Piše: Dr. Anton Olaj, pravnik, veteran vojne za Slovenijo, nekdanji generalni direktor slovenske policije
Projekt »Schengen« se sooča z resnimi izzivi. Začasni izjemni nadzor na notranjih mejah držav EU, ki je pogosto tarča kritik Evropske komisije, se v praksi rutinsko podaljšuje. Države članice – tudi Slovenija – vsakih šest mesecev obnavljajo isti ukrep, praviloma z enakimi utemeljitvami.
Formalno je takšno ravnanje skladno s schengenskim mejnim zakonikom, vsebinsko pa razkriva bistveni problem: notranji nadzori niso posledica varnostnih razpok znotraj schengenskega prostora, temveč simptom sistemskega neuspeha drugje. Kje?
Ali gre za zamenjavo vzroka s posledico?
Osnovna logika schengna je preprosta. Prosto gibanje znotraj območja je mogoče le, če je zunanja meja učinkovito varovana. Ko se ta pogoj poruši, države posežejo po notranjem nadzoru, da zavarujejo javni red in notranjo varnost. Notranji nadzor torej ni napad na schengen, temveč obrambni odziv. Trditi nasprotno pomeni zamenjati vzrok s posledico. Notranji nadzori ne ustvarjajo nezakonitih migracij, ne povečujejo kriminala in ne ogrožajo varnosti. Delujejo kot varovalni mehanizem. Kritika teh ukrepov kot »rušilnih« je zato konceptualno napačna in politično oportunistična.
Ali bi Evropska komisija morala ravnati drugače?
Evropska komisija in del evropske politične scene raje kritizirata notranje nadzore, ker je to politično varno. Kritizirati države, ki se branijo, ne zahteva priznanja lastnih napak. Kritizirati neučinkovito varovanje zunanje meje pa bi pomenilo odpreti vprašanje odgovornosti institucij EU, nadzornih mehanizmov in odločitev o širitvi schengenskega območja. To je bistveno teže – in prav zato se temu izogibajo. Posledica je dvojni standard. Države v notranjosti schengenskega prostora so deležne moraliziranja, pozivov k sorazmernosti in opominov o »duhu schengna«. Države na zunanji meji pa praviloma dobijo le priporočila, tehnično pomoč in politično zaščito. Evropsko pravo se očitno uporablja selektivno, odgovornost pa se razprši.
Ali je »strpnost« do nezakonitih migracij del politične strategije?
V tem kontekstu ni mogoče prezreti širšega politično-ideološkega okvira, ki v zadnjih letih spremlja migracijsko politiko EU. Del evropskih institucij in sodne prakse vztrajno zagovarja razširjeno razlago pravic migrantov, pogosto na račun suverenih pristojnosti držav in dejanskega varovanja meja. Ta pristop temelji na doktrini »humanitarne nuje«, ki pa se v praksi vse bolj preveša v sistemsko strpnost do nezakonitih migracij. Madžarski predsednik vlade Viktor Orbán je v zadnjih javnih nastopih argumentirano opozoril, da ne gre za naključno zgrešeno politiko, temveč za dolgoročno usmeritev dela evropskih elit. Po njegovih besedah naj bi bila politika odprtih meja rezultat desetletij ideoloških priprav, socialnega inženiringa in vpliva globalističnih omrežij, pogosto povzeta pod pojmom »Sorosova politika«. Ne glede na to, ali se s takšno interpretacijo strinjamo ali ne, ostaja dejstvo, da Evropska komisija na eni strani javno obljublja zaščito zunanje meje, na drugi strani pa dopušča pravne in sodne prakse, ki to zaščito sistematično spodkopavajo.
Sodišče EU prispeva k eroziji suverenosti držav
Pomemben del problema predstavljajo nekatere sodne odločitve, ki razširjajo obveznosti držav do nezakonitih migrantov, hkrati pa omejujejo njihovo možnost učinkovitega ukrepanja. Rezultat je pravni paradoks: države so odgovorne za varnost, nimajo pa več vseh pravnih orodij, potrebnih za njeno zagotavljanje. Tudi to je eden od razlogov, zakaj zunanji meji ne postavljajo jasnih in neprebojnih standardov – ker bi ti trčili ob prevladujočo sodno in očitno ideološko razlago prava.
Države z zunanjo schengensko mejo bi morale preprečevati vdore migrantov v prostor EU
Vprašanje, zakaj npr. ne kritizirajo Hrvaške kot varuhinje zunanje schengenske meje, ima večplasten odgovor. Priznanje neučinkovitosti ne bi pomenilo le priznanja napačne odločitve o vstopu v schengen, temveč tudi priznanje, da celoten migracijski koncept EU ne deluje. To bi odprlo vprašanje odgovornosti Evropske komisije ter sodne in politične elite, ki so takšen koncept zagovarjale desetletja. Namesto tega se vzdržuje fikcija, da sistem deluje in da so težava države, ki z notranjim nadzorom meja »pretiravajo«. Ta fikcija je kratkoročno uporabna, dolgoročno pa razjeda verodostojnost celotnega evropskega projekta.
