11.8 C
Ljubljana
četrtek, 13 maja, 2021

Državni sekretar v Kabinetu predsednika vlade Republike Slovenije dr. Igor Senčar: »Kompromis pomeni tudi enotnost EU. Kompromis zagotavlja tudi njeno celovitost.«

O slovenski zunanji politiki smo se pogovarjali z državnim sekretarjem za koordinacijo mednarodnih zadev in zadev Evropske unije v Kabinetu predsednika vlade Republike Slovenije dr. Igorjem Senčarjem. V času uspešnega slovenskega predsedovanja Evropski uniji v prvi polovici leta 2008 je bil  v Bruslju predsedujoči Odboru stalnih predstavnikov EU (Coreper). Predava tudi mednarodne odnose na Fakulteti za državne in evropske študije. Intervju je bil objavljen v reviji Demokracija 3. decembra 2020, se pravi še pred vrhom EU v Bruslju, kjer je bil s pomočjo našega predsednika vlade Janeza Janše (in njegove ekipe v kateri je bil tudi dr. Igor Senčar) kompromis tudi dosežen.

DEMOKRACIJA: Gospod Senčar, za začetek se bova ozrla nazaj. Se strinjate s tistimi, ki pravijo, da je slovenska zunanja politika po vstopu v Evropsko unijo in NATO ter po predsedovanju Slovenije EU v prvi polovici leta 2008, v času prve Janševe vlade torej, ko je dosegla svoj zvezdni trenutek, začela pod levimi vladami postopoma mednarodnopolitično drseti v anonimnost?

SENČAR: Pristop k EU in vstop v NATO pa prevzem evra in vstop v schengensko območje so sami ključni zunanjepolitični cilji. Takoj ko so bili doseženi, smo bili preizkušeni še kot prva od novih članic, ki ji je bilo zaupano predsedovanje Svetu EU (Svet EU skupaj z evropskim parlamentom opravlja zakonodajno in proračunsko funkcijo, opravlja tudi funkcijo oblikovanja politike in usklajevanja na posameznih področjih delovanja EU; sestavlja ga po en predstavnik vsake države članice na ministrski ravni) in Evropskemu svetu (njegovi člani so šefi držav ali vlad držav članic in predsednik Evropske komisije; Uniji daje potrebne spodbude za njen razvoj in zanj opredeljuje splošne politične usmeritve in prednostne cilje; ne opravlja zakonodajne funkcije, sedaj mu predseduje stalni predsednik, v času prvega predsedovanja Slovenije pa je še veljala ureditev, da mu predseduje država oz. vlada predsedujoče članice). Tudi ta preizkus smo zelo dobro opravili. Že sama odločitev »starih« članic, da kot prvi »novi« predsedovanje ponudijo Sloveniji, seveda ni bila sprejeta brez premisleka in jasnega ovrednotenja.

To so dosežki v sklopu jasne orientacije, ki jo povsem nedvoumno določajo trije normativni ukazi, trije plebiscitarni ukazi slovenskega ljudstva. Prvi normativni ukaz konstitucionalne narave je plebiscitarna odločitev za samostojno in neodvisno Slovenijo 23. 12. 1990. Druga dva normativna ukaza konstitucionalne narave pa sta referendumski odločitvi za pristop k EU in Natu 23. 3. 2003.

Odločitev za samostojnost in neodvisnost ni bila odločitev za kakršnokoli samostojnost in neodvisnost, ampak odločitev za vrnitev v Evropo v civilizacijskem, vrednotnem, kulturnem smislu pa tudi v smislu njene sodobne politične organiziranosti. Samoumevno in logično sta to specifično kvaliteto odločitve za samostojnost in neodvisnost potrdili referendumski odločitvi za Nato in EU. Zunanja politika, ki je spoštovala te ključne normativne ukaze, ki so izhajali iz najglobljega politično-moralnega čuta in pravice naroda in so bili v sozvočju s temeljnim kulturnozgodovinskim in geopolitičnim razvojem Evrope, je lahko iz tega črpala potrebno osredotočenost, energijo in drznost pa tudi ustvarjalnost. V vseh ključnih momentih, tako začetnih, ali ko je bilo treba kakšne zastoje pospešiti in znova naravnati smer, ali pa v obdobjih približevanja cilju, vselej so bile tedaj za ključne usmeritve in izvedbe odgovorne osebe, ki so se nedvoumno identificirale s temi ključnimi normativnimi usmeritvami ali pa so bile celo ene od ključnih protagonistov pri njihovem nastanku.

