako ceno in da bodo sprejeli vsako odločitev, če bo sporazumna in miroljubna. S Francozi so se dogovorili tudi za študijski obisk skupine francoskih poslank in poslancev v slovenski skupščini. Medtem se je v Washingtonu mudil republiški minister za promet in zveze Marjan Krajnc. Ta se je s predstavniki Mednarodne banke za obnovo in razvoj pogajal o posojilu v višini 60 milijonov ameriških dolarjev za slovenske ceste. Ob tem je izjavil, da bomo karavanški predor kljub gospodarskim težavam odprli prvega junija.
