Piše: Gašper Blažič
Ali je premier Robert Golob prišel do točke, ko je spoznal, da nima več česa izgubiti in da se s svojo vladajočo tovarišijo približuje bridkemu koncu? Dogajanje ob koncu leta gre prav v to smer.
Napovedi novih davkov na praktično vse, kar stoji, leze in gre − od nepremičnin torej do domačih živali pa do bizarnega lomastenja na področju energetike − je prav ob koncu leta dobil še nov »okrasek«: zakon o medijih, ki bo v veliki meri še dodatno zožil prostor medijske svobode in legaliziral ne samo cenzuro, pač pa tudi pritisk na novinarje, naj izdajo svoj vir. Odzivi so siloviti, mnogi pa se sprašujejo, ali je to morda še poslednja politično-estradniška bizarnost pred dokončnim padcem vlade. To seveda ne pomeni nujno predčasnih volitev, saj ima sedanja koalicija trdno večino in bo naredila vse, da do volitev ne pride.
Deli in vladaj!
A obnovimo najprej osnovna dejstva: z jesenskim projektom dviga plač v javnem sektorju si je Golobova vlada vsaj za nekaj časa kupila socialni mir, čeprav ostajajo številne poklicne skupine nezadovoljne. Dispečerji v centrih za obveščanje na primer še vedno stavkajo, in to že nekaj mesecev, od začetka stavke zdravnikov pa bo kmalu minilo leto dni. Očitno je, da se vladi z reševanjem vprašanj teh dveh skupin prav nič ne mudi, dokler bo lahko javnost prepričevala, da je stavka zdravnikov neupravičena in da gre za tipično kruhoborstvo »bogov v belem«. Na drugi strani pa vlada s svojo pasivnostjo (čeprav daje na zunaj vtis aktivnosti) poslabšuje stanje v javnem zdravstvu, javnost pa misli, da so za to krivi zdravniki. Za dispečerje pa tako ali tako velja, da njihovega upora ne bo nihče opazil, dokler ne bo sistem obveščanja in alarmiranja razpadel (tudi v kombinaciji s policijo, ki ima še vedno nezakonito imenovano vodstvo). Vladi je vsaj za zdaj uspelo to, kar je komunistični nomenklaturi uspelo doseči decembra 1988 ob stavki strojevodij (ali kot jo nekateri imenujejo, »Kmetičevi stavki«): takrat je namreč v sistemu železnic ŽG Ljubljana ves partijsko-udbovski aparat želel predvsem izolirati nezadovoljne strojevodje od drugih poklicnih skupin na železnici, češ da gre za privilegirano skupino, ki na račun drugih izsiljuje zase ugodnejši, celo privilegiran položaj ne glede na to, da je tedanji sistem obračunavanja in izplačevanja plač prav za tedanje »tozde« (temeljne organizacije združenega dela v Kardeljevem sistemu samoupravljanja) iz nabora vleke vlakov uporabljal daleč najmanj ugoden plačni sistem, tako ali tako pa je tedanjo dinarsko vrednost plač ves čas najedala inflacija, ki je v letu 1989 dosegla vrhunec.