Kar se je dogajalo v obdobju po letu 2008, ko so bili ključni pri osamosvajanju zadani zunanjepolitični cilji doseženi, je po eni strani to, da vlade, ki so sledile, niso zmogle dobro razumeti, da to seveda niso samo cilji, dosežene lovorike − in bi si torej lahko zato privoščili nekaj raztresenosti ali nepremišljenosti −, ampak sredstva, ki v širšem smislu omogočajo dobro naroda in države, da je to širši dom, v katerem moramo biti dejavni in odgovorni v skrbi v prvi vrsti za lastno dobro pa tudi za dobro skupnega doma. Nekatere poteze, ki nikakor niso ostale neopažene, so pričale tudi o precej manjši identifikaciji z omenjenimi tremi normativnimi ukazi. Ker pa ti ukazi izhajajo iz globljega smisla, iz vrednotnega središča nacije, če uporabim že kar uveljavljeni izraz, politika, ki predstavlja odklon, nikoli ni mogla biti dovolj prepričljiva in učinkovita. Zato ta vtis izgube fokusa, ali kot ste dejali − »drsenje v anonimnost«.

DEMOKRACIJA: Ob tem je bilo verjetno še posebej problematično dejstvo, da smo imeli zunanje ministre, ki jih zunanja politika sploh ni zanimala, je niso razumeli ali pa so videli svoj interes samo v tem, da se dobrikajo Moskvi. Pogosto so se obnašali, kot da ne bi bili člani zahodnoevropskih zavezništev …

SENČAR: Tako nekako, da.

DEMOKRACIJA: Je pa bila slovenska zunanja politika v zadnjem desetletju močno obremenjena, morda celo preobremenjena, z reševanjem mejnega vprašanja s Hrvaško, arbitražnim sporazumom in arbitražno razsodbo, ki pa se ta čas zdi nekoliko »zamrznjena« …

SENČAR: Tu gre za pomembna, stvarna vprašanja velikega nacionalnega pomena, ki zahtevajo veliko zbranost, konsistentnost. Takšna vprašanja za svoje reševanje zahtevajo vedno tudi veliko notranje soglasje in energijo, pa seveda tudi zaupanje na dvostranski ravni. Vendar pa nikoli ni dobro, če je zunanja politika osredotočena samo na eno vprašanje; življenje je kompleksnejše in za dobro države in naroda zahteva pozornost, dejavnost in ustvarjalnost zunanje politike na vseh ključnih, za državo vitalnih področjih.

DEMOKRACIJA: Z novo vlado pod vodstvom Janeza Janše, ki je prisegla marca letos v času epidemije novega koronavirusa, se je slovenska zunanja politika spet utirila v normalne evroatlantske tirnice. Kako ste doživljali prve mesece na funkciji državnega sekretarja za koordinacijo mednarodnih zadev in zadev Evropske unije v Kabinetu predsednika vlade Republike Slovenije?

