Pred dnevi smo bili priča polemikam o tem, koliko je stara teritorialna obramba. Najpomembnejšo vlogo pri tem je imel kar predsednik države Borut Pahor, ki je jasno postavil ločnico med teritorialno obrambo, nastalo leta 1968 in tisto nastalo v času osamosvajanja Slovenije, ki jo je vodil Janez Slapar. Kako ironično, tudi on danes žal vidi kontinuiteto, kot da ne bi vedel na čelu katere formacije je bil in kdo ga je tja postavil. Kljub jasni besedi Boruta Pahorja, da med tisto teritorialno obrambo, nastalo leta 1968 in tisto nastalo v času osamosvajanja Slovenije, ni in ne more biti kontinuitete, kar je dobro utemeljil, smo priča vztrajanju še danes komunistično razmišljujočega Ladislava Lipiča, da je med teritorialno obrambo nastalo leta 1968 in tisto nastalo v času osamosvajanja Slovenije naravna kontinuiteta. Še več, Ladislav Lipič, ki je leta 2012 s svojimi somišljeniki v Ljubljani protestiral proti vladi Janeza Janše, po nastopu vlade Alenke Bratušek pa je s protesti prenehal, seveda zaradi mastne svetovalne pogodbe z obrambnim ministrstvom, o čemer smo razpravljali tudi v DZ, je sedaj besedno napadel kar samega predsednika države Boruta Pahorja.
Na enaki proslavi, toda na lokalni ravni v Kočevju, je govoril tudi predsednik Združenja Sever dr. Tomaž Čas. Seveda je bil popolnoma drugačnega mnenja kot predsednik države Borut Pahor. Zanj je teritorialna obramba nastala pač leta 1968, tako kot za Ladislava Lipiča. Se je pa v omenjenem govoru dr. Tomaž Čas precej spogledoval z datumom 01. 12. (obletnica akcije Sever), pa tudi z letom 1967, ko je pristojnost nad milico prešla iz zveznega partijskega na republiško partijsko vodstvo. Vse kaže, da je njegova želja današnjo policijo narediti starejšo kot je, še najbolje kako leto starejšo, kot je po njegovem mnenju teritorialna obramba.
Samo po sebi se mi danes postavlja vprašanje, koliko pa je res stara slovenska policija? Če mislite, da vam bom v tem prispevku ponudil natančen podatek o njeni starosti, se motite.
Poskušal pa bom v luči prihajajočega 01. 12., obletnice akcije Sever, ki ga bodo prej ali slej skušali policijski veterani, zbrani v Združenju Sever, iz katerega sem izstopil že tam nekje leta 2010, prodajati kot dokaz kontinuitete med nekdanjo milico in današnjo policijo, dokazati prav nasprotno, da kontinuitete med milico in policijo preprosto ni. No, mitinga resnice, ki naj bi se zgodil 01. 12. 1989, ko naj bi v Ljubljano prišlo na tisoče ljudi pretežno iz Srbije in Črne gore in naj bi zahtevali menjavo sicer komunistično postavljenega političnega vodstva, sploh ni bilo. Razlogov za to je več, naj pa omenim le napoved sindikata železničarjev, pod vodstvom Slavka Kmetiča, da vlaki od Dobove do Ljubljane pač ne bodo vozili in seveda napovedane ukrepe milice, da bodo zborovanje preprečili.
No, po besedah dr. Tomaža Časa bi starost slovenske policije lahko potegnili vsaj tam v leto 1967, ko je po Brionskem plenumu takratna milica prešla pod pristojnost takratnega republiškega komunističnega vodstva. Pri tem pa seveda popolnoma pozabljajo tudi totalitarno vsebino takratnih nalog milice in kriminalistov (prekrški s političnim obeležjem, kazniva dejanja verbalnega delikta in še kaj), o čemer bom pisal nekoliko kasneje.
Kdorkoli bi poskušal najti kontinuiteto med nekdanjo socialistično milico in današnjo policijo, bi lahko našel še kontinuiteto med nekdanjo milico in nekdanjimi orožniki in še kom v preteklosti, lahko tudi vse do Stare Grčije. Toda temu ni tako. Nenazadnje, zakaj pa tista nedemokratična oblast, nastala po letu 1945, ni iskala kontinuitete in praznikov recimo v vojski Kraljevine Jugoslavije ali pri nekdanjih orožnikih, čeprav jih je veliko prešlo tudi v vrste partizanov ali kasneje v vrste OZNE in pozneje milice? Vsi po vrsti pa so tako ali drugače služili vojsko še v času Avstroogrske ali pa Kraljevine Jugoslavije.
