Piše: Milan Gregorčič
V januarskem Utripu na TV Slovenija je dr. Jože Možina sprožil pravi vihar s svojo izjavo (Žurnal 24, 16. 1. 2022), da je slavljenje in poveličevanje dražgoške bitke »pravljica za otroke, ki ji včasih še vedno verjamejo tudi odrasli«.
In da navzoči na dražgoških proslavah »slavijo tragedijo, ki so jo fanatični komunistični poveljniki vsilili nesrečnim Dražgošanom pred 80 leti«. To je potem v oddaji tudi poskušal utemeljiti.
Dražgoška tragedija v začetku leta 1942
Ob koncu decembra 1941 se je Cankarjev bataljon z okrog 200 borci pod velikim pritiskom nemških enot umaknil v Dražgoše. Po podatkih Wikipedije naj bi se odločil tam tudi prezimiti in se pripraviti za nadaljnje boje, o čemer pa močno dvomim.
Vodstvo bataljona se je namreč moralo zavedati, da Nemci ne bodo dopustili, kar se je kasneje tudi zgodilo, da bi se močna partizanska enota utaborila tik nad pomembnimi komunikacijami (Kranj–Škofja Loka–Železniki–Bled idr.) ter jih ogrožala.
Izvemo tudi, naj bi bili ili Dražgošani naklonjeni partizanom in naj bi jim bili pomagali s hrano, z obleko in obutvijo. Vendar so se zavedali, da je nevarnost nemškega napada zelo velika, in naj bi bili (Reporter, 20. 1. 2022) »partizane prosili, naj se zaradi varnosti umaknejo iz vasi«, a je vodstvo bataljona to zavrnilo, ker je presodilo, »da je kraj zelo primeren za obrambo in da bi utegnila bitka imeti politični potencial«. Šlo na j bi torej predvsem za prikaz politične moči NOB.
V Wikipediji lahko tudi preberemo, da je bilo partizansko moštvo oslabljeno, da so bili »borci brez ustrezne opreme in oborožitve ter slabo izurjeni … in naj bi bili posamezniki in skupine že med prejšnjimi boji nad Poljansko dolino, še bolj pa v noči na 28. december začeli odhajati na svoje domove«.
Vodstvo bataljona naj bi bilo celo »odvezalo prisege, ki so jo dali ob vstopu v bataljon, tiste borce, ki se niso čutili sposobni, da bi mogli vzdržati nadaljnje boje in hudo zimo«. Tako je bataljon ostal v Dražgošah ter čas nastanitve »izkoristil za vojaško in politično vzgojo ter za politično delovanje med prebivalstvom … in 1. in 4. januarja tudi priredil zborovanja«.
Nemci naj bi bili ocenili, da želi gorenjsko osvobodilno gibanje z okupacijo Dražgoš pokazati svojo moč in okrepiti svoj vpliv. S pomočjo vohunov naj bi bili tudi izvedeli, kolikšna je moč partizanov, in organizirali svoje sile, okrog 2.500 do zob oboroženih mož, kar je v moči obeh moštev predstavljalo razmerje 14 : 1 v korist Nemcev, ter v spopadu med 9. in 11. januarjem 1941 pregnali izčrpane in premražene borce iz vasi.
Po podatkih Wikipedije naj bi bilo vodstvo bataljona obveščeno o premikih močnih nemških sil proti Dražgošam že od 6. januarja naprej, to je 3 dni pred spopadom, a je kljub temu ostalo v vasi in sprejelo očitno že v naprej izgubljen spopad s premočnim sovražnikom, s tem da si je zagotovilo varen koridor za umik na Jelovico.
Preberemo tudi, »da so se vaščani pred spopadom sami odločili prijaviti partizane Nemcem, da bi se izognili nemškim povračilnim ukrepom«, kar naj bi bili storili celo »s predhodno privolitvijo bataljonskega poveljstva«.
Ob 26 nemških žrtvah in 9 partizanskih je bil rezultat spopada za kraj katastrofalen: Nemci so pobili 41 civilistov, 81 so jih odgnali v koncentracijska taborišča, vas izropali, jo požgali in na koncu še porušili. Dr. Janez Tušek je spomnil (Reporter, 20. 1. 2022) na oceno, ki jo je že pred desetletji podal prof. zgodovine dr. Metod Mikuž, da je bila namreč dražgoška bitka »ena večjih napak partizanskega vodstva med drugo svetovno vojno«.
