Piše: Janja Strah
Marsikdo, ki spremlja programe RTV Slovenija in nasploh mainstream medije, je opazil, da se je »skozi stranska vrata« v javnost znova zrinil nekdanji »etični« premier Miro Cerar. Sedaj spet kot pravni strokovnjak, ki komentira proceduro glede imenovanja oz. izvolitve nove vlade.
Kot opozarja Bojan Požar, Miro Cerar mlajši danes tvita o potrebi “depolitizacije” državne televizije, kot predsednik vlade in vladajoče SMC pa je poskrbel, da je programski in nadzorni svet RTV med njegovim mandatom večinsko (beri: 2/3) obvladovala tranzicijska levica. Povsem vidno pa je, da se Cerar znova promovira kot nekakšen »nadpolitik«, kar je morda znamenje, da ga tranzicijska levica namerava uporabiti kot svojega »špicenkandidata« na predsedniških volitvah ali pa ga ustoličiti vsaj za ustavnega sodnika, še piše Požar.
Ne samo Šarec, tudi Cerar je vrgel puško v koruzo
Poglejmo nekoliko v zgodovino, v leto 2014. Na parlamentarnih volitvah tistega leta, ko je bil predsednik SDS Janez Janša zaradi škandalozne obsodbe v zadevi Patria v zaporu, je zmagala tedanja Stranka Mira Cerarja, kasneje preimenovana v Stranko modernega centra (SMC). Cerar je kot predsednik stranke in »nov obraz« seveda postal novi premier. Vendar pa ni skrivnost, da je strukturo omenjene stranke že kakšno leto prej na terenu postavljal nekdanji degradirani generalni sekretar LDS Peter Jamnikar, ki se ga je Golobičev krog po prevzemu stranke brž odkrižal. Cerar je nekaj mesecev pred volitvami začel s prikrito kampanjo tako, da je po Sloveniji predaval o etiki in kasiral bajne honorarje za svoja predavanja, stranko pa je ustanovil le malo pred volitvami in vanjo potegnil precejšen kadrovski bazen propadajoče LDS, Zares, Pozitivne Slovenije ter SAB (Zavezništva). Leta 2018, ko so »strici« že pripravljali novo platformo za nove obraze v Šarčevi LMŠ, je tudi Cerar vrgel puško v koruzo in predčasno odstopil – na to dejstvo seveda radi pozabljamo, ker se je to zgodilo malo pred iztekom mandata in praktično nihče ni opazil, da Cerarjeva vlada ni dokončala polnega mandata.
Kot je znano, se je tranzicijski levici na volitvah tistega leta nekoliko zalomilo, ker nobena od njenih strank leta 2018 ni osvojila primata, vseeno pa so zbrale dovolj glasov za vlado, v kateri ni bilo največje parlamentarne stranke SDS. Tedaj je SMC prešla pod vodstvo gospodarskega ministra Zdravka Počivalška, Cerar pa je v Šarčevi vladi prevzel vlogo zunanjega ministra. Seveda le za dobro leto in pol, kajti po Šarčevem metu puške v koruzo je očitno tudi on računal na predčasne volitve na pragu epidemije covid19. Vendar so se tokovi v Cerarjevi (nekdanji) stranki obrnili drugače: SMC je vstopila v novo koalicijo, kjer sta bili že SDS in NSi, pridružila se je tudi DeSUS s tedaj novo predsednico Aleksandro Pivec. Sledili so ogorčeni izstopi iz SMC in tudi nekateri poslanski prestopi, denimo prestop Janija Möderndorferja v LMŠ. Seveda je jezični poslanec svoj stolček obdržal tudi na račun dejstva, da se Cerar, ki mu je funkcija zunanjega ministra prenehala, ni hotel vrniti v poslanske klopi, ampak je iz stranke užaljen izstopil in se vrnil na pravno fakulteto. »SMC že davno ni več Stranka Mira Cerarja, a žal tudi ni več Stranka modernega centra. Razen če z modernostjo razumemo sledenje zadnji modi in obračanje po vetru, s centrom pa nesposobnost oblikovanja odločnih in odličnih političnih stališč. SMC sem s somišljeniki ustanovil zato, da delamo dobro za Slovenijo ter varujemo socialno-liberalne vrednote in vladavino prava,« je tedaj dejal globoko užaloščeni in užaljeni Cerar ter tako še enkrat vrgel puško v koruzo.
