Z dr. Stenetom Grando, zgodovinarjem in publicistom, smo se pogovarjali o družbenopolitičnem dogajanju v Sloveniji. Pravi, da kot zgodovinar in predvsem državljan sprejema le politiko, ki hoče državi in državljanom služiti, ne pa jim vladati in državo molsti. Kritičen je do aktualne vlade in zadnjega šefa slovenske komunistične partije Milana Kučana.
Gospod Granda, za začetek bi vas vprašal, kako komentirate aktualno afero oziroma razkritje, da je generalni sekretar LMŠ Brane Kralj zahteval od prve nadzornice Uradnega lista Republike Slovenije Irene Prijović, naj za direktorja imenujejo nekdanjega evropskega poslanca in Kardeljevega vnuka Igorja Šoltesa.
Mislim, da gre bolj za afero kot dejansko odkritje. Ne nazadnje mora imeti stranka ali koalicija, ki je na oblasti, na ključnih mestih v državi ljudi, ki verjamejo in sprejemajo njen program in ga hočejo tudi izvesti. Problem je v tem, da programa stranke in koalicije ne poznamo, saj koalicijski sporazum bolj govori o medsebojnih odnosih v njej kot o tem, koliko bo Slovenija boljša ali drugačna po preteku njenega mandata. Naj se sliši še tako absurdno, nekaj takega ponuja le nadkoalicijska Levica, vprašanje pa je, kdo se strinja z vsebino in zlasti načinom uveljavljanja njenih zahtev.
Kot zgodovinar in predvsem državljan sprejemam le politiko, ki hoče državi in državljanom služiti, ne pa jim vladati in državo molsti. Iz zadnjih ni nikdar in nikoli izšel še noben državnik, ampak le oligarhi, ki prej ali slej končajo v arestih ali pregnanstvu in v umazanem delu zgodovine.
V četrtek je predsednik vlade Marjan Šarec zatrdil, da Kralj ne bo več generalni sekretar LMŠ, »ker pometamo pred svojim pragom«. Hkrati je dodal, da se je treba vprašati, ali je način kadrovanja po državnih podjetjih pravi. »Sekretarji strank se koordinirajo – tudi pri takšnih vpršanjih – in verjento je zdaj tudi prava priložnost, da se vprašamo, če je doslej bilo vse, kot mora biti.« Skratka, kako naj država upravlja premoženje v svoji lasti?
Žrtvovanje drugega člana stranke ni logično, ker ni bil član vlade, ni bil izvoljen, skratka ni državni, ampak strankarski funkcionar. Stranka in njeni interesi se identificirajo z državo. Razkriva pa več stvari. Prvo je dejstvo, da znotraj koalicije obstaja nekakšen CK iz vrst glavnih tajnikov strank, ki jih državljani niso volili in jih praviloma ne poznajo. Ti so dejanska oblast. To je skrb zbujajoče in eden pokazateljev, kje je naša država in zlasti pravna država.
Koalicijski obračun z njim je pokazal, kako se njene članice med seboj sovražijo in spotikajo. Sporoča nam, kako močno vezivo je antijanšizem. Gre prek »mrličev« v lastnih vrstah. Njihov cilj ni kvalitetnejša država, ampak šibak in podrejen predsednik vlade. Mislim, da je z odpovedjo svojemu glavnemu tajniku priznal, kako je še nespreten in žrtev svojih osebnih ambicij oziroma vse bolj prepoznavnega kroga, ki ga je na to mesto postavil. Namesto da bi se mu izvil, se mu vse bolj podreja. Primer Kralj je klasičen primer kraje države za strankarske interese.
