Piše: Metod Berlec
Z ekonomistom in raziskovalcem dr. Radom Pezdirjem smo se pogovarjali o njegovi obsežni knjigi »Vzporedni mehanizem globoke države«. V njej je predstavil epopejo nastanka in transformacije vzporednega sistema komunistične partije in Udbe od povojne ustanovitve družbe Safti prek shem vzporednega bančništva v Ljubljanski banki, izvoza in vnovične vrnitve kapitala v Slovenijo pa vse do druge sanacije slovenskega bančnega sistema in afere iranske milijarde.
DEMOKRACIJA: Gospod Pezdir, leta 2008 ste, če se ne motim, na podlagi svojega magisterija izdali knjigo »Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov«. V teh dneh med bralce prihaja vaša knjiga z več kot šesto stranmi, ki nosi naslov »Vzporedni mehanizem globoke države«. Če prav razumem, je to nadgradnja vašega doktorata.
Pezdir: Samo v manjšem delu, doktorska naloga je bila namreč bistveno bolj ciljno in teoretsko usmerjena, saj je bilo treba pokazati, da je lahko najprej komunistični, potem pa samoupravni sistem gnezdil popolnoma kapitalistični in tudi kriminalni mehanizem, in to na podlagi neformalnih pravil, ki so jih postavljali vrhovi formalnih institucij. Tak primer je bil namreč razkrit prvič in je brez teoretične obdelave štrlel iz aktualne institucionalne teorije.
DEMOKRACIJA: Naslov vaše knjige nekoliko spominja na dokumentarec Ljerke Bizilj z naslovom »Vzporedna ekonomija«, ki so ga na nacionalni televiziji predvajali leta 2006. V njem je Niko Kavčič govoril o tem, kako je Udba po drugi svetovni vojni poslovala legalno in ilegalno. Ali vas je morda ta dokumentarec spodbudil, da ste sklenili, da to zadevo natančneje raziščete?
Pezdir: Kavčič je s pojmom vzporedna ekonomija dejansko najbolje opisal, za kaj pravzaprav gre. Saj če po eni strani komunistična tajna policija zapira in strelja podjetnike, po drugi pa sama operativno izvaja kapitalistične transakcije, tako shizofrene pozicije ne more bolje povzeti nič drugega kot ta Kavčičeva domislica.
Preiskovanje vzporednega mehanizma pa se je začelo z željo po razumevanju, kako so slovenska omrežja, ki so v času tranzicije ugrabila državo, sploh nastala. Ko sem preučeval lastniške strukture, sem namreč ugotovil, da so se v privatizaciji kot po pravilu pojavljala podjetja iz davčnih oaz in držav, ki pod fiduciarji skrivajo prave lastnike. Nadaljnje raziskovanje je pokazalo, da so tudi ta tuja podjetja naslednik nekih neobičajnih gospodarskih in finančnih tokov, ki so se zgodili pred padcem berlinskega zidu. Iskreno rečeno, na začetku raziskovanja si sploh nisem mogel misliti, na kako pošasten sistem bom naletel.
DEMOKRACIJA: Na socialnem omrežju Twitter v zadnjih dneh objavljate različne dokumente, ki so vam pomagali pri pisanju te knjige. Ali to pomeni, da ste se podobno kot Igor Omerza tudi vi v zadnjih letih zakopali v udbovske arhive? Domnevam da v Arhiv Republike Slovenije …
Pezdir: Prvič sem vstopil v Arhiv Republike Slovenije pred petimi leti, ko sem želel testirati hipotezo o izvozu kapitala pod taktirko partije in SDV v času somraka Jugoslavije. Praktično prvo gradivo, na katerega sem naletel, je bila tehnična enota, v kateri je bila spravljena dokumentacija o operaciji ustanovitve podjetja Colcommerce v Liechtensteinu. Od tam dalje se je izgrajevati rekonstrukcija naše preteklosti. Vsekakor pa moram omeniti tudi Logarjevo komisijo, na kateri mi je bilo omogočeno nadaljnje preiskovanje vzporednega sistema v bančništvu.
Moram pa reči, da bi mi bilo zelo težko delati, če ne bi bilo Igorja Omerze. Ne samo zaradi tega, ker mu je dvakrat uspelo javno premagati vse tiste, ki so hoteli z referendumi zapreti arhivsko dokumentacijo, ampak tudi zaradi tega, ker mi je znal pojasniti delovanje nekdanjega sistema.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
Knjigo Rada Pezdirja Vzporedni mehanizem globoke države, ki z dokumenti razkriva finančno poslovanje Kučanove partije in Udbe, naprodaj tudi pri založbi Nova obzorja. Naročila: [email protected] ali telefon: 01/24 47 200