SENČAR: Krizne razmere so v EU zahtevale izjemen angažma nosilcev najvišjih izvršilnih pristojnosti. Treba je bilo znova zagnati pogajanja za večletni finančni okvir EU (to je ime za njen sedemletni proračun), ki so propadla pozimi, ob tem pa smo bili soočeni s potencialno katastrofalnimi ekonomskimi posledicami pandemije v EU, zlasti pa v evrskem območju, če ne bi prišlo do skupnega  ukrepanja. Do tega, kakšno naj bi bilo potrebno in sprejemljivo skupno ukrepanje, pa so voditelji šele morali priti. Ob tem ni bilo mogoče sklicevati zasedanj Evropskega sveta v Bruslju, fizična srečanja zaradi javnozdravstvenih omejevalnih ukrepov niso bila mogoča. Voditelji so se vsak mesec, včasih pa tudi pogosteje sešli na virtualnem, videokonferenčnem zasedanju, kar je močno otežilo sprejemanje dogovorov. Do njih je lahko prišlo le na temelju skupnega spoznanja, da je za učinkovit boj proti pandemiji treba prestopiti dotlej začrtane politične in ekonomske rdeče črte, ki so izhajale iz raznolikih nacionalnih interesov in specifičnih političnoekonomskih nazorov. Tako je v marcu prišlo do ideje o izdaji evroobveznic. Tej pobudi se je Slovenija v skrbi za ohranjanje celovitosti in vzdržnosti evrskega območja pridružila, saj je bilo jasno, da je najbolj prizadetim članicam zaradi pandemije preprosto zmanjkovalo fiskalnega manevrskega prostora za potrebno obsežno ukrepanje, poleg tega pa je bilo jasno, da inštrumenti, ki so bili razviti za spopad z dolžniško krizo v evrskem območju, za tokratne potrebe niso bili primerni. Ta pobuda je omogočila pritisk in premik v nemškem stališču. Na podlagi tega je potem prišlo do skupne francosko-nemške pobude, na kateri je potem Evropska komisija izdelala svoj predlog instrumenta za okrevanje. Šele v juliju pa je prišlo do prvega fizičnega zasedanja voditeljev, ki je trajalo dolgih in napornih pet pogajalskih dni in noči. Priprave na vse to so zahtevale veliko dela, prevzel sem vodenje strokovne medresorske ekipe za pripravo evropskega proračuna, ki je pripravi predlogov sledila že od vsega začetka pred leti, imela pa je, tako kot jaz in seveda kot predsednik vlade, izkušnje z vsemi tremi tovrstnimi pogajanji doslej, v katerih je bila udeležena Slovenija.

Poleg tega pa smo pripravljali tudi prvo pot predsednika vlade v tujino. Odločil se je, da bo to obisk vodstev EU in Nata s pomembnimi sporočili, ki bodo po eni strani jasno začrtala evroatlantsko usmeritev in dala verodostojna zagotovila o našem odgovornem članstvu (Nato), po drugi pa jasno izpostavila naše interese v proračunskih pogajanjih in prioritete slovenskega predsedovanja Svetu EU,  med katerimi je v ospredju krepitev odpornosti in zmogljivosti EU in držav članic za soočanje s kriznimi situacijami, kakršne so pandemija ali kibernetski napadi.

DEMOKRACIJA: Kako ste ob tem, da ste doktorirali iz Evropske unije, doživljali dejstvo, da so se morale evropske države članice EU v času epidemije pravzaprav spet povsem zanesti same nase? Da so spet bolj do izraza prišle nacionalne države …

