Piše: Gašper Blažič
Tako kot vsa leta doslej nas tudi letos razni tabloidni portali dobesedno zasuvajo z domnevno šokantnimi zgodbicami o tem, kako so turisti ob Jadranskem morju v »lepi njihovi« dobili mastne račune že za majhne obroke v kateri od morskih restravracij. Češ, tega res niso pričakovali. In da je očitno (hrvaški) Jadran postal ena najbolj precenjenih turističnih destinacij, kjer so cene dobesedno podivjale.
Ampak, dragi moji, ustavite konje! Ko boste brali nadaljevanje članka, boste videli, da je vsa ta histerija, ki jo zganjajo tabloidi, zelo daleč od resničnosti. No, boste rekli, saj imamo še Albanijo, pa črnomorsko obalo, a to je spet druga zgodba.
Najprej prva zakonitost. V normalnem okolju cene določa trg. Če je povpraševanje večje, so tudi cene višje. In treba je priznati, da je geostrateški položaj Hrvaške odličen, kar se tiče morskega turizma. Stvar osebnega okusa je sicer, kaj je za vas »dobro morje«, toda treba je priznati, da je povpraševanje za preživljanje poletnih počitnic na hrvaški obali še vedno zelo visoko. Je relativno blizu evropskim »jedrnim« državam, tudi prometno je z njimi dobro povezana. In marsikdo se rad odloči za potovanje z lastnim avtomobilom. Sploh če ima na dosegu roke naravne lepote.
Res pa je tudi, da obstajajo (tudi) v hrvaškem turizmu precej nevarne tendence, da bi to postala ciljna država predvsem za bogate goste iz arabskih držav, Rusije, ZDA, itd. In da se zato želi čim več ponudnikov privatnih storitev preusmeriti v visokocenovni turizem. To je velika skušnjava že vrsto let. Na drugi strani pa imamo še vedno dediščino socializma: razne vikendaške črne gradnje, ki jih v Istri gradijo največkrat Slovenci.
Toda vrnimo se k cenam. Ponudba na Hrvaškem je univerzalna. Cene veljajo za vse enako in ponudnikom je vseeno, ali je v njihovem apartmaju Nemec, Italijan, Poljak, Slovenec ali Slovak. Razlika je samo, ali isti apartma najameš v visoki sezoni ali pa izven sezone, takrat namreč plačaš manj, ker je tudi povpraševanja manj. Ponudnik apartmaja ne bo vprašal, koliko znaša povprečna plača v Sloveniji in koliko v Nemčiji (in razlika je, kot vemo, gromozanska). Jasno je, da je kupna moč Nemcev precej večja kot pri Slovencih. Zato turistični pritisk gospodarsko razvitih držav na jadransko obalo predstavlja zadrego za tiste z manjšo kupno močjo. Slovenec pač ne bo dobil popust npr. pri točenem pivu, ker je »reven Slovenec« – razen če se ponudnik zaradi svoje dobre volje tako odloči. Torej, povprečna slovenska plača (ali pokojnina) je torej za preživljanje dopusta na Jadranu lahko prej cokla kot spodbuda. Sploh v visoki sezoni.
Ergo: višje cene turističnih namestitev ter gostinskih storitev so torej posledica povpraševanja. Če ponudnik meni, da si takšno ceno lahko privošči, mu je pač treba pustiti svobodo, da postavi ceno, kot si jo želi. Tudi v svojem domačem okolju imamo kavarno, ki je pred časom krepko dvignila cene. Vendar se ji obisk ni nič zmanjšal, zato pa ji je narastel dobiček. Ker so gostje pripravljeni plačati več. Če pa bi se obisk zmanjšal za toliko, da bi grozila izguba, bi verjetno lastnik kavarne cene spet znižal.
Potem so tu še notranje razlike na jadranski obali. Cene niso povsod enako visoke. Normalno je, da za apartma čisto ob morju plačaš več kot za tistega, ki je malo bolj oddaljen. Razlike so med samimi mikroregijami. Potem so tu še drugi faktorji: velikost, opremljenost, dodana vrednost zaradi določenih detajlov, pa tudi lokalno okolje (če je to kakšno mondeno letovišče, je cena logično višja). Hoteli so spet svoja zgodba. V apartmaju si lahko kuhate sami, po svojih željah, hrano pa lahko kupite že v Sloveniji in jo pripeljete s seboj – tako kot so to nekdaj počeli Čehi. No, zdaj jih verjetno lažje razumete, takrat smo se vanje obregovali, tudi na zelo žaljiv način. Sedaj, ko imamo na voljo internet, je lažje preveriti, kje se splača nakupovati živila. Ja, otoške trgovine, denimo na Rabu, so kar šiba božja, to je treba priznati.
In seveda, niste primorani, da obedujete v restavracijah (kar je, če najamete le sobo in ne apartmaja, lahko celo nujno zlo). Ampak če greste v restavracijo, najbrž najprej pogledate jedilni list, kjer so zapisane tudi cene. Velikokrat vas cenik pričaka že kar ob vhodu v restavracijo oz. njeno teraso. Zato toliko težje razumem nekoga, ki zaigra na karto presenečenja, ko dobi račun na mizo. In ja, tudi vse restavracije niso enako drage. Pač malo preverite v okolici, kaj je primerno za vaš žep. S tanjšo denarnico si verjetno ne boste šli naročiti jastoga ter buteljko vrhunskega vina.
Za povprečen slovenski žep so cene na jadranski obali visoke. O tem ni dvoma. Vendar pa razni članki, ki s prstom kažejo na Hrvate, ne pomagajo nič, saj kvečjemu zavajajo in krepijo v nas tipičen socialističen refleks, po katerem bi morala država omejiti cene v turizmu. In to je tipični slovenski »opij za ljudstvo«. Ko Levica obljubi več stanovanj, si marsikdo misli, da bo s tem cena stanovanj padla, a na žalost je resničnost povsem drugačna, saj zaradi državnega intervencionizma cene še bolj rastejo.
Težava torej ni v Hrvatih – težava je v naši vladi. Zaradi nje imamo večje davčne obremenitve, manjše plače, nevredne pokojnine, drago hrano, drage energente, itd. Tako da, ko boste ujeli naslednji tabloidni članek o menda neprijetno presenečenih turistih na Jadranu, raje najprej pošljite kakšno prijazno sporočilce našemu predsedniku vlade. Ki ga menda občuduje ves svet.
