Piše: Petra Janša
O slovenski kandidaturi za evropskega komisarja, pritiskih evropskih funkcionarjev na države članice EU in tožbi evropskega poslanca Milana Zvera proti Evropski komisiji za razkritje vse dokumentacije v zvezi z nenadnim oz. nepričakovanim obiskom podpredsednice Evropske komisije Věre Jourove v Sloveniji, ki jo je vložil na Splošno sodišče EU, smo se pogovarjali s strokovnjakom za mednarodno in evropsko pravo dr. Miho Pogačnikom.
Gospod Pogačnik, vlada Roberta Goloba po “umiku” Tomaža Vesela v Bruselj pošilja Marto Kos kot kandidatko Slovenije za evropsko komisarko. Kaj po vašem mnenju kot država s tem sporočamo?
Tehtno vprašanje, ki pa ne zadeva samo Slovenije. Evropska unija oziroma njeno predhodnico Evropsko skupnost so v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja ustanovile države, ki so imele določeno vizijo, kako po velikem svetovnem spopadu urediti varno in kakovostno bivanje na evropskem kontinentu. Ustanoviteljice EU oziroma, za bralce jasneje rečeno, lastnice EU so države in ne obratno. Tudi Evropske komisije in drugih institucij EU ne bi bilo, če se tako ne bi odločile države in to zapisale v temeljne pravne akte integracije. Z leti so se pristojnosti EU glede na potrebe seveda širile, vendar vselej s soglasjem držav članic. Sčasoma se je bruseljska birokracija v konglomeratu vsebin integracije in ob poskusih vzpostaviti nov svetovni red oprijela fikcije, da pravzaprav institucije vladajo državam in ne obratno. Žrtve iščejo v slabotnih oblasteh, ki ne razumejo suverenosti države, pri čemer so v Sloveniji žal naleteli na plodna tla.
Ne Ursula von der Leyen ne Evropska komisija niti nobena druga institucija ne more Sloveniji kot suvereni državi in članici (preprosteje rečeno lastnici) EU sugerirati, kako bo ravnala pri izbiri svojih kandidatov za komisarja. Zato ocenjujem to sporočilo iz Slovenije kot nesuvereno, resne države nevredno in nepotrebno ponižno. To poklekanje “Bruselj pričakuje, Bruselj zahteva …” se pri nas sicer vleče od leta 1996, še iz časa predsednika vlade Janeza Drnovška. Leže je obračati ljudi z nekim “deus ex machina”, Brusljem, tudi na področjih, kjer je država ohranila popolno suverenost, ker pač ne poznajo evropskega prava.
Pravijo sicer, da si je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen samo želela po spolih uravnoteženo komisijo.
S tem ni samo po sebi nič narobe. Vendar imajo glede na enakopravnost – ne na enakost, kot se zmotno poudarja, ker spola pač nista enaka, sta pa in morata biti v razvitih demokratičnih sistemih v nasprotju z npr. islamskimi državami pravno enakovredna – ženske vso in enako možnost kandidirati v državi članici EU in pred predsednico pridejo kandidatke in kandidati, ki jih potrdijo države. Glede na pravno ureditev EU predsednica komisije nima nikakršne možnosti zahtevati ali usmerjati odločitve držav glede kandidatk in kandidatov za komisarje v smeri nekakšnih kvot glede na spol.
Pa so takšni pritiski najvišjih evropskih funkcionarjev na države EU higienični, če se milo izrazim?
Ne samo da niso higienični, ampak so pravno neutemeljeni oziroma presegajo uradna pravna pooblastila teh funkcionarjev. Morda bi lahko govorili celo o zlorabi pooblastil. EU je globoka, široka in dinamična integracija in dobro pripravljena birokracija v Bruslju lahko s podporo določenih, celo globalnih akterjev zlahka najde v določenem trenutku in segmentu nepripravljeno državo članico. Na ta način se ustvarja dominantnost bruseljske birokracije, ki sicer nima nobene podlage, a ob suvereno ohlapnih državah lahko fikcija postane realnost.