SENČAR: Res je, prvi odzivi so bili na nacionalnih pa tudi subnacionalnih ravneh. Šlo je za odločitve za zavarovanje javnega zdravja. V ospredju so bile omejitve in tudi prepovedi gibanja ter medosebnih stikov, da bi se kar najhitreje zmanjšal prenos bolezni. To so bili eminentno politični ukrepi, ki so se naslanjali tudi na možnost prisile, ki je v pristojnosti oblasti na nacionalni in subnacionalni ravni. Na področju javnega zdravja EU nima velikih pristojnosti, lahko le podpira in  dopolnjuje delovanje držav članic. V krizni situaciji je v ospredje stopila suverena moč nacionalne države in njeno primarno poslanstvo: varovati njene državljane. Kmalu so sledili še izjemni fiskalni ukrepi za blaženje ekonomskih učinkov pandemije in omejevalnih ukrepov, da bi čim bolj zavarovali in ohranili proizvodni potencial gospodarstev. Mobilizacija finančnih virov je bila torej hitra in nadvse obsežna in je odražala dejstvo izvrševanja suverenih pristojnosti nacionalne države. Soočeni smo bili tudi s primarnim refleksom nacionalnega egoizma, ko so nekatere članice prepovedale izvoz zaščitne opreme v druge članice. Že pri tem pa se je izkazalo, kako koristna je bila koordinativna pomoč Evropske komisije, ki je sicer spočetka umanjkala. Pri soočanju z ekonomskimi posledicami krize pa je bilo jasno, da bo nujno obsežno, usklajeno in tudi skupno ukrepanje, upoštevajoč dejstvo, da unija ne razpolaga z avtonomno politično pristojnostjo za legitimno in obvezno mobilizacijo virov, potrebnih za doseganje skupnih ciljev. Bili smo soočeni s paradoksom: ljudje so pričakovali več ukrepanja EU, a za kaj več EU nima pristojnosti. A trend je jasen: v prihodnosti bo v ospredju moč suverene države. V kriznih razmerah je naloga EU, da kar najbolj podpira ukrepe držav članic, omogoča kar najboljšo koordinacijo in omogoča čim bolj celovit vpogled v razmere in realistične scenarije njihovega mogočega razvoja. Okrepiti je treba njeno vlogo pri branjenju držav članic in njihove suverenosti navzven. Dober primer tega je skupni pristop do zagotavljanja zadostne količine cepiva: nadnacionalno delovanje EU, ki prek Evropske komisije sklepa vnaprejšnje pogodbe financiranja raziskav in proizvodnje cepiva s predplačilom za njegovo nabavo v zadostnih količinah v skupnem imenu. Hkrati pa mora EU omogočati, da bodo države članice ohranjale in izvajale svojo dejansko suverenost navznoter. V političnoekonomskem smislu pa mora priti do spremembe ravnovesja med pristojnostjo države in tržnimi silami – spremeniti se mora v korist večjih pristojnosti javnih oblasti.

DEMOKRACIJA: Zunanjepolitično je Slovenija v zadnjih mesecih spet zelo mednarodno aktivna. Sredi avgusta je Slovenijo obiskal ameriški državni sekretar Mike Pompeo, konec avgusta ste na Strateškem forumu na Bledu gostili številne predsednike evropskih vlad. Kako je vam, ki ste zadolženi za slovensko zunanjo politiko, uspelo v tako kratkem času, doseči tako velik preboj?

SENČAR: Z veliko dobro koordiniranega in usmerjenega dela celotne vlade. Po drugi strani pa so partnerji spoznali verodostojno zunanjepolitično usmeritev vlade, gre pa tudi za ujemanje pomembnih interesov. Naj navedem samo nekaj primerov. Jasno si prizadevamo za zavarovanje in razvoj geostrateškega potenciala Luke Koper in za njene prometne povezave s širšim zaledjem. Sprejeli smo mehanizem nadzora nad tujimi naložbami, ki je strateškega pomena za Slovenijo. Vlada je sprejela tudi verodostojne načrte za krepitev našega obrambnega sistema v skladu z zavezami, ki so jih slovenske vlade dajale od leta 2014 naprej, a jih niso izpolnile. Potem so tu jasna prizadevanja vlade za kibernetsko varnost. Osredotočili smo se tudi na pomembne poudarke iz veljavne zunanjepolitične strategije, ki so jih prejšnje vlade zanemarjale, in sicer gre za naše interese v Srednji Evropi, ki je naš naravni kulturni prostor, v katerem pa imamo mnoge še premalo razvite razvojne potenciale zlasti na področju transportnih, energetskih in telekomunikacijskih povezav (pobuda Treh morij).

DEMOKRACIJA: No, po drugi strani pa smo začeli s strani levega opozicijskega četverčka (LMŠ, SD, Levica in SAB) poslušati, da se Slovenija oddaljuje od »jedrnih držav Evropske unije«, da se oddaljuje od deklaracije o slovenski zunanji politiki, ki jo je sprejel Državni zbor Republike Slovenije julija 2015, in da se približujemo t. i. iliberalnim demokracijam Vzhodne Evrope. Kako to komentirate?