Na spomeniku pa še vedno piše, da so borci »izbojevali veliko zmago«. A do danes ni bilo človeka, ki bi dregnil v to, in ko je to storil Možina, se je z leve strani usul nanj gromozanski plaz pljunkov in žalitev, ki kažejo na to, da bo pot do sprave slovenske družbe še dolga.
Srhljiva revolucionarna obsedenost
Eden od pričevalcev v zvezi z dražgoško zgodbo naj bi bil dejal (Nova24TV, 16. 1. 2022), da je bila to čisto politična zamisel, da so žrtvovali to vas z namenom, da so lahko rekli »poglejte, kaj so Nemci naredili«.
Pripomba zbuja asociacijo na srhljivo izjavo Moše Pijadeja v Bihaću (Spletna stran, V. Troha, 30. 5. 2015) na prvem zasedanju Avnoja leta 1942, shranjeno med dokumenti Vojno-istorijskega instituta v Beogradu (fascikel Štab vrhovne komande JVUD, pod oznako k-2,30), v kateri je Pijade med drugim dejal:
»Zato je treba ustvariti množico brezdomcev, da bodo ti postali večina v državi. Zato moramo požigati. Streljali bomo in se umaknili. Nemci nas ne bodo našli, a iz maščevalnosti bodo požigali vasi. Potem bodo vaščani, ki bodo ostali brez strehe, sami prišli in mi bomo imeli narod ob sebi in bomo na ta način postali gospodarji razmer. Tisti, ki nimajo ne hiše ne zemlje ne živali, se nam bodo hitro pridružili, ko jim obljubimo veliki rop … Tako bomo obredli vse kraje … Mi moramo ustvariti nesrečo in množice spraviti v obup. Mi smo smrtni sovražniki vsake blaginje, reda in miru …«
Pohod resnice in sesuvanje mitov
O boju proti okupatorju in o zavrženosti kolaboracije je bila napisana že skladovnica knjig. O nasilju, zločinih in nepotrebnih tragedijah revolucije, kamor spadajo tudi Dražgoše, pa je bil pol stoletja zapovedan molk. Vendar je s propadom komunizma resnica o tem izbruhnila z vso silo na dan.
Italijanski razumnik Carlo Bo je namreč ob neki priložnosti dejal, »da se nikdar ne bo zgodilo, da bi moč resnice ugasnila …, in da obstajajo zakoni, ki so večni in urejajo življenje narodov ter se doslej še nikomur ni posrečilo, da bi se jim ognil«.
Spomenka Hribar pa se je v neki polemiki z dr. Ivanom Kristanom spotaknila ob njegovo izjavo (Delo, 4. 7. 2009), »da bi obsodba revolucije s strani NOB pomenila ‘skrunitev spomina vseh žrtev, ki so bile potrebne, da smo ustvarili novo državo, pravičnejšo od prejšnje’. Najprej se je vprašala, ali so bile res vse žrtve potrebne, da smo ustvarili novo državo, in dejala, »da večje skrunitve spomina na žrtve, večje samoobsodbe revolucije, kot so bile povojne likvidacije, ni«.
K izjavi o pravičnejši državi pa je pripomnila, da se je z njo mogoče strinjati, »če pozabimo na revolucionarno nasilje, medvojno in povojno, in na to, da je bil velik del državljanov v političnem smislu v tej pravičnejši državi drugorazreden«.
O spravi prevladuje v javnosti stališče, da je pogoj zanjo vsa resnica, to je tudi njen doslej zamolčani del o revolucionarnem nasilju in zločinih. Protirevolucionarna stran je svojo zablodo kolaboracije, ki ji je bila vsiljena z zločini revolucije, plačala z življenjem.
Revolucionarje kot zmagovalce v vojni pa za njihove zločine ni imel kdo kaznovati, še vedno jih zakrknjeno tajijo, a so se zaradi njih tudi oni znašli na zatožni klopi zgodovine. Tako sta strani še vedno vsaka na svojem bregu ter bo očitno pot do sprave še dolgotrajna in mučna.