Slovenija je vmešavanje in pritisk enega od evropskih komisarjev že doživela. Seveda tu mislim na Věro Jourovo in njen obisk na Ustavnem sodišču RS, ki se je zgodil le deset dni po odločitvi ustavnega sodišča, da zadrži izvajanje novele zakona o Radioteleviziji Slovenija. Se strinjate s tem?
Potezi predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen in podpredsednice komisije Věre Jourove sta po mojem mnenju del istega vzorca, zato menim, da je takšno vprašanje še kako na mestu. Zdi se, da je bila misija Věre Jourove v Slovenijo pravzaprav sondiranje trdnosti slovenske suverene državnosti, čeprav bodo vse razsežnosti jasne, šele ko se bodo razkrili vsi dokumenti. Prav tu je bila za državotvornost dobrodošla pobuda in kasneje tudi tožba evropskega poslanca Milana Zvera proti Evropski komisiji za razkritje vse dokumentacije v zvezi z nenadnim oz. nepričakovanim obiskom podpredsednice Evropske komisije v Sloveniji ter še posebej z obiskom na Ustavnem sodišču Republike Slovenije, ki je imelo v teh časih pomembno nalogo glede odločanja o ureditvi RTV Slovenija. Če bi bil sam predsednik ustavnega sodišča, bi seveda tak obisk v takem trenutku in takšnem formatu odklonil, ampak zgodilo se je, ker se je, in tako se je Zver odločil, da se bo moralo stvarem priti do dna po sodni poti pred Splošnim sodiščem Evropske unije. Pred tem je seveda evropski poslanec Zver izkoristil vse druge možnosti vključno z aktiviranjem evropske varuhinje človekovih pravic, ki mu je glede njegovih zahtev pritrdila. Komisija nekatere dele dokumentov skriva kot kača noge, pri čemer je večkrat kršila tudi roke, določene za razkritje dokumentov, ki jih predpisuje samo pravo EU. Da gre tu za kršitev, je po mojem mnenju nesporno, obseg afere pa bo razviden po razkritju celotne vsebine dokumentov. Milan Zver je pred kratkim na podlagi iste uredbe, to je Uredbe (ES) št. 1049/2001 zahteval tudi vso dokumentacijo in korespondenco Evropske komisije v zvezi s kandidaturo za komisarja iz Republike Slovenije. Zanimivo bo spremljati, ali se bo tudi to pot Evropska komisija tako zvijala, zavlačevala ter kršila roke in napačno uporabljala izjeme iz navedene uredbe, kot smo bili temu priča pri dokumentaciji v zvezi z obiskom Věre Jourove na Ustavnem sodišču Republike Slovenije.
Evropski poslanec Zver je pred kratkim na omrežju X tudi zapisal, da se je “Evropska komisija na njegovo tožbo odzvala s političnimi argumenti, namesto da bi se osredotočila na bistvo – transparentnost”. Kaj tako skrivnostnega je zapisano v dokumentih, povezanih z obiskom Jourove v Sloveniji?
Glede na to, da sem strokovno pomagal pripravljati tožbo in zato dobro poznam njeno vsebino, sem bil presenečen in celo razočaran nad vsebino odgovora na tožbo, ki ga je podala Evropska komisija. Resnično manjkajo konkretni argumenti na navedbe v tožbi. Komisija v bistvu v odgovoru ekstenzivno zamegljuje temeljno vprašanje, se celo pravno spreneveda in uporablja za resno pravno stroko pravno neokusne akrobacije. Ko ji niti to ne uspe, so tu politični argumenti, ki se v glavnem osredotočajo na to, da je pač Zver evropski poslanec in politik, kar je za primer povsem nebistveno, ker tudi mene, ki nisem politik, in vso slovensko, pa tudi evropsko javnost ter tudi druge članice EU zanima, ali in kakšen izlet v strukturo državne suverenosti in do katere mere si je v Sloveniji privoščila podpredsednica Evropske komisije.
Verjetno je to, da je Splošno sodišče EU omenjeno tožbo evropskega poslanca Zvera vzela v obravnavo, dober znak?