SENČAR: Nikakor ne gre deliti članic EU, ki so naše partnerice, na prvo- in drugorazredne. To bi bilo v nasprotju z našimi interesi ter s črko in z duhom lizbonske pogodbe. Izvore takšnih razlikovanj in posledično naravnavanje zunanjepolitičnega kompasa po njih gre iskati predvsem v kompleksih manjvrednosti in iskanju virov legitimnosti v nečem zunanjem, v nekih videzih večje veljave. Kdor resnično razume temelje naših plebiscitarnih ukazov in normativnih usmeritev, ne potrebuje zunanjih virov legitimnosti, saj so ti ukazi najbolj temeljne vrednotne odločitve slovenskega naroda, pričajo o njegovem najbolj notranjem političnem soglasju.

Naša izkušnja živetja in preživetja skozi zgodovino vse do tega, da smo udejanjili svojo naravno pravico do samostojnosti in neodvisnosti, ki sta nam omogočili vstop v skupni evropski dom, ki so ga z velikim prizadevanjem zgradili očetje današnje Evrope, nam narekuje tudi to, da obstoječih delitev v svoji evropski družini ne hranimo in ne spodbujamo, ampak jih blažimo. Naša naloga je prispevati h gradnji čvrstega skupnega evropskega doma ter k duhu enotnosti in spoštovanja med evropskimi narodi in državami.

Instrumentaliziranje idejnih delitev za politične boje med evropskimi državami in narodi ne pomaga k temu cilju. Ni bolj ali manj pomembnih Evropejcev. Današnja, nova Evropa temelji na priznanju enakega dostojanstva. Naš skupni normativni cilj predstavlja celovita in svobodna Evropa, ki je v miru sama s seboj. Na podlagi te paradigme ob koncu hladne vojne je bilo dejansko mogoče udejanjiti slovensko samostojnost in neodvisnost; na tej podlagi je bil mogoč naš vstop v skupno evropsko hišo.

DEMOKRACIJA: Zadeva, ki je močno razburila slovensko notranjepolitično sceno, je bilo Janševo pismo, ki ga je 17. novembra poslal voditeljem Evropske unije. V njem se je zavzel za vrnitev k dogovoru z julijskega vrha EU o finančnem okviru za spopad z epidemijo, ki ga zdaj spodkopava nedavni dogovor med svetom EU in evropskim parlamentom o pogojevanju pridobitve sredstev s spoštovanjem t. i. vladavine prava. Glede na to, da ste skupaj z Janšo aktivno sodelovali na julijskem vrhu EU, bi vas najprej vprašal, kaj so ključni dosežki tega vrha.

SENČAR: Na vrhu so po dolgih in napornih pogajanjih evropski voditelji sprejeli dogovor o večletnem finančnem okviru in instrumentu za okrevanje. Večletni finančni okvir je sedemletni proračun EU, instrument za okrevanje pa je dodaten finančni instrument, ki so ga sprejeli za pomoč zaradi posledic pandemije na ekonomskem in socialnem področju. Voditelji so se na zasedanju Evropskega sveta dogovorili, da bo večletni finančni okvir za obdobje 2021−2027 obsegal 1074,3 milijarde evrov, izredni instrument za okrevanje pa 750 milijard evrov in bo na voljo v obdobju 2021−2023, od tega 390 milijard nepovratnih sredstev in 360 milijard posojil. Instrument za okrevanje bo financirala Evropska komisija tako, da se bo v imenu EU z izdajo obveznic dolgoročno zadolžila na finančnih trgih, pri tem pa ji bo večletni finančni okvir (konkretneje razlika med najvišjim zneskom sredstev, ki ga EU lahko zahteva od držav članic za poravnavo svojih finančnih obveznosti, in zgornjo mejo dejanske porabe v proračunu) služil kot jamstvo. Dogovor o skupni izdaji obveznic v imenu EU je res velik korak, čeprav gre za izredni instrument, za izjemen, enkratni ukrep. V primerjavi z ukrepanjem EU ob finančni krizi v obdobju 2008−2012 gre za pomemben napredek; ukrepanje je tokrat bistveno hitrejše in odraža višjo mero solidarnosti, ki je potrebna za soočanje s skupnim izzivom, ki presega zmožnosti učinkovitega odgovora posamezne države članice.