Slovenija: varnostna retorika navzven, strpnost v praksi
Slovenija pri vprašanju notranjega nadzora meja zavzema problematično vlogo. Vlada redno in formalno podaljšuje začasni nadzor na notranji meji, kar je glede na nevzdržno stanje z ilegalnimi migracijami smiselno. MNZ v izjavah za domačo javnost poudarja skrb za varnost, spoštovanje schengenskih pravil in nadzor migracijskih tokov. Toda razkorak med retoriko in realnostjo je očiten. Policijska navzočnost na meji je simbolična, pa še to le na mejnih prehodih, sistematičnega preprečevanja nezakonitih prehodov prek zelene meje pa ni. Slovenija ostaja tranzitna država, ki migracijske tokove raje evidentira kot preprečuje. Takšno ravnanje je žal zavestna politična odločitev zdajšnje radikalno leve politične koalicije in tega niti ne skrivajo.
Slovenija se s takšnim ravnanjem postavlja v nenavadno in hkrati škodljivo vlogo. Domači javnosti in državam, kot sta Avstrija in Nemčija, formalno sporoča, da izvaja nadzor meje, v praksi pa ne preprečuje sekundarnih migracij. Sočasno Evropski komisiji zagotavlja priročen alibi za trditev, da schengenski sistem deluje, čeprav realni učinki tega niso zaznavni. Namesto da bi pripomogla k rešitvi problema, Slovenija sodeluje pri vzdrževanju bruseljske iluzije o učinkovitem nadzoru migracij. S tem dodatno izkazuje tezo, da schengenski sistem ne razpada samo zaradi neučinkovitega varovanja zunanje meje, temveč tudi zaradi politične preračunljivosti vlad znotraj samega schengenskega območja.
Ali je drugačen pristop mogoč?
Za razumevanje sedanjega stanja je nujna primerjava s preteklimi politikami, zlasti z ravnanjem prejšnje vlade in takratnega ministra za notranje zadeve. Njuno delovanje je pokazalo, da je mogoče – tudi v okviru prava EU – učinkovito omejevati in preprečevati nezakonite prehode meje, če za to obstaja politična volja.
V času Janševe vlade notranji nadzor ni bil samo formalna ali simbolna gesta. Spremljali so ga konkretni operativni ukrepi: okrepljena policijska in vojaška navzočnost na meji, dosledna uporaba pooblastil, vračanje nezakonitih migrantov v skladu z dvostranskimi sporazumi in jasno politično sporočilo, da nezakonit vstop v državo ni sprejemljiv. Takšen pristop ni zanikal humanitarnih obveznosti, vendar je vzpostavil jasno ločnico med zakonitimi postopki in nezakonitimi prehodi.
Minister Aleš Hojs je v tem obdobju javno in nedvoumno zagovarjal stališče, da mora država najprej zagotoviti varnost lastnega ozemlja, šele nato lahko govori o solidarnosti. Ta logika je bila skladna z osnovnim namenom schengna: varovana zunanja meja kot pogoj za prosto gibanje znotraj območja. Politika ni temeljila na iluziji, temveč na jasnem razumevanju posledic nenadzorovanih migracij – za varnost, socialne sisteme in zaupanje med državami članicami.
Pomembno je poudariti, da so bila ta prizadevanja deležna tudi neupravičenih, vendar pričakovanih kritik iz Bruslja in dela evropske leve politične scene. Prav te kritike pa potrjujejo bistvo problema: Evropska komisija je bila pogosto bolj pripravljena kritizirati odločno varovanje meje kot neučinkovitost ali pasivnost, ki jo danes pogosto tolerira. Janševa vlada je s svojo politiko razgalila dvoličnost evropskega diskurza: varovanje meje je načelno zaželeno, dokler ostaja samo deklarativno.
Schengen kot skupni prostor svobodnega gibanja se spreminja v iluzijo
Schengen ne razpada zaradi ponavljajoče uvedenih notranjih nadzorov meja. Razpada zaradi zanikanja resnice o zunanji meji, zaradi politične strpnosti do nezakonitih migracij in zaradi nepripravljenosti evropskih institucij, da priznajo lastno odgovornost. Dokler bo Evropska komisija kritizirala posledice namesto vzrokov in se izogibala sistemskim ukrepom, bodo notranji nadzori meja držav ostali stalnica. Ne zato, ker bi države to želele, temveč zato, ker so v razmerah politične iluzije in ideološkega globalističnega eksperimentiranja prisiljene same varovati to, česar skupni sistem očitno ne zmore več. Težišče kritik in razprave bi torej moralo biti usmerjeno v delovanje varovanja zunanje schengenske meje.
