Piše: Andrej Žitnik (Nova24TV)
Predsednica republike Nataša Pirc Musar vse bolj kaže, da je v odnosu do krivic in izvensodno pobitih v času komunistične revolucije stopila v čevlje nekdanjega predsednika Danila Türka, za katerega so bile to nepomembne, drugorazredne teme. In vse bolj se kaže, da ji je Borut Pahor zapustil prevelike čevlje.
Po več kot pol leta po zaprisegi za predsednico Republike Slovenije se pri prehojeni poti Nataše Pirc Musar že dobro vidi, katero smer je ubrala pri vodenju svoje politike. Ta vse bolj spominja na tisto, ki smo jo že večkrat videli – pri “drugorazrednemu” Danilu Türku in njenemu mentorju Milanu Kučanu. Predvidljivo, maloumno, nerazsvetljensko, razdiralno.
Vsem trem je namreč skupno, da niso nikoli želeli postati predsedniki vseh, temveč delijo z opevanjem tistih vrednot, ki smo jih zavrgli z osamosvojitvijo leta 1991, medtem ko je nekdanji predsednik Borut Pahor že dobro nakazal in utrdil pot, da je mogoče tudi drugače. Biti predsednik vseh.
Predsednica brez moralnega kompasa
Ko smo Pirc Musarjevo vprašali, kaj meni vladni o ukinitvi dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, je odgovorila, da je “danes mednarodni dan boja proti homofobiji, transfobiji in bifobiji …” Podobno, kot so Türka vprašali po mnenju ob odkritju množičnega morišča Huda jama v rovu Svete Barbare: “Danes sem tu zaradi prvorazredne teme, zato o drugorazrednih temah ne bom govoril.“
Predsednice ni bilo v Kočevski Rog 4. junija na spominski maši za pobitimi, ko je moral njeno čast reševati nekdanji predsednik Pahor, prav tako ni položila venca 23. avgusta, ko na evropski ravni obeležujemo dan spomina na žrtve totalitarnih režimov, ker mednje spada tudi zločinski komunizem. Ko je bil predsednik še Borut Pahor, je pred spomenikom vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvami vsako leto, v spremstvu predstavnikov verskih skupnosti, položil venec. Veliko prahu je dvignila tudi neudeležba Pirc Musarjeve na maši za domovino ob dnevu državnosti, ki so se jo tradicionalno udeleževali vsi najvišji politiki ne glede na ideološko ali versko pripadnost.
Se je pa predsednica oglasila ob dnevu spomina na žrtve holokavsta in se v petek udeležila razstave, posvečene holokavstu. Kar je prav, vendar je s tem tudi prikazala neverjetno licemerje. Da je predsednica dvojnih meril. In ni prav, da se ne oglaša in se ne udeležuje komemoracij, ki bi opominjale na zločinskost ideologije njenega mentorja Milana Kučana.
Pirc Musar se je tudi včeraj na hrvaškem otoku Rabu udeležila spominske slovesnosti ob 80. obletnici osvoboditve taboriščnikov iz italijanskega koncentracijskega taborišča Kampor in otoka Rab. V govoru je poudarila pomen ohranjanja zgodovinskih dejstev in pričevanj o grozodejstvih fašizma in nacizma. V govoru je spomnila, da nam mora biti koncentracijsko taborišče na Rabu v večni opomin o nesprejemljivosti vojnih grozot in fašističnega nasilja. Po njenih besedah je potrebno sprotno opozarjanje na “grozljive zdrse v smer nespoštovanja sočloveka”, ki jih tudi dandanes nedostojno kažejo redki, a glasni posamezniki in skrajne politične stranke povsod po svetu, tudi v Evropi. Po prepričanju Pirc Musar je za našo prihodnost zelo pomembno, da ne “pozabimo na trpljenje naših prednikov, predvsem pa na zgodovinska dejstva in pričevanja o preteklih dogodkih ter okrutnih dejanjih fašizma in nacizma”.
Slovesnosti se je udeležila tudi zunanja ministrica Tanja Fajon in predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman. Kot je ob tem na omrežju X zapisala Fajon, “ne smemo in ne bomo pozabili na grozote fašizma“. To je po njenih besedah ultimativna zaveza, ki ji moramo slediti v spoštovanju človekovega dostojanstva.
Kot sta v oddaji Ura moči ugotovila analitika Miran Videtič in Peter Gregorčič, Nataši Pirc Musar predsedovanje preprosto ne gre, saj jo vselej zasenči njen predhodnik Pahor, ki se je mimogrede že zdavnaj znebil Kučanovega vpliva. Če želi Pirc Musarjeva uspešno končati mandat in biti izvoljena v ponovnem, se bo morala tudi sama znebiti njenega glavnega svetovalca, za katerega je Gregorčič dejal, da je prozoren in odlepljen od realnosti. Svojo zagrenjenost zdravi, ker se njegova politična vizija ni izšla, njegov vpliv pa se izgublja in biološko življenje se mu izteka.
