Piše: G. B.
“Vemo, zakaj smo morali 45 let molčati. Takrat je obstajal enopartijski komunistični sistem. Vendar je nesprejemljivo čakati zdaj – še posebej po tem, ko so bili posmrtni ostanki žrtev izkopani,” je v intervjuju za hrvaški katoliški časopis Glas koncila dejal slovenski zgodovinar prof. dr. Mitja Ferenc.
Prof. dr. Mitja Ferenc se je namreč v začetku julija udeležil konference z naslovom »Osvoboditev ali zasužnjevanje?«, ki sta jo organizirala Center za kulturno obnovo ter organizacija »Nova smer« ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne. Prav na konferenci ga je tudi dosegla novica o resoluciji Evropskega parlamenta o komunističnih zločinih.
“Ko smo govorili o temah pietete in civilizacije, sta bili pomembni dve stvari. To sta kultura spomina in kultura pravice do groba,” je uvodoma dejal dr. Ferenc. Kot pravi, je stroka na podlagi zakona iz leta 2015 naredila svoje, a se je vmešala politika. Sedanja slovenska vlada je leta 2023 ukinila državni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. “To je bilo storjeno sredi komemoracije, na dopisni seji, ko so se ljudje že zbrali, prišli s svečami, se zbrali v molitvi, venci pa so bili položeni celo na partizanske grobove. Vse je bilo v živo predvajano po televiziji,” je dejal. Mnogi so takrat vladi napisali pismo, češ da je to napačen način, naj zato vrne dan spomina, a na pismo ni bilo odgovora. Ista vlada je ukinila tudi Muzej osamosvojitve.
Kot opozarja dr. Ferenc, pa obstaja še en problem. “Že leta namreč nismo mogli pokopati romskih žrtev partizanskih zločinov leta 1942, prav s to skupino pa je bila povezana tudi sama ustanovitev državnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Maja 1942 so partizanske enote po ukazu nadrejenih aretirale veliko skupino Romov, 52 jih je bilo, od tega 26 otrok. Ena žrtev je bila v osmem mesecu nosečnosti. To je bil največji množični umor v Sloveniji do takrat. Ko smo izkopali njihova trupla, smo jih želeli dostojanstveno pokopati v Ljubljani, na pokopališču Žale. A že osem let se prepiramo z županom Zoranom Jankovićem, ker odločno noče tam pokopati nobene žrtve tistih, ki so bili v drugi svetovni vojni na “drugi strani”,” je dejal.
Na podoben način oblasti obravnavajo 3450 žrtev iz kraške jame v Kočevskem rogu. Potomci žrtev so jih želeli po krščanskem obredu pokopati v Ljubljani, vendar tudi to župan zavrača, vlada pa se z njim noče konfrontirati. “In tako se je vleklo leto za letom, žrtve pa so ostajale v vrečah, tako kot so bile nekaj časa v vrečah žrtve Hude jame. Na koncu smo prišli na idejo, da pripravimo resolucijo o komunističnem nasilju, da bi žrtve pokopali dostojanstveno, njihov spomin pa ohranili, kot to zahteva tudi resolucija Evropskega parlamenta iz leta 2009 o evropski vesti, ki pravi, da je treba enakovredno obeležiti žrtve vseh treh totalitarizmov. Torej, tako nacizma, fašizma kot komunizma,” je dejal dr. Ferenc.
V nadaljevanju je pojasnil, zakaj so nato poslali v Evropski parlament predlog resolucije. Sprva jo je odbor za peticije zavrnil, češ da je to notranja stvar Slovenije. “Na to smo ponudili protiargument, ki je te žrtve predstavil kot evropsko vprašanje, kar tudi je. Če lahko Evropski parlament kot stičišče evropskih idej razpravlja na primer o Ukrajini ali Gazi, kako ne bi mogel razpravljati tudi o tem vprašanju? Zakaj se ne more ohraniti spomin na skupino žrtev totalitarizma iz prejšnjega stoletja? Odbor je našo pobudo na koncu sprejel. Leta 2023 je resolucija zbrala največ podpisov med tistimi, ki so tisto leto prispeli v Odbor za peticije.” V Bruselj so povabili tudi slovensko vlado, da argumentira, v čem je problem. Najprej nihče ni odgovoril. “Nato je bil decembra lani podan nov poziv in slovenska vlada je ponudila splošen odgovor – da se razmišlja o novem dnevu, da so bile ustanovljene neke komisije. Ampak nič konkretnega,” je povedal dr. Ferenc.
“Sprejetje resolucije pa nas je presenetilo. V tem procesu je bila najbolj vidna slovenska poslanka v Evropskem parlamentu Romana Tomc. Od februarja do pred dvema tednoma je bilo veliko razprav. Levica je poskušala vplivati na to, da če je resolucija že sprejeta, se vsaj njeno besedilo omili. A na koncu je bila sprejeta brez kakršne koli omilitve,” je še povedal dr. Ferenc in spomnil, da so nekateri poslanci Evropskega parlamenta protestno zapustili sejo. “Toda ali ni takšno dejanje globoko proticivilizacijsko? Ali gre za poskus, da bi še enkrat “streljali” žrtve in njihove potomce?” Kot pravi, so bile žrtve z ukinitvijo spomina spet zabodene, na rane njihovih potomcev je bila potresena sol. In to je nesprejemljivo. “Ko se je o resoluciji glasovalo v Evropskem parlamentu, so to vprašanje še posebej znali prepoznati in razumeti poslanci iz držav, ki so bile nekoč del vzhodnega bloka pod vplivom Sovjetske zveze.”
Na vprašanje, kako je resolucija odmevala v Sloveniji, je dr. Ferenc dejal, da je prišlo do vznemirjenja na levi strani, češ ne moremo sprejeti nečesa takšnega. “Toda ne glede na njihovo stališče je resolucija zdaj dokument, ki ostaja v Evropskem parlamentu. Kot opozorilo. Mnogi so mi namreč že čestitali, ker je bila ta pobuda uspešna. Vendar čestitk ne potrebujemo. Vsi, ki smo sodelovali, vemo, da smo šele na začetku. Potrebna je namreč sprememba miselnosti, to je za nas največja zmaga. Mislim na spremembo zavesti tistih, ki postavljajo ovire na poti dostojanstvenega pokopa žrtev. Šele zdaj moramo iti korak za korakom. Naloga sedanje generacije je, da to vprašanje potisne do konca, saj smo sicer v civilizacijskem smislu vsi poraženci. Ponavljam, nesprejemljivo je, da se 35 let po vzpostavitvi demokracije še vedno borimo za nekaj, kar je osnovna civilizacijska zadeva.”
Proti takrat živečemu partizanskemu poveljniku taborišča Šterntal je bil sprožen sodni postopek. Žrtve so našli v gozdu nedaleč od taborišča. Prisotna je bila tudi priča, ki ji je ta poveljnik ukazal likvidirati žrtve. To je povedal policiji. Toda ko je prišlo do državnega tožilca, se je tudi ta krvnik branil, da se ničesar ne spominja.”
“Drugi primer je bil proti nekdanjemu jugoslovanskemu premierju Mitji Ribičiču. Šlo je za žrtve, izkopane iz kraške jame Konfin 1, za katere smo v dokumentaciji ugotovili, da so jih tam našli po ukazu “majorja M”. Vsi smo vedeli, da je to on, saj je bil pomočnik poveljnika Ozne za Slovenijo. Zgodovinarja, ki sta se ukvarjala s to zadevo, nista zbrala poguma, da bi potrdila, da je ta major Ribičič. In tako je bil postopek proti njemu opuščen,” je dejal dr. Ferenc.