Na tem vrhu pa je bil dosežen tudi izjemno pomemben pogajalski izkupiček Slovenije. Glede na izhodišča, ki smo jih imeli, je Slovenija uresničila ključni strateški cilj − dosegli smo ambiciozen dogovor, zagotovili smo si zelo ugoden delež sredstev v okviru obeh instrumentov. Za Slovenijo je na voljo 4,5 milijarde evrov v okviru proračuna EU (2,9 milijarde evrov bo na voljo za kohezijo, 1,6 milijarde evrov za kmetijstvo in razvoj podeželja), v okviru 750-milijardnega instrumenta za okrevanje 5,7 milijarde evrov (3,6 milijarde evrov posojil in 2,1 milijarde evrov nepovratnih sredstev), iz protipandemičnega sklada v okviru sheme za krajši delovni čas pa si lahko Slovenija obeta 1,1 milijarde evrov. V obdobju 2021−2027 je tako na voljo skupaj 11,3 milijarde evrov. To so končni pogajalski rezultati. Glede na izhodiščni predlog, s katerim so se začela ta naporna pogajanja, je Sloveniji uspelo zagotoviti maksimalno pričakovanje glede obsega ovojnice za Zahodno kohezijsko regijo − ta znaša 350 milijonov evrov −, uspelo pa ji je izboljšati tudi predlog Evropske komisije, ko gre za razvoj podeželja, tako da si je zagotovila še dodatnih 50 milijonov evrov. To je bil resnično velik dosežek pogajalske ekipe pod vodstvom predsednika vlade Janeza Janše.

DEMOKRACIJA: No, nedvomno tega ni bilo lahko doseči, saj je bilo treba doseči splošno soglasje.

SENČAR: Med pogajanji je bilo treba najti kompromis med različnimi stališči. Skupina »varčnih« članic (Nizozemska, Danska, Švedska  in Avstrija, pridružila pa se jim je tudi Finska), ki v proračun več vplača, kot dobi iz njega, je želela znižati velikost instrumenta za okrevanje − to ji ni uspelo − in kar se le da zmanjšati delež nepovratnih sredstev v njem – pri tem pa je bila kar uspešna − ter uvesti strogo pogojevanje in si zagotoviti besedo pri ocenjevanju primernosti nacionalnih načrtov za okrevanje in pri odobritvi zahtevkov za plačila − tudi pri tem je bila precej uspešna. Članice, ki so bile najbolj prizadete od prvega vala pandemije, so imele ravno nasprotne interese. Srednje- in vzhodnoevropske članice pa so si prizadevale, da bi si, čeprav je bilo jasno, da je bil instrument za okrevanje zasnovan predvsem za najbolj prizadete članice (zlasti Italijo in Španijo, pa tudi Francijo in Portugalsko), vseeno v njem zagotovile ustrezen delež ter da bi v večletnem proračunu imele tudi zagotovljena dovolj obsežna sredstva za kohezijsko politiko, ki so jih želele bolj razvite članice nekoliko znižati. Poleg tega so nekatere članice v pogajanja vpletle tudi predlog pogojevanja pridobitve sredstev s spoštovanjem načela vladavine prava. Pri tem naj bi šlo za splošno veljavno pogojevanje, ki pa sta ga Poljska in Madžarska razumeli kot neposredno uperjeno proti njima tudi zaradi političnih in pravnih postopkov institucij EU proti njima, ki so že nekaj časa v teku. Predlog mehanizma pogojevanja je bil na začetku julijskih pogajanj zasnovan v zelo širokem smislu, nekateri so menili, da v nasprotju s Pogodbo o EU. Mehanizem je predvideval tudi, da bi Komisija lahko začela postopek proti neki članici tudi na podlagi poročil ali priporočil mednarodnih pa tudi nevladnih organizacij. Končno odločitev pa bi sprejel Svet EU s kvalificirano večino. Poljski in madžarski premier sta med pogajanji v juliju jasno dejala, da takšnega mehanizma ne bosta sprejela. Med pogajanji je prišlo do soglasja, naj gre v povezavi s proračunom EU in instrumentom za okrevanje za to, da se zavarujejo finančni interesi EU v skladu s splošnimi načeli iz pogodb, da je treba spoštovati pravno državo in da bo na tej podlagi uveden splošni režim pogojevanja za zavarovanje proračuna in instrumenta za okrevanje. Za primere kršitev bi Evropska komisija predlagala ukrepe, ki bi jih Svet EU sprejel s kvalificirano večino. Dogovorjeno pa je bilo tudi, da bo Evropski svet zadevo hitro znova obravnaval.

