Piše: Gašper Blažič
Drugi krog predsedniških volitev je zlasti v tem tednu v središču medijske pozornosti. In to celo bolj kot prihajajoča recesija, ki bo v že tako zaostrenih razmerah še bolj otežila življenje v Sloveniji. To pa je samo razlog več, zakaj v drugem krogu glasovati za Anžeta Logarja.
Očitno imajo prav tisti, ki pravijo, da tu ne gre za iskanje najboljšega kandidata, ampak za spopad konceptov in agend. Premier Robert Golob je že na večer prvega kroga volitev predsednika republike jasno dejal, da mora tranzicijska levica – sam jo sicer v posmeh dejstvom imenuje »leva sredina« – za zagotovitev politične in gospodarske stabilnosti prevzeti prav vse vodilne funkcije v državi, hkrati pa izreka klevete, kot so »mračne sile«. Resnica je ravno nasprotna: dokončen monopol tranzicijske levice nad vrhovnimi političnimi funkcijami bi državo dolgoročno pahnil v strahoten kaos.
Pirc Musarjeva kot Drnovšek leta 1989?
Zanimivo je, kako skušajo mainstream mediji v zadnjih dveh tednih (po prvem krogu) glasovanje v drugem krogu prikazati kot nekakšen referendum o tem, ali si želimo res normalne države ali pa bo predsedniško funkcijo obvladoval nekdo iz »mračnih sil«. Pri tem funkcionarje iz te opcije, od predsednika vlade pa vse do ljubljanskega župana, ni niti malo sram, ko javno uporabljajo leninsko-titoistični diskurz in v slogu Staneta Dolanca robantijo, češ »ne bomo dovolili«. Zanimivo, kajti vseeno so moč odločanja vsaj formalno poverili volivcem, ki imajo po Kučanovi dikciji »vedno prav«. Sedaj je samo še vprašanje, kako večini volilnega telesa (seveda tistega, ki se ne veže izrecno na katero od strank) sugerirati, naj se na volitvah odloči za pravega kandidata/kandidatko. In zagotovo se bo nomenklatura tu spet zatekla k svojim preverjenim orožjem, glavno med njimi je psihološko »friziranje« množic s pomočjo polzavednih medijskih sugestij in z asistenco agresivnih »nevladnikov«, ki imajo ves čas na razpolago dovolj medijskega prostora za dokazovanje, kako pomembna je njihova agenda za prihodnost Slovenije.
Tu seveda velja narediti kratek skok v bližnjo zgodovino. Konec leta 1988 se je SZDL – očitno na podlagi partijskih direktiv, po katerih je Stane Dolanc, še osem let prej najverjetnejši Titov naslednik, »sestopil z oblasti«, preden bi res utegnil postati predsednik predsedstva SFRJ – odločila, da izvede neposredne volitve novega slovenskega člana jugoslovanskega predsedstva. Razpis je omogočal prijavo za kandidaturo na omenjeno funkcijo, ki je bila tedaj prestižna, saj bi izvoljeni kandidat po sistemu rotacije v zveznem predsedstvu 15. maja 1989 postal predsednik predsedstva skupne države (do takrat je tisto leto to funkcijo opravljal predstavnik SR BiH Raif Dizdarević). Seveda je Republiška konferenca SZDL opravila t. i. kadrovsko sito in izbrala šesterico kandidatov, med katerimi so bili predsednik slovenske gospodarske zbornice Marko Bulc, predsednik republiškega izvršnega sveta Dušan Šinigoj, publicist Vinko Vasle, direktor Inštituta Jožef Stefan Tomaž Kalin in politolog Gojko Stanič. Med izbranimi je bil tudi manj znani mlajši zasavski bankir Janez Drnovšek (na predlog odbora ZSMS Zagorje ob Savi), ki je nato po naslednjem kadrovskem »rešetu« prišel v drugi krog z Bulcem, sicer neposrečenim »lovcem na slone«, ki bi lahko predstavljal kamen spotike za članice gibanja neuvrščenih, med katerimi je Jugoslavija imela kultni status ustanovitelja (in je jeseni leta 1989 tudi gostila vrh tega gibanja). Oblastne strukture so torej dva kandidata ponudile na izbiro kar volivcem samim. Verjetno tudi pod vplivom dogajanja v državah Varšavskega pakta, kjer so se partijske strukture sesedale in privolile v sodelovanje z opozicijo, pa tudi pod vplivom dogodkov v Sloveniji (ustanovitev Slovenske kmečke zveze ter takoj zatem proces JBTZ in odziv javnosti nanj). Partijski vrh pa je takrat tudi potreboval nekakšno anketo, da je preveril razpoloženje med ljudmi – zato so mu volitve prišle zelo prav, saj je po drugi strani kazal nekakšno tendenco k pravi demokraciji. A dejansko ni imel kaj izgubiti, saj sta bila oba kandidata preverjena človeka, le da je bil Drnovšek mlajši, manj znan in – kot svojeglavi ekonomist – manj obremenjen s tradicionalnimi političnimi šablonami. To je bil tudi recept za zmago s 57 odstotki, zaradi katere je bil predsednik RK SZDL (ki je organizirala te volitve) Jože Smole na tiskovni konferenci nekoliko v zadregi.