Cerarjeva (pre)močna konkurenca je ženski lobi znotraj »golobnjaka«
Vendar pa stvari niso tako preproste. Kot poroča Požareport, se je Cerar sicer že spogledoval z idejo, da bi kandidiral za predsednika republike, kar naj bi mu sugeriral tudi Golobičev tesni sodelavec Stojan Pelko. Vprašanje pa je, ali bo tranzicijska levica ponovno tvegala s Cerarjem. Tudi zato, ker mu pri tem močno opozicijo predstavljajo skrajno ambiciozne dame, kot sta denimo Marta Kos in Nataša Pirc Musar. To lahko pomeni, da bo Cerarju na koncu ostala le še »tolažilna nagrada« – ustoličenje za ustavnega sodišča, kar bo tranzicijski levici prišlo prav, saj se bo ideološka sestava Ustavnega sodišča RS tako še bolj nagnila v levo. Navsezadnje je zasuk ustavnega sodišča v levo že leta 2015 na družbenih omrežjih samozavestno napovedala tedanja poslanka SMC Jasna Murgel, ki se je po končanem mandatu spet vrnila na sodišče v Mariboru, kjer sodi v imenu ljudstva. Kako je delovanje ustavnega sodišča izgledalo zadnji dve leti, pa je tudi znano.
Morda še en zgodovinski medklic: po končani vojni za Slovenijo je prišlo sredi poletja 1991 znotraj Demosa do dokaj vroče razprave o kadrovskih prerazporeditvah. Tedaj je namreč Peter Jambrek, ki je tistega leta postal ustavni sodnik, preko podpredsednika Slovenske demokratične zveze ter obrambnega ministra Janše na sejo poslal predlog, naj dotedanji premier Lojze Peterle postane predsednik skupščine, vlado naj prevzame dotedanji notranji minister Igor Bavčar, medtem ko naj France Bučar s skupščine odide na ustavno sodišče. Predlog je sprožil veliko hude krvi in tudi zamer, zato načrt jasno ni bil realiziran, kar je bila morda zamujena priložnost. Kasneje, v začetku leta 1992, ko je bil Demos že samorazpuščen, je del politike sicer skušal na premierski prestol ustoličiti Bavčarja, a brez uspeha. V tistem času svoj vpliv na ostanke Demosa že močno okrepil Milan Kučan preko svojega zaveznika Nika Kavčiča, botra udbovske vzporedne ekonomije.
Cerarjeva hinavščina: nekdaj politikantsko lomastil na RTVS, sedaj pa kakor podpira stavko?
Bojan Požar pa tudi opozarja, kako je Cerar sedaj preko twitterja podprl stavko novinarjev RTVS ter njihovo zavzemanje za kakor »depolitizacijo« javnega zavoda, čeprav je v času, ko je bil sam premier, grdo lomastil na Kolodvorski. Prav on je poskrbel za imenovanje Andreja Graha Whatmougha za predsednika nadzornega sveta na RTVS. No, AGW je medtem »napredoval« v generalnega direktorja, a ga sedaj tranzicijska levica s Cerarjem vred ruši. Tako kot je tedaj Cerar rušil prejšnjega generalnega direktorja Igorja Kadunca, ker je hotel na njegovo mesto pripeljati svoj kader. Da o tem, da je v času Cerarjevega vladanja tranzicijska levica obvladovala dve tretjini programskega sveta RTVS, ne govorimo. Po nekaterih podatkih je želel Kadunčev stolček zasesti tedanji poslanec SMC Dragan Matić. Tudi Kadunc je bil sicer, kot se temu reče, »vreden svojega denarja«, vendar mu je po prihodu na direktorsko funkcijo na STA uspelo presegati gordijski vozel spora glede financiranja. To, kar je dolge mesece zganjal prejšnji direktor Bojan Veselinovič, je Kadunc uredil v zelo kratkem času.
A dejstvo ostaja, da se Cerar pri svojem oglašanju glede medijev grdo spreneveda in s tem kaže, da se na etiko gladko požvižga…
Obžalujem nevzdržne razmere na @RTV_Slovenija in podpiram stavkovna prizadevanja novinarjev in drugih delavcev za avtonomno, varno in profesionalno delovno okolje. Slovenija potrebuje depolitizirano, etično in strokovno avtonomno RTV. #zajavniRTV @rtvslo https://t.co/jbHKWtXWfc
— dr. Miro Cerar (@MiroCerar) May 23, 2022
ps://twitter.com/MiroCerar/status/1528740477536817157