Mikulićev vojni komunizem
Kljub tovrstni umazani izolaciji ter medijskemu prepričevanju javnosti, da gre za prikrite sodelavce Slobodana Miloševića, pa se je izvršilni odbor osnovne organizacije sindikata v TOZD Vleka vlakov Ljubljana sredi decembra 1988 razglasil za stavkovni odbor, katerega vodenje je prevzel Slavko Kmetič (do tedaj ga je vodil Mile Katić) ter vodstvu ŽG Ljubljana dal na voljo 14 dni časa, da izpolni njihove zahteve, kar je bila hkrati prva vnaprej napovedana stavka po tedaj še ne sprejetem zakonu o stavkah, ki po uradni socialistični terminologiji sploh še niso smele obstajati (obstajale pa so »spontane prekinitve dela«, kot denimo leto pred tem v Litostroju, ko se je prvič pojavila javna zahteva po ustanovitvi samostojne socialdemokratske organizacije). Kot se je pokazalo, so v republiški zvezi sindikatov zakon o stavkah res pripravljali, zaradi tega naj bi tja klical tedanji šef CK ZKS Milan Kučan in nadiral vodstvo, češ, kaj se vendar gredo. No, kakorkoli že, v ponedeljek, 27. decembra 1988, se je v zgodnjih jutranjih urah napovedana stavka res zgodila, a dokler so obstajali t. i. stavkokazi, ki so nadomeščali stavkajoče strojevodje, je promet tekel še kolikor toliko normalno. Popoldne pa so se začele večje težave, pred mejami s Slovenijo so se začele na železnicah kopičiti kolone tovornih vlakov, ki niso mogle nadaljevati poti, na italijanski strani so te kolone segale vse do Milana. Ker so tudi slovenska industrijska podjetja ostala brez surovin, so se začeli pritiski na tedanjo republiško vlado (uradno Izvršni svet Skupščine SR Slovenije). Na sceno je tako naslednji dan stopil zadnji socialistični slovenski premier, lani umrli Dušan Šinigoj, ki je najprej robantil, nato pa odredil pogajanja, ki jih do takrat ni bilo. Kot predstavnika izvršnega sveta sta se v dogajanje vključila »ministra« (uradno: predsednika republiških komitejev) Peter Toš (sociala) in Milan Jelenc (promet). Še isti dan je bila kritična masa zahtev izpolnjena v tolikšni meri, da je bila stavka preklicana. Ena od zahtev stavkovnega odbora je bil tudi odstop zveznega premierja Branka Mikulića, Titovega ljubljenca, ki je nekaj let prej kakor uspešno (po politično-organizacijski plati) izvedel projekt olimpijskih iger v Sarajevu. Do njegovega odstopa je samo nekaj dni kasneje čisto zares prišlo, seveda ne zaradi zahtev strojevodij, ampak iz povsem drugih razlogov. Razkritja magnetogramov z udbopartijskega sestanka v Tacnu sredi aprila 1988 – spomnimo, na tem sestanku je Kučan norel zaradi »fašistoidnih manir«, sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl pa je predaval o »rezanju špic« − je pokazalo, da tedanja Jugoslavija takrat ni bila daleč od uvedbe t. i. vojnega komunizma (živilske karte!), saj bi morebitni propad pogajanj Mikulića z Mednarodnim denarnim skladom lahko povzročil kolaps jugoslovanskega gospodarstva in socialnega sistema. Tako pa je dosegel t. i. stand-by sporazum ne glede na to, da je France Bučar malo pred tem (januarja 1988) v svojem govoru v Svetu Evrope posvaril Zahod, naj nikar ne ponavlja napak s svojim finančnim mecenstvom za propadajočo jugoslovansko samoupravljanje. Ta Bučarjev govor je bil povod za to, da bi ga skoraj aretirali, ko je predsednik Republiške konference SZDL Jože Smole izgubil živce in ga javno razglasil za narodnega izdajalca.
