Piše: Metod Berlec
O komunistični revoluciji, o koncu druge svetovne vojne, povojnih pobojih in aktualnem družbenopolitičnem dogajanju smo se pogovarjali z zgodovinarjem dr. Stanetom Grando, ki poudarja, da hoče tudi v prihodnje živeti v državi slovenskega naroda.
Gospod Granda, kako gledate na to, da so v zadnjem času nekateri režimski zgodovinarji začeli govoriti, da med drugo svetovno vojno pri nas ni bilo revolucije, ampak da je šlo v prvi vrsti za upor proti okupatorjem pod vodstvom t. i. Osvobodilne fronte slovenskega naroda? Podobno govorijo tudi vladajoči. Pri tem so v zadnjem času naredili še korak dalje. Po novem skušajo skupaj z zvezo borcev in nekaterimi režimskimi zgodovinarji ustvariti vtis, kot da so se komunisti že med drugo svetovno vojno borili za samostojno slovensko državo, čeprav vemo, da to nikakor ni res.
Stanje je v delu sodobnega slovenskega zgodovinopisja, ki obravnava II. svetovno vojno in čas po njej, zastrašujoče. Na eni strani imamo vrhunska nova dela, v zadnjem času odmeva zlasti Možinovo, pozabiti ne smemo niti na celo plejado drugih, kot so Griesserjeva, Mikola in drugi, na nasprotni strani pa smo priča politikantstvu, ki ga je težko razumeti. Zlasti, ker so ti avtorji še pred nekaj leti pisali drugače. Če odmislimo znane natakarje politike, gre za kolege, katerih dela sodijo med standardna dela slovenskega zgodovinopisja. Čemu in zakaj smo priča ponarejanju dejstev, ki tudi za komunistično oblast ne bi bilo sprejemljivo? Včasih smo to pripisovali moči in ugledu prof. Janka Pleterskega, ki pa je pokojni.
Postavlja se torej vprašanje, kdo in kaj je v ozadju. Kakšen vplivni center se je vzpostavil? Morda kombinacija SAZU in Murgel?
Tvegam razmislek, da gre za reševanje političnega ugleda tistih, ki se ne morejo sprijazniti z uničujočo težo medvojnih in povojnih umorov, slovenskih tal, prepojenih s krvjo naših rojakov in nekdanjih jugoslovanskih sodržavljanov. Priložnost, da bi to priznali in obžalovali ter prepustili zgodovini, je zamujena. Zato iščejo drugo, novo pot, ki pa bo prinesla za morilce in njihove ideološke dediče še bolj uničujoče posledice. Partizanov skoraj ni več, revolucije tudi ne, le odporniki proti fašizmu in nacizmu, kot so bili po Zahodni Evropi. Partizanščino hočejo evropeizirati. Zato poudarjajo izraz odporniki in odporniško gibanje. Seveda je tudi to bilo. Ne samo med komunisti, tudi drugi so poskušali, pa jim tega ne priznajo. Zanje je zveličavna in mogoča samo ena oblika odpora. VOS in OF nista dopuščali politične pluralnosti odpora, ampak sta ga že v kali, še več, samo možnosti takega, krvavo zatrli. Prej ali slej se bo prikazalo politično in ideološko ozadje tega početja. Zveza borcev je pri tem odpovedala. V ospredju so politično močnejši igralci. Za zdaj vidim zadrego v dejstvu, da je večina državljanov sprejela osamosvojitev in slovensko državo. Na to oni, ki jim to ni bila osebna opcija, niso računali. Sedaj si hočejo prisvojiti osamosvojitev in se zasidrati v zgodovini. Izraz tega je antijanšizem, ki pokriva vse tiste osamosvojitelje, ki so osamosvojitev povezovali z demokratizacijo kot prvim pogojem.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