Kaj je milica in kaj je policija?
Nikjer na zahodu ne boste nikoli našli izraza milica ali miličnik. Vedno in povsod je bila to policija in so bili to policisti. Le v točno določenem času in na točno določenem mestu boste našli izraza milica in miličnik. To je obdobje med 1945 in 1990 v državah nekdanjega socializma. Le tam smo bili za to točno določeno obdobje in točno določen čas priča izrazu milica in miličnik (seveda v nacionalnih jezikih). No, izraz milica še danes najdete kje v svetu, recimo v Palestini in še kje. Zakaj tako? Zakaj torej izraz milica in miličnik le v nekdanjih socialističnih državah in zakaj le do leta 1990, za tem pa ne več?
Odgovor moramo poiskati v izvoru besed milica in policija. Izraz milica izhaja iz latinske besede »militia« in »militare«, ki pomeni oboroženo silo, največkrat ene partije. Izraz policija pa izhaja iz latinske besede »politia« in »politea«, ki pomeni formacijo lahko oboroženih sil, če pa sežemo še nekoliko globje pridemo do izraza »popolus« kar pomeni ljudstvo. Pa smo tam, izraz milica lahko povežemo z oboroženo silo ene politične stranke ali partije, izraz policija pa z izrazom ljudstvo. Že tu se nam nakazuje del odgovora na naše vprašanje, kdaj je nastala naša policija.
Milica tudi v funkciji obrambe enopartijskega režima
Da je bila nekdanja milica, pa brez pomote ali sprenevedanja, njen pripadnik sem bil od leta 1977, dejansko tudi v funkciji obrambe enopartijskega komunističnega režima vse do leta 1990, obstaja nešteto podatkov in dokazov. Naj nekatere navedem.
Izpustil bom obdobje po drugi svetovni vojni, ker ga premalo poznam. Tam bi bilo za trditev zapisano v podnaslovu še veliko več dokazov. Omejil se bom na obdobje, ki pa ga poznam, to je zlasti obdobje po letu 1977, ko sem postal aktivni pripadnik milice, seveda pa sem veliko študiral literaturo in dokumente, nastale pred tem časom.
Milica je svoj praznik praznovala 13. 05. Šlo je za 13. 05. 1944, ko je Tito ustanovil Oddelek za zaščito naroda – OZNA. Ta praznik je praznovala tudi SDV (Služba državne varnosti – uporablja se tudi kratica UDBA). Če se prav spomnim, so ta praznik praznovali tudi v tožilski organizaciji in v sodstvu. Leta 1991 smo ta praznik ukinili in določili novega, vezanega na spopad milice in teritorialne obrambe na Holmcu.
Vsa zakonodaja, pa tudi podzakonski akti, ki so med 1945 in 1990 opredeljevali naloge milice in kriminalistov, imajo na prvem mestu najpomembnejšo nalogo, ki se je imenovala »varstvo ustavne ureditve«. Kaj je to, glede na takratne ustave, sprejete po drugi svetovni vojni vse do tiste iz leta 1974, v praksi pomenilo? Ščitenje enopartijskega režima in nič drugega seveda, saj politični pluralizem pač ni bil dovoljen. Ne glede na to, da smo miličniki in kriminalisti (mislim na miličnike splošnih in prometnih postaj milice) v praksi, vsaj po letu 1980, gledano procentualno, opravljali največ nalog vezanih na kriminaliteto, javni red in mir in promet, pač ne moremo zanikati, da so nam šefi zapovedovali, da je najpomembnejša naloga pač varstvo ustavne ureditve. In je bila. V vlogi komandirja policijske postaje Celje (1984 – 1989) nikoli nisem doživel toliko nadzorov dela po kriminaliteti, javnem redu in miru ali prometu, kot po vprašanjih varstva ustavne ureditve, pa čeprav je šlo na letni ravni le za nekaj grafitov na stavbah v smislu »Dol s KPJ« ali »Dol s komunisti« ali kaj podobnega. Da bom še enkrat povsem jasen: velika večina nalog takratnih miličnikov je bila enaka današnjim nalogam, ne moremo in ne smemo pa zanikati, da smo opravljali tudi naloge, ki so bile povsem v funkciji »varstva ustavne ureditve«, torej varovanja enopartijskega sistema.
