Piše: Lucija Kavčič
Ob Evropski prestolnici kulture različni projektni strokovnjaki razlagajo o Goricah kot Berlinu v malem, o zidu, ki ju je delil in ga seveda ni bilo, ali o kakem drugem ekstremu ter načrtno spregledujejo vlogo Cerkve in katoliških politikov pri snovanju goriškosti, je v pogovoru dejala publicistka Erika Jazbar.
Poznamo vas predvsem kot publicistko zgodovinskih člankov v Mladiki. Na kakšen način vas pritegnejo teme, ki se jih lotevate?
Izhajam iz tiskanih medijev, več kot dve desetletji pa delam za radio in televizijo, ki zahtevata kratke tekste, stavke, faktografijo. Ko sem prešla na drug medij, sem v prostem času vzporedno še naprej gojila tiskano besedo z daljšimi intervjuji, besedili, raziskavami. Središče mojega zanimanja ostajajo človek in njegove zgodbe, še posebej če so manj raziskane, znane, zapisane.
Zaradi specifične slovenske zgodovine, ki ostaja ujeta v ideologijo in s težavo sprejema pluralizem, je neraziskanega, nenapisanega in takega, ki se ne ujema z uradno naracijo, veliko. V pričakovanju dejanske demokratizacije matice (in posledično našega zamejstva), ko se bodo stroka, uradna javnost in mediji začeli lotevati danes manj priljubljenih odstavkov in pogledov na našo sedanjost in preteklost, se jim prav rada posvečam. Škoda, da ima dan le 24 ur.
Glede izbire tem: največkrat se zgodi, da koga srečam, me kdo pokliče, se s kom pogovarjam, obiščem kak kraj. Pri mojem poklicu se to pogosto dogaja, tako da tem ne zmanjka.
Katera zgodovinska tema vas je med raziskovanjem za članek morda najbolj pretresla in zakaj?
Težko bi odgovorila. Prevzame me vsaka zgodba, ki nosi v sebi življenje. Zanimajo me predvsem detajli, tisti, ki pomagajo dojeti barve, čutenje, duha. O dejstvih lahko govorijo dokumenti, če jih znaš razumeti, interpretirati, zložiti v celoto, o živetem spregovori le človek.
Živim v prostoru, ki ostaja kompleksen; prepogosto so vanj posegali s sekiro – z definicijami, vzvišenostjo. Avtohtoni Goričani skomignemo z rameni in pustimo, da nam tudi danes, ob Evropski prestolnici kulture, različni projektni strokovnjaki razlagajo o Goricah kot Berlinu v malem (mesti v resnici ločuje tisoč let), o zidu, ki ju je delil (in ga seveda ni bilo), ali – o drugem ekstremu –, o najbolj odprti meji (kaj pa večdesetletno streljanje graničarjev na ubežnike?). Ali da načrtno spregledujejo vlogo, ki so jo pri snovanju »goriškosti« odigrali Cerkev, nadškofija, duhovniki, katoliški politiki, laiki.
Glede člankov iz revije Mladika in drugih medijev bi mogoče izbrala zgodbo o razstrelitvi spomenika italijanskim prostovoljcem, dezerterjem iz avstro-ogrske vojske, v Spominskem parku v Gorici, 12. avgusta 1944, ki še danes sameva v razvalinah. Tisti, ki poznajo Gorico, bodo takoj razumeli, o čem govorim. Zgodba okoli spomenika, njegove razstrelitve, simbolike, zamolčanja protagonistov ponuja zgoščenost prepletanja zgodb, ki so pri nas doma in zaradi katerih je naš prostor tudi tako zanimiv.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
