Z zgodovinarjem dr. Stanetom Grando smo se pogovarjali o političnem dogajanju v Sloveniji. Pogovor smo začeli z odmevnim intervjujem, ki ga je dal zgodovinar dr. Jože Dežman za nacionalno televizjo konec julija in bil zato tarča totalitarističnih napadov. Hkrati se je na udaru skrajnih levičarjev in oboževalcev partizanskih mitov znašel tudi novinar in zgodovinar dr. Jože Možina, ki je odmevni intervju na TV Slovenija vodil.
Gospod Granda, naj začneva z intervjujem, ki ga je konec julija za TV Slovenija dal zgodovinar Jože Dežman. Slednji se je v zadnjih letih izpostavil kot predsednik vladne komisije za vprašanja prikritih grobišč, ki je odločno posegla v najbolj boleč in s strani nosilcev komunističnega režima tudi najbolj prikrit del slovenske zgodovine. Ste gledali ta intervju?
Seveda sem intervju gledal in še bolj poslušal. Imeli smo srečo, da sta bila sogovorca tudi vrhunska strokovnjaka. Za razumevanje njunega pogovora je treba imeti precej predznanja, upoštevati pa je treba, da je dr. Dežman hkrati filozof in ima svoj način izražanja, ki ga mnogim že od rojstva ni dano razumeti. Prav ti so bili v reakcijah najglasnejši. Treba je tudi vedeti, da je Dežman prvi slovenski zgodovinar, ki je zmožen obravnavati povojne poboje v mednarodnem kontekstu. Stvar bi bila zabavna, če ne bilo ozadje napadov zastrašujoče. Oba Jožeta sta samo povod za ustrahovanje slovenske demokratične javnosti, ki ji »nekdanji« želijo natančno vsebinsko in količinsko odmerjati, o čem se bodo pogovarjali. Glede na to, da se mnogi še posebno intenzivno spravljajo na dr. Možino, ki je bil v nekem smislu samo vrhunska transmisija vsebine, ne pa njen oblikovalec, je jasno kot beli dan, da dr. Dežman ni prva žrtev napada. Kdor ga pozna, ve, da se takim napadom in kritikom lahko samo smeje. Predobro pozna slovenske razmere, da bi mu taka bolestna kritika segla do živega. Pravzaprav si jih je dobro privoščil in prileteli so kot muhe na muholovec. Nihče med njimi ni navedel niti enega argumenta. Padli so v lastni smrad. Drugače je pri Možini, ki mu hočejo uničiti eksistenco. Ozadje napadov nanj so seveda vrhunske oddaje Pričevalci. To bi radi uničili. V tem primeru je Dežman sredstvo, Možina pa cilj. Tipična boljševistična balistika.
Dežman je v intervjuju opozoril, da se večina Slovencev med drugo svetovno vojno »ni borila na partizanski strani, ampak so bili poleg protirevolucionarjev naši predniki po večini mobilizirani v nemško, italijansko in madžarsko vojsko«. Kakšna so bila pravzaprav ta razmerja?
Razmerja med posameznimi mobiliziranci segajo od nekaj deset tisoč na nemški in italijanski strani do nekaterih posameznikov. Partizanska vojska sploh ni bila večinska na delež Slovencev v njej. Pa tudi v tem pogledu bo enkrat treba načeti vprašanje, koliko je bila res slovenska in koliko jugoslovanska. Tudi v stari avstrijski armadi smo imeli slovenske polke, toda bili so avstrijski vojaki. Vsaj od prve pošiljke Titovih oficirjev v Slovenijo leta 1942 dalje, ki so odstavljali slovenske partizanske komandante, uvajali srbski jezik in srbsko vojaško kulturo, bi težko govoril o slovenskih partizanih. Po II. zasedanju Avnoja novembra 1943 ne vem, koliko je še bilo slovenstva v slovenskih partizanih. Samo govorjenje in petje je premalo. Važen je duh. Spominjam se, kako mi je prof. Janko Jarc ne enkrat pripovedoval, kako je iz Partizanskega znanstvenega inštituta moral v Črnomelj in tam je videl tako neslovensko politično dekoracijo, da je samo vzdihoval. »E moj Janko, pa to ni to, kar ti misliš, da je!« Glede na dejstvo, da je nad vsem bedela Komunistična partija Jugoslavije, pa je govorjenje o slovenskih partizanih še eden od mitov. Vem, da so si mnogi slovenski partizani iskreno želeli biti slovenski, toda nad njimi je bil jugoslovanski, ne slovenski maršal!
Najbolj pa je zagovornike partizanskih mitov razjezila njegova izjava, da je partizanska vojska, ki naj bi se bojevala za svobodo, ubila več domačih ljudi kot okupatorjevih vojakov. »Poleg tega je revolucionarna stran večino svojih žrtev ubila po vojni in ne med njo, umorila je več neoboroženih oseb kot pa oboroženih. Vse to so dejstva, ki jih bo pač treba sprejeti taka, kot so.« Nedvomno kruta slovenska realnost.
Brez »jugoslovanske bratske pomoči« »slovenska partizanska vojska« ne bi nikoli »zmagala«. Še bolj kot jugoslovanske so pomembne mednarodne okoliščine. Ruska Rdeča armada se je do jugoslovanske (slovenske) grozljivo obnašala. Ko so ti v svoji slovenski naivnosti hoteli priključiti Porabje, so jih iz nje izgnali pod grožnjo tankovskega napada. Glede povojnih pobojev dr. Dežman kot malokateri v Sloveniji ve, o čem govori.
Več v intervjuju v reviji Demokracija!