Leto 1967, ko je takratna milica prešla pod pristojnost enopartijskega republiškega vodstva pač ni in ne more biti nobena izjema, naloge so ostale iste.
Toda famozna, prva in najpomembnejša naloga takratne milice, imenovana »varstvo ustavne ureditve«, je imela še nekaj značilnih nalog, ki kažejo na to, da je milica vendarle ščitila enopartijski sistem.
Naj najprej omenim načrte milice za delovanje v izrednih razmerah in vojni. V tem primeru so obstajali posebni načrti, ukrepanja proti političnim oporečnikom, torej tistim, ki bi utegnili kakorkoli razmišljati ali celo delovati proti enopartijskemu režimu.
Posebno poglavje predstavljajo miličniki nekdanje Zaščitne enote milice, vsaj njihov posebni del, ki je dokazljivo varoval tudi zaprto območje Kočevske reke, kjer se je pogosto odvijal navaden šverc, torej kriminal, ki ga je počela SDV. So miličniki vedeli kaj varujejo ali ne, je povsem drugo vprašanje.
Tudi nadzor milice nad posameznimi okolji in področji zlasti v času okoli Dneva mrtvih kaže na naloge milice, ki sodijo v področje »varstva ustavne ureditve«. Sam posebnih izkušenj s tem niti nimam, vem pa, da so kolegi govorili o tem, da morajo v tem času nadzirati zlasti eventualno prižiganje sveč na teh območjih, še posebej, če bi to počeli tujci. Milica je to počela po navodilih SDV. Danes vemo, da je šlo za mesta množičnih povojnih pobojev, česar se večina miličnikov niti ni dobro zavedala.
Akciji »Vrnitev« in »Dopust« sta tipični akciji, ki ju je desetletja, vse do leta 1990 po navodilih SDV vodila milica. Šlo pa je za zbiranje informacij od naših državljanov, ki so živeli v tujini.
Cerkev je bila »naravna sovražnica« enopartijskega socialističnega režima. Vse v zvezi z njo je bilo po navodilih SDV še kako pomembno in tudi o tem je milica zbirala podatke. Tak primer so Svete maše, zlasti okoli Božiča in Velike noči, in njihov obisk.
Da ne govorim o kakršnihkoli zametkih političnih strank! O tem so obstajala posebna navodila, in milica je tudi temu področju posvečala posebno pozornost, seveda v smislu zbiranja podatkov, vse do konca leta 1989; odločali pa so v SDV.
Leta 1988 je bil v policijski šoli v Tacnu znameniti sestanek zveze komunistov z Milanom Kučanom na čelu in vodstva takratne milice s Tomažem Ertlom na čelu, s katerega smo podrejeni dobili jasno navodilo, da tisti miličniki, ki izstopijo iz zveze komunistov, morajo zapustiti tudi vrste milice. Da bi bila smola še večja, se je to zgodilo med prvimi prav meni. Iz zveze komunistov je eden prvih izstopil takrat meni podrejen miličnik v Celju Srečko Založnik. Moj nadrejeni je od mene zahteval, da ga vržem iz policije. Temu sem se uprl, ker za kaj takega ni bilo pravne osnove. Ne njemu ne meni se ni zgodilo nič.
Znaki demokratizacije milice v funkciji strahu
Dokazljivo dejstvo pa je, da je vodstvo takratnega Republiškega sekretariata za notranje zadeve (danes notranje ministrstvo) s Tomažem Ertlom na čelu in vodstvom takratne milice, v času pred osamosvojitvijo naredilo nekaj korakov v smeri demokratizacije. Toda ne zaradi njihove demokratičnosti, prej iz bojazni pred ljudsko voljo in mednarodnimi vzgledi (Romunija). Verjetno je to pogojeno tudi s tako imenovano zunanjo nevarnostjo, ki je takrat pretila zlasti iz Beograda.