DEMOKRACIJA: In kje se je potem zataknilo, da se je v reševanje tega problema vključil tudi predsednik slovenske vlade Janez Janša kot član osemnajstmesečnega nemško-portugalsko-slovenskega tria, ki predseduje Svetu EU?

SENČAR: Na podlagi julijskega dogovora morata zakonodajalca v EU, to pa sta Svet EU in evropski parlament, potrditi ta dogovor. Pri tem gre tudi za pogajanja o potrebnih izvedbenih pravnih aktih, ki omogočajo implementacijo dogovora, ki ga je sprejel Evropski svet −  evropski voditelji torej − v juliju. Tako je nemško predsedstvo Sveta EU oblikovalo kompromisno besedilo enega od teh izvedbenih aktov, konkretno uredbe, katere predmet je zavarovanje finančnih interesov EU in tudi mehanizem pogojevanja. V pogajanju z evropskim parlamentom je prišlo do tega, da bi Evropska komisija zopet lahko začela postopek tudi na podlagi poročil različnih organizacij, od katerih so naštete le nekatere, postopek pa bi se končal z večinskim odločanjem Sveta EU. Poleg tega se je v septembru na Svetu za splošne zadeve (ena od formacij, v katerih se sestaja Svet EU) nadaljevala ostra obravnava Madžarske, čeprav je bilo v juliju med pogajanji dogovorjeno, da se bo to ustavilo. Tako se je porušilo zaupanje prav v času, ko je predsedstvo usklajevalo kompromisno besedilo uredbe, preden je začelo s trialogom (del zakonodajnega postopka – pogajanja med Svetom EU, evropskim parlamentom in Evropsko komisijo). Evropski parlament je v pogajanjih potem še dodatno razširil določbe uredbe, ki jo je predlagalo predsedstvo; ta vsebuje zelo ohlapne termine, pomensko popolnoma odprt katalog kršitev, ki sprožijo ukrepanje. Madžarska in Poljska sta jasno dejali, da se s takšno uredbo ne strinjata. Ta se sicer sprejema s kvalificirano večino v Svetu EU, kjer bi bili obe državi preglasovani. Ker pa je za izvedbo proračuna in instrumenta za okrevanje treba sprejeti tudi pravne akte, ki zahtevajo soglasje v Svetu EU, ključni akt, ki zadeva financiranje proračuna EU, pa zahteva tudi nacionalne ratifikacije, sta obe državi napovedali svoj veto na teh pravnih aktih. Državi pri tem vsekakor ravnata v skladu s pravili odločanja, svoje stališče sta napovedali, znano je že dolgo časa. Predsedstvo Sveta je torej lahko ugotovilo, da v Svetu ni potrebne večine za sprejem vseh pravnih aktov, ki so potrebni, da bo julijski dogovor lahko udejanjen. To pa pomeni, da bi takšna dokončna odločitev pomenila, da pač proračun in instrument za okrevanje ne bosta sprejeta in da nobena članica EU ne bo deležna nujno potrebnih sredstev za razvoj, odpornost in okrevanje po pandemiji.

Da pa je prišlo do julijskega dogovora, je bilo investiranega ogromno političnega kapitala. Ta veliki sporazum so omogočili voditelji, to je njihov sporazum, oni so zanj odgovorni. Predsednik vlade je s pismom pozval k razumu. V pismu je opozorili, da se je vmes zgodil odklon od julijskega sporazuma in da je treba najti dogovor, ki bo lahko soglasno sprejet. Dovolite, da navedem enega od ključnih delov pisma, ki zelo jasno in nedvoumno izpostavi stališče predsednika vlade: »Slovenija podpira spoštovanje vladavine prava. V vseh primerih, tudi pri instrumentih MFF [op. večletni finančni okvir] in RRF [op. instrument za okrevanje]. Brezpogojno, brez dvojnih meril. Ob spoštovanju Pogodbe o Evropski uniji. Upoštevaje, da o pravu oziroma kršitvah tega odloča neodvisno sodišče. In ne kakršnakoli politična večina. Ker to potem ni vladavina prava, ampak vladavina večine. Če se odločamo za to pot, nam dobra prihodnost Evrope, svobodne in nerazdeljene, polzi iz rok.«

DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na to, da so levi opozicijski četverček, se pravi LMŠ, SD, Levica in SAB, in mediji zaradi tega pisma takoj silovito napadli premierja Janšo, od njega so se distancirale celo koalicijske stranke? Pri tem je bilo očitno, da pisma niti prebrali niso, da niti ne razumejo, kako poteka dogovarjanje, reševanje sporov znotraj EU, znotraj evropskih institucij …

SENČAR: Težko bi bilo reči, da je bila ta reakcija plod treznega razmisleka, skrbnega in neideološkega branja pisma in razumevanja globokega problema, pred katerim je Evropska unija, soočena s številnimi velikimi izzivi. Na nevarnost nezmožnosti videti širšo sliko je predsednik vlade evropske voditelje opozoril v pismu.

DEMOKRACIJA: No, potem pa je nemška kanclerka Angela Merkel po videosrečanju Sveta EU dejala, da je slovenski premier Janez Janša pozval k delu za kompromis, kar je tudi v interesu nemškega predsedovanja Svetu EU. In so se vsi po vrsti osmešili …

SENČAR: Sprejetje proračuna in instrumenta za okrevanje bi moralo biti vsem v interesu. Povsem razumljivo je, da ima pri tem še nekoliko bolj izpostavljeno odgovornost nemško predsedstvo Svetu EU. Ključna naloga predsedstva Sveta EU je, da njegovo delo vodi tako, da Svet  lahko sprejema odločitve. Vsaka pomoč partnerjev pri tem je zelo dobrodošla in kanclerka je razumela, da je namen predsednika slovenske vlade ravno to.

DEMOKRACIJA: Bo voditeljem EU uspelo doseči kompromisni predlog, da bo sklad za okrevanje po epidemiji COVID-19 zaživel?

SENČAR: Cilj je kompromis. Kompromis pomeni tudi enotnost EU. Kompromis zagotavlja tudi njeno celovitost. Nikar ne pozabimo na to. Tokrat nikakor nismo pred lahko nalogo.

Biografija

Veleposlanik dr. Igor Senčar se je rodil 27. novembra 1965 v Ljubljani. Leta 1989 je diplomiral na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani in nato leta 1999 magistriral na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Marca 2020 je na Fakulteti za državne in evropske študije Nove univerze, študijski program mednarodnih in diplomatskih študij, uspešno zagovarjal doktorsko delo z naslovom »Solidarnost kot temelj in sredstvo evropskega integracijskega procesa« ter pridobil naziv doktorja znanosti. V oktobru 2020 je bil na Fakulteti Nove univerze za državne in evropske študije izvoljen v naziv docent za področje mednarodni politični, ekonomski in poslovni odnosi. V svoji bogati delovni karieri je bil med drugim predstavnik Republike Slovenije v Političnem in varnostnem odboru Evropske unije na Stalnem predstavništvu Republike Slovenije pri Evropski uniji v Bruslju, bil je predsedujoči Odboru stalnih predstavnikov (Coreper) med slovenskim predsedovanjem Svetu EU in Evropskemu svetu, veleposlanik in stalni predstavnik pri EU, generalni direktor za evropske zadeve in politično bilateralo na Ministrstvu RS za zunanje zadeve. V letih 2012–2014 je bil na Ministrstvu RS za zunanje zadeve državni sekretar. Za svoje delo na diplomatskem področju je leta 2015 prejel odlikovanje viteza reda legije časti Francoske republike. Je poročen in oče dveh otrok. Je tudi avtor več znanstvenih in strokovnih člankov, prispevkov v monografijah, številnih publicističnih prispevkov in esejev.

Zadnje novice

Sorodne vsebine