Piše: dr. Matevž Tomšič
Da so bogati ljudje vplivni, ni nobena skrivnost. Da lahko vplivajo tudi na politično dogajanje, prav tako ne. Nekatere teoretske paradigme, med katerimi je najbolj vpliven marksizem v svojih različnih variantah, trdijo, da imajo dejansko oblast tisti, ki imajo kapital (se pravi denar). Oni naj bi namreč usmerjali politične odločevalce. Politična moč naj bi bila torej odvisna od ekonomske moči.
V zadnjem času močno buri duhove najbogatejši Zemljan Elon Musk. Poslovnež, ki ima v lasti avtomobilsko korporacijo Tesla, vesoljsko podjetje SpaceX in spletno platformo X (nekdanji Twitter), je odigral pomembno vlogo pri zadnjih predsedniških volitvah v Združenih državah Amerike, ko je odločno podprl Donalda Trumpa. Predvsem zaradi naklonjenosti njegovega družbenega omrežja je pripomogel k vnovični zmagi nekdanjega predsednika. Kot vse kaže, bo imel velik vpliv tudi na politiko nove ameriške zvezne administracije. Skupaj s še enim poslovnežem iz republikanskih vrst Vivekom Ramaswamijem bo namreč bedel nad učinkovitostjo državne uprave. In glede na to, kako so stvari zastavljene, je mogoče pričakovati precej drastično krčenje njenega obsega tako v smislu števila zveznih institucij kot v smislu števila zaposlenih (nekaj podobnega temu, kar počne v Argentini neoliberalno usmerjeni predsednik Javier Milei).
Zaradi vsega tega si je Musk nakopal veliko zamero progresivnih krogov po svetu. Potem pa je začel še javno komentirati politično dogajanje v nekaterih drugih zahodnih državah. Tako je stalna tarča njegovih ostrih kritik aktualna britanska levičarska vlada, še posebej njen vodja Keir Starmer. Jasno je izrazil tudi svoje preference na prihajajočih parlamentarnih volitvah v Nemčiji, ko je podprl stranko Alternativa za Nemčijo, ki jo običajno označujejo za skrajno desničarsko. To so mnogi označili za vmešavanje v notranje zadeve suverenih držav, v njihove demokratične politične procese.
Seveda si je o Muskovih političnih stališčih mogoče misliti to ali ono. Kot vsaka javna osebnost je legitimna tarča kritik. Tudi piscu teh vrstic se zdijo nekatere njegove ocene zgrešene. Še posebej tista, da je najboljša izbira za nemške volivce stranka, ki je močno proputinovsko usmerjena in k nasprotuje vojaški pomoči Ukrajini.
Vendar gre pri očitkih o »vmešavanju v notranje zadeve« za veliko mero hipokrizije. Musk nikakor ni edini bogataš, ki skuša vplivati na javne zadeve. Nekateri med njimi so ustanovili svoje fundacije, ki se ukvarjajo z različnimi družbenimi vprašanji. In tudi ni edini, ki ima jasno politično agendo. Že desetletja to počne finančnik George Soros prek svojega Inštituta Open Society (no, sedaj je vodenje predal sinu Alexandru). Le-ta financira t. i. nevladne organizacije po svetu, a zgolj tiste, ki propagirajo progresivistično ideologijo. Te organizacije so pogosto tesno povezane s političnimi odločevalci.
Na ta način je njegovo vpletanje v notranje zadeve suverenih držav bistveno bolj sistematično in intenzivno od tega, kar sedaj izvaja Musk. Slednji to počne samo s svojimi izjavami, zapisi in intervjuji. Medtem pa ima Soros na voljo široko razpredeno omrežje aktivistov, ki jih lahko uporabi takrat, ko je treba uveljavljati levičarsko agendo. Spomnimo se denimo t. i. pisane revolucije leta 2015 v Makedoniji, kjer je šlo za množične proteste, katerih namen je bil rušenje tedanje konservativne vlada premierja Nikole Gruevskega. V teh protestih so igrale pomembno vlogo organizacije, ki jih je financirala Sorosova fundacija.
Vendar leve politike in osrednjih medijev, ki sedaj napadajo Muska, Sorosove politične intervencije niso motile. Še več, njihovega nosilca so razglašali za demokrata in človekoljuba. Sedaj, ko nekdo s pomočjo svojega bogastva širi agendo, ki je njim nasprotna, pa je nenadoma vse narobe. A če je dovoljeno enim, mora biti tudi drugim.