Zakon o javnem redu in miru iz tistega časa je določal tudi tako imenovane »prekrške s političnim obeležjem«. V praksi je to pomenilo, kot sem že omenil, recimo kakšen napis na kakšni stavbi v stilu »Dol s Titom« ali »Dol s komunistično partijo«. To je bilo tudi za takratno milico prvovrstno pomembno vprašanje, o čemer sem že pisal. Že leta 1989 smo dobili interna navodila, da take primere ne obravnavamo več kot prekrške s političnim obeležjem, ampak samo še z vidika povzročene škode v smislu poškodovanja tuje stvari, točneje, škode na objektu, kjer je napis bil. Poudarjam ni šlo za spremembo zakona ampak za interna navodila.
Da ne govorim o tako imenovanih »personalnih mapah« vseh takratnih miličnikov. Za vsakega posebej smo vodili »personalno mapo« katere pomemben podatek je bil članstvo v zvezi komunistov. Že leta 1989 ali 1990 smo z vodenjem teh podatkov prenehali. Smo pa še tik pred volitvami 1990 prejeli priporočilo, da plačamo članarino zvezi komunistov.
Toda v čem je razlika med dejanji in ravnanji takratne milice v primerjavi s tisto v Romuniji ali na Češkem ali recimo v Vzhodni Nemčiji? Razlika je očitna. Če sta se milici v Romuniji in v Vzhodni Nemčiji do zadnjega dne socializma oklepali partije in njenih navodil ter delovali proti ljudski volji (v Romuniji do odstranitve njihovega partijskega vodje Nikolaja Ceaușesca, v Nemčiji pa do padca berlinskega zidu), v primeru Slovenije in Češke ni bilo tako. V Sloveniji je zlasti in predvsem zveza komunistov z Milanom Kučanom na čelu pravočasno spoznala, točneje rečeno se je ustrašila romunskega scenarija, zato je pod pritiskom časa in zgodovinskih dejstev preprosto popuščala novonastalim političnim razmeram in silam. Vsi zgoraj opisani pozitivni znaki sprememb v takratni milici imajo utemeljitev prav v tem in nikakor v nekakšnem sestopanju zveze komunistov z oblasti.
Tudi primopredaja poslov ali del in nalog republiškega sekretarja za notranje zadeve (danes ministra za notranje zadeve) med Tomažem Ertlom in Igorjem Bavčarjem pove vse o odnosu starih komunističnih sil do novoizvoljene demokratične oblasti. Do tega dejanja sploh ni prišlo. Tomaž Ertl je svojo pisarno preprosto zaklenil, dal ključe svoji tajnici in izginil. Igor Bavčar pa je resor notranjih zadev sprejel brez primopredaje. Zgovorno dejstvo.
Zamenjava oblasti – konec kontinuitete
Kdorkoli se bo trudil, da bi poiskal take ali drugačne razloge kontinuitete med milico in policijo, bo naletel na resne težave, ki so nastale s spremembo enopartijskega sistema in prvo demokratično izvoljeno vlado pod vodstvom Lojzeta Peterleta in Igorja Bavčarja v vlogi republiškega sekretarja za notranje zadeve (danes notranjega ministra).
Na tej točki seveda tvegam »porcijo« očitkov, da sem bil član zveze komunistov, da sem bil miličnik z rdečo zvezdo na kapi in še kaj. Tega nikoli in nikdar nisem niti slučajno zanikal. Vsakdo med nami se lahko moti. In če sem takrat verjel v neke namišljene ideale, ki so mi jih leta 1973 (vstop v zvezo komunistov v srednji šoli pri še ne osemnajstih letih) vtepli v glavo, sem že kmalu za tem ugotovil svojo zmoto in sam sebi priznal, da moram druščino zveze komunistov zapustiti. Vesel sem te svoje odločitve in žal mi je, da si datuma svoje odločitve nisem zabeležil. Vsem mojim kritikom z leve politične hemisfere pa sporočam: »vi pa ste, vsaj miselno, še vedno tam, kjer sem jaz bil do izstopa iz zveze komunistov«.