Ugrabljeno oporečništvo
Zakaj sploh izpostavljamo omenjeni »referendum«, kjer je dvoboj Drnovšek vs. Bulc dejansko predstavljal izbiro med reformiranim »socializmom s človeškim obrazom« in »starim« socializmom? Predvsem zato, ker so Drnovšku pripisovali nekakšen oporečniški značaj (čeprav v resnici ni bil oporečnik, pač pa nekakšna nova različica Staneta Kavčiča), medtem ko je Bulc zastopal »establišment«. V obdobju od tedanjih volitev do danes pa se je zgodilo, da je tranzicijska nomenklatura, združena z nekdanjo napol oporečniško »novo levico« kot derivatom ZSMS, povsem ugrabila oporečništvo. In to prek hegeljanske formule, kjer se je že prek vstaj leta 2013 formirala nekakšna nova skupnost, ki po lastnih besedah ni bila »ne leva ne desna«, v resnici pa je bila derivat tranzicijskih plenilcev, ki je za svojo »antitezo« seveda imela »janšizem«, kar se je nato v času zadnje vlade le še zaostrovalo s t. i. politkolesariatom. S tem jim je uspelo ukrasti disidentstvo kot način upora (kar je vplivalo na izid volitev letos spomladi) in zavarovati vitalne interese nomenklature z vso dediščino vzporednega mehanizma vred. Dandanes slovenska javnost ob omembi »upora« najprej pomisli na posameznike, kot so Jaša Jenull, Tea Jarc, Nika Kovač in drugi levičarski aktivisti iz t. i. civilnega sektorja, ki niti ne skriva več strastne bližine s političnimi strankami trdega jedra tranzicijske l(L)evice. S tem pa je na drugi strani pomladni tabor izgubil še zadnjega aduta, da bi lahko z oporečništvom kot vrednoto nagovoril širšo javnost.
In prav sedaj se dogaja to, česar smo se bali – da se zastopstvo establišmenta, ki je takrat pripadalo Bulcu, sedaj pripisuje Logarju, in to samo zato, ker je doslej že bil politični funkcionar (ljubljanski mestni svetnik, zunanji minister in sedaj poslanec), medtem ko se Nataša Pirc Musar doslej ni pojavljala na političnih funkcijah, je pa zato bazirala na družbenih podsistemih (urad informacijskega pooblaščenca, Rdeči križ Slovenije, skoraj tudi RTV Slovenija) in tako ohranila svojo pregovorno »nestrankarsko« držo, ki ustreza Kučanovi kritiki »strankokracije«. S tem pa ima medijski mainstram v rokah orožje, da Logarju pripisuje pripadnost menda osovraženi SDS in seveda s tem tudi prejšnjemu premierju Janezu Janši. Torej: »desni« kandidat proti »sredinski« kandidatki, pri čemer ima nomenklatura tudi težave, saj Logarju dejansko ne more pripisati nič skrajnega. Je pa zadrega precejšnja, saj morajo številni ideološko pravoverni levičarji stiskati zobe ob podpori kandidatki, ki ji vrednote (tovarišijskega) kapitalizma nikakor niso tuje, čeprav po drugi strani skuša pokazati, da se za posle svojega moža ne zanima (v resnici sta močan poslovni tandem), medtem ko skoraj precej več ve o Janši, ki ga v soočenjih tudi ves čas izpostavlja. In dejansko drži, da gre psihološko friziranje javnosti v smer, da bi bil Logar v očeh večine samo nekdo, ki je bil minister v prejšnji vladi. Skratka, umetno vzbujeni resentiment.
