Piše: Metod Berlec
Ob bližajoči se tretji obletnici ruskega vojaškega napada na Ukrajino smo se pogovarjali z izkušenim novinarjem, vojnim dopisnikom ter predstojnikom Šole za medije in komuniciranje na Fakulteti za uporabne družbene študije dr. Valentinom Arehom.
Valentin, ker se poznava še s Filozofske fakultete v Ljubljani, z oddelka za zgodovino, te bom tikal. Spomnim se, kako zavzeto si na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja na hodnikih fakultete opisoval svoja vojnodopisniška doživetja. Takrat si iz balkanskih vojn poročal predvsem za časnik Slovenec, Revijo Obramba in Mag …
V študentskih letih, od 1991 do 1995, sem kot vojni dopisnik poročal iz vojne na Hrvaškem in nato iz BiH. Z Igorjem Vučičem, odličnim snemalcem italijanskih televizij, sva bila takrat edina slovenska novinarja, ki sva bila dolge mesece na bojiščih. Vučič je bil avtor številnih najbolj gledanih prizorov uničenja v Sarajevu, ki so jih objavile največje svetovne televizije. Občasno sva srečevala tudi druge, a redke slovenske vojne dopisnike: Marjana Jermana, Iva Štandekerja in fotografa Alojza Krivograda – Futyja. Zadnja dva sta bila žal že leta 1992 ubita v Bosni. Obe vojni sta me z Vučičem in Jermanom za vedno povezali in tudi zaznamovali.
Kaj pa je bilo tisto, kar te je potegnilo v vojno dopisništvo? Je bi to vonj po smodniku, adrenalin ali želja, da predstaviš bralcem, poslušalcem oz. gledalcem dogajanje na kriznem, vojnem območju?
Gre za željo poročati o ljudeh, ki so nemočni in zaradi vojne trpijo ter umirajo. Poročati o kruti naravi vojne, ki jo vsak vojak želi le preživeti.
Že takrat je bilo znano, da si poročal praktično neposredno s fronte. Če se prav spomnim, predvsem s hrvaške strani.
Vedno sem hotel biti tam, kjer so ljudje umirali. Tam so bile močne zgodbe. Večinoma smo tuji novinarji res poročali s hrvaške ali bošnjaške strani, ker nas Srbi niso pustili na ozemlja pod njihovim nadzorom. Kljub temu pa nam je občasno, a redko, le uspelo priti tudi na srbsko stran.
No, pot vojnega dopisnika te je leta 1996 pripeljala v Izrael, dve leti kasneje v Irak, v letih 1998−1999 si spremljal vojno na Kosovu, leta 2000 si že spremljal dogajanje v Čečeniji …
Na Kosovu so me kot vojnega dopisnika POP TV aretirali, zasliševali in grozili z likvidacijo. Moram se zahvaliti Tomažu Peroviču, takratnemu direktorju informativnega programa POP TV. Na njegove prošnje naj bi bili Jelko Kacin oziroma pripadniki Sove posredovali pri srbskih oblasteh, da so me izpustili. Tudi vojna v Čečeniji leta 2000 je bila grozna. Rusi so načrtno bombardirali bolnišnice, civilna naselja, na tisoče ljudi so ubili. Nam, tujim novinarjem, so grozili tudi islamski skrajneži, ki so bili v posameznih enotah čečenskih upornikov. Nekatere tujce so ugrabili, zanje zahtevali odkupnino, nekatere ubili. Med njimi Reutersovega snemalca Adama Tepsurkajeva.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