Pa se vrnimo k novoizvoljeni demokratični oblasti leta 1990. Povsem normalno, logično in praktično ter zgodovinsko dokazano je, da se ob zamenjavi družbenega sistema pač ne more zamenjati vseh ljudi, zlasti ljudi na pomembnih položajih. V to nas prepričuje general Rudolf Maister in še marsikdo v zgodovini. Tudi ob menjavi političnega sistema leta 1990 seveda nismo menjali milice in vseh njenih pripadnikov. To bi bil samomor takratne novoizvoljene demokratične politike. Res pa je, da je Igor Bavčar v vlogi novega republiškega sekretarja (danes notranji minister) kot član demokratično izvoljene nove vlade, potegnil nekaj pomembnih kadrovskih potez, ki so garantirale nekakšen demokratičen prehod iz enopartijske milice v policijo zahodnega tipa. Za svojega namestnika (danes državni sekretar) je postavil Milana Domadenika in Boga Brvarja. Prvi je svojo demokratično držo dokazal že 31. 05. 1988, ko je bil šef notranje uprave v Ljubljani in so mu naprtili aretacijo četverice (Janša, Borštner, Tasič in Zavrl), in je odločno dejal: »Ne, te aretacije niso izvedli moji kriminalisti, ampak je to naredila SDV«. Seveda je bil zato tam šef le še nekaj ur. Drugi pa je bil priznani strokovnjak za informatiko notranjih zadev. Šef miličnikov pa je takrat postal Pavle Čelik, pred tem šef miličnikov v Ljubljani, toda dokazano demokrat v nekdanji milici. Seveda so vodilne položaje izgubili tisti v takratni milici, ki danes najbolj goreče zagovarjajo in prikazujejo neomadeževano vlogo nekdanje milice v enopartijskem sistemu.
Da je takrat šlo za konec kontinuitete s takrat še milico, dokazuje tudi odločitev Igorja Bavčarja, ki je takrat imenoval posebno skupino ljudi (vesel in ponosen sem, da me je v to skupino ljudi povabil) in ji dal eno samo nalogo. Takole je dejal: »Pojdite v Evropo, proučite sisteme delovanja tujih policij in iz enopartijske milice v Sloveniji naredite moderno evropsko policijo«. Že leta 1991 je omenjena skupina, katere član sem bil, zapisala takole: »Osnovni cilj slovenske policije je postati sodobna evropska, z zgodovino in političnimi tekmovanji neobremenjena policija, ki v splošno zadovoljstvo varuje prebivalce Slovenije pred grožnjami zoper njihove ustavne in z zakoni zagotovljene pravice do varnega življenja v njihovem delovnem in bivalnem okolju.” Stavek, na katerega sem ponosen še danes.
In koliko je torej stara slovenska policija?
Motite se, če mislite, da vam bom ponudil točno določen dan in uro kdaj je nastala slovenska policija. Edino, kar izključujem, je seveda kontinuiteta med enopartijsko milico in demokratično policijo, o čemer sem že govoril zgoraj. O vsem ostalem pa se lahko pogovarjamo in pristal bom na najboljšo utemeljitev dneva nastanka slovenske policije.
Prvi datum, ki ga ponujam v razpravo, je 16. 05. 1990, ko je oblast prevzela prva demokratično izvoljena vlada, čemur je sledila razorožitev Slovenije. Temu je sledil projekt Manevrske strukture narodne zaščite RS, ki ga je operativno vodil Anton Krkovič, ki pa ga je na dolžnost načelnika MSNZ RS imenoval notranji minister Igor Bavčar.
Drugi datum, ki ga ponujam, je 26. 06. 1991, ko so takratni miličniki, takrat so bili po zakonu še miličniki, na kapah rdečo zvezdo zamenjali s simbolom Slovenije, ki ga nosijo še danes.
Tretji datum, ki ga ponujam, je 27. 06. 1991, ki je hkrati dan naše policije. Določili smo ga v spomin na dogodke osamosvojitvene vojne na Holmcu. Verjetno smo leta 1991 vedeli, zakaj praznik slovenske policije (uradno še milice) spreminjamo in zakaj tisti 13. 05. (OZNA) ni več primeren.
Četrti datum, ki ga ponujam, pa je 25. 01. 1992, ko je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o notranjih zadevah iz leta 1980, uveljavljen pa 02. 02. 1992, s katerim je bil izraz milica nadomeščen z izrazom policija, izraz miličnik pa z izrazom policist.
Če pa me osebno vprašate, kateri datum je pravi, potem vam bom odgovoril, da gre v primeru vprašanja nastanka slovenske policije za proces v določenem časovnem obdobju, to je obdobje med 16. 05. 1990 in 27. 06. 1991. Osebno bi izbral enega od teh dveh datumov.