Kako Golob obnavlja demone preteklosti
Ta zgodovinski okvir nam bo morda pomagal razumeti sedanje stanje, saj gre za številne vzporednice. Tudi nekdanja skupna država »Titolandija« je temeljila na birokraciji, visokih davkih, šibkem gospodarstvu ter »enakosti v revščini« (razen seveda za »avantgardo delavskega razreda« in sodelavce tajnih služb, kot sta bili SDV in KOS JLA), pa tudi na estradniških poskusih, kako čim dlje zadržati to »pravljico«. Vzporednic s sedanjo Golobovo vladavino je veliko, medtem ko kritična masa protestov še zdaleč ni dosežena. To, da je vlada na dopisni (!) seji prav na zadnji dan leta 2024 potrdila medijski zakon in ga bo skušala verjetno po nujnem postopku »spraviti skozi«, z njim pa naj bi omejila vpliv »ne naših« prek družbenih omrežij ter monopolizirati tudi t. i. spletne influencerje, kaže prav dejanja iz obupa. Če je denimo ameriški predsednik Joe Biden praktično tik pred odhodom iz Bele hiše poskrbel za bizarno in škandalozno odlikovanje Georgea Sorosa, sedaj skuša Golobova vlada na slovenskih tleh uveljaviti še zadnje povsem kratkoročne rešitve, ki temeljijo na doktrini »zaščite države pred državljani«, kar je temeljna doktrina vseh totalitarnih režimov. Druga plat tovrstnega podaljševanja preteklosti pa se skriva v t. i. inženiringu slovenskih duš ob pomoči »opija ljudstva«. Po Karlu Marxu bi bila to religija, v realnem slovenskem življenju pa je to vlogo prevzela kar Tina Gaber, ki so ji, to je treba priznati, s (samo poslovno?) »spojitvijo« z Golobom delnice močno zrasle in je s svojim statusom pustila daleč za seboj vse druge slovenske starlete. Prav Tina Gaber naj bi imela vlogo, da s svojim medijsko-estradniškim vplivom odvrača pozornost od najbolj neprijetnih posledic Golobovega vladanja, v skrajnih primerih pa opravi tudi kakšno umazano delo v korist oblasti. Navsezadnje je Golobovo t. i. piarovsko strokovno zaledje ob polomu z omrežninami svetovalo Golobu, naj obrne ploščo – in tako je grešni kozel za ta debakel postala kar Agencija za energijo. Spomnimo: člani sveta te agencije so voljeni za šest let; ker je po odstopu enega člana Golobova vlada vanj imenovala Janeza Kopača, nato pa po izteku mandata še dva svoja člana, so vsaj v zadnjem letu dni »Golobovi« člani imeli večino, kar pomeni, da je odločujoč vpliv na bizarne odločitve pri obračunavanju elektrike imela sedanja koalicija, Golob pa je hotel krivdo zvrniti na vodstvo agencije, ki naj bi bilo »neodvisno« od vlade. Da, v naši državi se vici resnično pišejo sami.
Kičasta estradniško-politična kampanja
Svojevrsten prikaz »sfejkanega« (tj. lažnega) političnega estradništva pa je tudi fotografija, ki so jo za potrebe Roberta Goloba in Tine Gaber pripravili kar v njunem propagandnem štabu: premier in »prva dama« vam (prek družbenih omrežij) voščita vse dobro v novem letu in kajpada praznujeta v slovenski prestolnici, saj sta vendar pozirala pred jelko na Prešernovem trgu. No, fotografija je bila verjetno posneta že prej, saj trg 31. decembra 2024 ni bil prazen, verjetno pa je šlo tudi za montažo, saj je Golob na fotografiji videti precej večji od Gabrove. Očitno so to naredili tudi na zalogo za vse prihodnje ponaredke, prek katerih naj bi najbolj znani slovenski estradniško-politični par, ki ga ljubkovalno imenujejo tudi RoberTina, dokazoval svojo ljudskost, bližino navadnim ljudem. No, na drugi strani pa je Gibanje Svoboda v decembru očitno plačalo kar zajeten del (davkoplačevalskega) denarja za zelo pogoste sponzorirane objave na Facebooku – največ je bilo takšnih, na katerih Golob pozira skupaj z Elonom Muskom, enim najbogatejših Zemljanov in med drugim lastnikom omrežja X, tistega omrežja, s katerega naj bi se Golobova stranka načelno umaknila, ko ga je kupil Musk, češ da ne podpirajo svobodnih družbenoomrežnih platform, prek katerih se bo širil sovražni govor. Skratka, politično-estradniški kič, ki kaže obupno pomanjkanje domišljije in inteligence, hkrati pa se neokusno norčuje iz navadnih ljudi v slogu menda Kučanove znane krilatice »Narod je butast«. In zanimivo, tudi javnomnenjske ankete naj bi znova zaznale opazen dvig tako podpore vladi kot največji vladni stranki, pa tudi koaliciji nasploh. Toda »Golobnjak« se – seveda v kombinaciji z davčnimi pritiski in s skrbjo za svoj propagandni aparat – dobesedno igra z ognjem. Ta bo lepega dne hušknil prav sedanji oblasti in njenim »sponzorušam« direktno v obraz.
