Piše: dr. Matevž Tomšič
Izvolitev Ursule von der Leyen na mesto predsednice Evropske komisije (EK), predvsem pa – resda neformalno – koalicijo s socialisti in liberalci, ki se je oblikovala v njeno podporo, je evropska javnost pospremila z mešanimi občutki. Posebej veliko razočaranje je bilo med desno usmerjenimi državljani, tudi ali predvsem tistimi, ki so volili relativno zmagovalko letošnjih evropskih volitev, tj. Evropsko ljudsko stranko. Nekateri govorijo celo o izdaji volje evropskih volivcev, ki so na teh volitvah večinsko podprli desnico, sedaj pa se je oblikovala enaka koalicija kot v prejšnjem mandatu. Skratka, spremenilo naj se ne bi nič.
Nikakor ne moremo reči, da ti očitki niso upravičeni. Zadnji mandat EK ni bil uspešen. V tem času je Evropa izgubila na globalni moči in vplivu. Njeno gospodarstvo je začelo slabeti v primerjavi z ZDA in s Kitajsko, k čemur so v zelo pomembni meri pripomogle pretirane obremenitve in nesmiselna regulativa, katere podlaga so bile ideološke zablode, povezane s t. i. zelenim prehodom. Taiste zablode so tudi botrovale ukrepom, ki so ogrozili kmetijstvo in s tem sposobnost prehranske samooskrbe Evropejcev. Tudi geopolitična teža Evropske unije se zmanjšuje, in to navkljub nekaterim pozitivnih premikom, predvsem enotnosti v obsodbi ruske agresije na Ukrajino in s tem zavezanosti pomagati napadeni državi; razlog za to predvsem v šibkosti vojaških zmogljivosti, s katerimi razpolagajo evropske države.
In Ursula von der Leyen je kot predsednica EK simbolizirala to zgrešeno politiko. Zato je težko pričakovati, da bi lahko pod njeno taktirko prišlo do korenitega zasuka, kar zadeva politične prioritete, še posebej ker so njeni politični partnerji bolj ali manj isti. V bistvu je bil »izvirni greh« storjen na strani Evropske ljudske stranke, ko ni predlagala koga drugega za svojega »spitzenkandidata«. A očitno so se v tej največji evropski politični skupini odločili za »linijo najmanjšega odpora«. Le-to pa pogosto ni najprimernejša pot.
Vendar se je treba zavedati, da bi bilo kakšno drugačno parlamentarno koalicijo teže vzpostaviti. In še bi že jo, bi bila precej nestabilna. Res je, da ima desnica – od zmerne do radikalne – sedaj parlamentarno večino. A tisti, ki trdijo, da bi se morala Evropska ljudska stranka povezati z drugimi desnimi skupinami, se morajo zavedati, da so te skupine zelo notranje heterogene. Njihovi pogledi na določena ključna vprašanja evropske prihodnosti se močno razlikujejo. V takšni koaliciji bi bilo težko izvajati konsistentne politike. Najbolj očitno razhajanje je glede vojne v Ukrajini in nasploh odnosa do Rusije. Znaten del radikalne desnice je namreč izrazito prorusko usmerjen, simpatizira z ruskim samodržcem Putinom in nasprotuje vojaški pomoči Ukrajini. To pa je povsem nasprotno usmeritvi zmerne desnice, ki zagovarja neomajno podporo Ukrajini, tudi ali predvsem v vojaškem smislu. Unija je glede slednjega za zdaj še prešibka. A ena od pozitivnih usmeritev nove predsednice EK, ki jo je izpostavila v svojem nagovoru parlamentu, je ravno krepitev njenega vojaškega potenciala. V zadnjih letih je bilo o tem veliko govora, a storjenih je bilo (pre)malo konkretnih korakov. Močne obrambne sile so namreč njuni pogoj za to, da postane Evropska unija upoštevanja vreden mednarodni subjekt.
Sedanja neformalna koalicija, ki je podprla von der Leynovo, je rezultat kompromisov, brez katerih na ravni EU preprosto ne gre. Na prvi pogled je videti res kot kontinuiteta s prejšnjim mandatom. A parlamentarna večina je sedaj le drugačna. Poleg tega bo sestava EK odvisna o vlad držav članic. Tu pa je takšnih, ki so desno usmerjene, več, kot jih je bilo leta 2019. Zato popolno nadaljevanje prejšnjih politik ne bo mogoče. Predvsem pa bo laže blokirati različne poskuse vsiljevanja prebujenske agende.