Psihološko »friziranje« množic vodi v nadzor nad volilnimi rezultati
Temu primerne so seveda tudi javnomnenjske raziskave pred drugim krogom. Anketa Damjanićeve Ninamedie je na primer pokazala izdatno prednost Pirc Musarjeve (več kot 60 odstotkov!) in napoved, da bo volilna udeležba višja kot v prvem krogu (kar do sedaj ni bilo pravilo). No, res je, da skušajo prav levičarski »nevladniki« s terenskimi akcijami »navduševati« ljudi, tako kot so jih navduševali lani pred referendumom o vodah – a takrat so bili v vlogi oporečnikov, sedaj bodo morali tudi na trojnem referendumu uveljaviti potrditev vladnih zakonov, kar bo teže. No, zanimivo je, da je anketi Ninamedie zelo hitro sledila še ena, tokrat Valiconova, ki je pokazala precej manjšo razliko med kandidatoma (deset odstotnih točk, kar presega odstopanja zaradi standardne napake pri merjenju), a do sedaj se je še vedno pokazalo, da so bile ankete pravzaprav namenjene mobilizaciji določenega dela volilnega telesa, saj je znano, da vsi glavni šefi teh agencij ne skrivajo svoje pripadnosti tranzicijski levici, njihove ankete pa so pravzaprav le del verige ustvarjanja »množičnega mišljenja«, kjer glavno vlogo dejansko igrajo tisti mediji, ki množice usmerjajo z napol sublimalnimi sporočili (denimo Odlazkove radijske postaje, ki sicer bazirajo na šov-biznisu in vrtenju glasbe, vmes pa med govorjenimi sporočili vnašajo novice, pobrane s portalov Svet24 in Necenzurirano, največ o tem, kaj je Janša »spet uničil«). Sedaj ima nomenklatura pod svojim nadzorom še Siol, od koder so pred kratkim izgnali urednika Petra Jančiča in nastavili »pravovernega« Mihaela Šuštaršiča.
A kot pravi Jančič na svojem portalu spletnicasopis.eu: pravi odgovor za volivce, ki si v državi želijo delitve oblasti in vsaj spoštljivosti do opozicije, je Anže Logar. Nasprotje tega je dejansko prevzem popolnega političnega nadzora tudi nad funkcijo predsednika republike, kar pomeni de facto dokončno ukinitev delitve oblasti in obnovitev partijskega monopola. V posmeh demokraciji je Pop TV oz. 24ur.com le nekaj dni pred drugim krogom objavila obširen intervju z »oporečnikom« Brankom Maslešo, ki naj bi ga napadal (Janšev) »establišment«. To je bila dejansko voda na mlin indirektni podpori Pirc Musarjeve – češ, predsednik republike ima določeno vlogo tudi pri sodnikih in tudi pri kandidatih za ustavne sodnike. Na drugi strani pa ministrica za kulturo Asta Vrečko izvaja vlogo politkomisarke: po dejanski likvidaciji Muzeja slovenske osamosvojitve bo namreč naslednje leto v kulturni sferi »Kajuhovo leto«, kar pomeni povzdignjenje revolucionarnih vrednot in »kulture«, kot si jo zamišlja borčevska zveza.
Skratka: izvolitev Logarja za predsednika bi še nekoliko zavrla apetite tranzicijske levice po popolnem nadzoru. Lahko pa rečemo, da je plenilska nomenklatura šele po prvem krogu snela masko, ko so začeli v Golobovem taboru brisati vse sledove svojega odpora do Pirc Musarjeve in je njihovo poročilo o njenih »vrednotah davčnih oaz« objavil Bojan Požar. A to na žalost spet doseglo le majhen del javnosti. Odločitvi o predsedniku bo čez 14 dni sledila še odločitev na treh referendumih. In tudi tam tranzicijska levica računa na popolno zmago.