Vlagati tožbe na mednarodni ravni ni preprosto. Zato se večina odvetnikov, ki pač pokrivajo dobro znane segmente nacionalne zakonodaje, tega otepa. Za to je krivo tudi univerzitetno šolstvo na področju prava, ki je desetletja zaostalo še v letih, ko smo bili že z eno nogo v EU, še vedno na mednarodni ravni, kar zadeva univerzalno multilateralno raven in tudi regionalne integracije, kamor sodita npr. EU in NATO, prakticiralo tudi programe, ki sodijo v obdobje gibanja neuvrščenih. V zadnjem času je tudi tu določen napredek. V vsakem primeru je to dober znak, ker sodišča neustrezne in neutemeljene tožbe zavrača, kar sicer počno tudi nacionalna sodišča, vendar je tu prerez pravnega znanja seveda bistveno višji, saj v Luksemburgu pač sodi izbrana elita najbolj izvrstnih pravnikov iz držav članic.
Kdaj lahko pričakujemo sodbo Splošnega sodišča EU v omenjeni zadevi in kakšna bo po vašem mnenju njena sporočilnost?
Časovni interval za izdajo sodbe je odvisen od vrste odločitev sodišča, vključno s sestavo senata in različnih vprašanj izvedbe postopka. Postopek je, gledano samo formalno, sorazmerno preprost: dovoliti razkritje majhnega (a po našem mnenju ključnega dela) dokumentacije ali ne. Težava za sodišče in hkrati zanimivost ter pravna lepota in teža primera utegne biti dejstvo, da ne/razkritje vsebine potegne za seboj temeljna vprašanja razmerja med institucijami EU in njihovimi pooblastili in vrhovnimi organi državne oblasti suverene države članice. S tega vidika je obravnavani primer morda ključen za nadaljnje razumevanje legitimnosti, legalnosti ter sploh smisla in vloge EU v morda nepooblaščenem poseganju na področje držav članic, kar je problematika, ki jo spremljamo vsakodnevno. Pravniki navadno izidov postopkov ne utemeljujemo. Iz dveh razlogov. Večini pravnikov naše generacije je predstavljal največji problem predmet statistika v 1. letniku državne pravne fakultete in so jim te stvari tuje. Drugim, ki smo prišli z boljših gimnazij na študij prava, pa je jasno, da je izid postopkov nehvaležno napovedovati. Moja ocena je, da bi bilo pravzaprav v korist vseh, tako EU in njenih institucij, vključno seveda v prvi vrsti Evropske komisije, pa tudi v interesu vlad držav članic in širše javnosti – tako v Republiki Sloveniji kot vseh drugih članicah EU –, da se odpravi vsak dvom o morebitnih nedopustnih posegih institucij EU v razmišljanje in odločanje organov oblasti države članice integracije.
Kaj pa bi se zgodilo v primeru, če se dokaže, da je šlo v zadevi Jourová za pritisk na Ustavno sodišče RS? Kdo vse bi po vašem mnenju moral odgovarjati?
Z mednarodnega vidika bi bil to enormen škandal za Evropsko komisijo in Evropsko unijo, ki bi zapolnil pozornost politike, stroke in javnosti za lep čas in bi verjetno zahteval tektonske posege v protokol odgovornosti bruseljske administracije, ki se sedaj še vedno lahko sprehaja v nekaznovane avanture. Kaj bi se zgodilo v Sloveniji, pa težko napovem, ker so vprašanja pravne predvidljivosti, ustavnosti, zakonitosti, pravne varnosti in druga vprašanja ustavne demokracije in pravne države ta čas po mojem mnenju še na preizkušnji.
Kaj pa bi se zgodilo z vodenjem javne RTVS?
Odgovor je v bistvu enak prejšnjemu. Vse je odvisno od ravnanja pristojnih organov oblasti države glede na to, kaj se utegne v postopku pred Splošnim sodiščem EU razkriti. Pravna država pozna postopke za saniranje nepravilnosti. Sicer pa v primeru Nemčije, ki naj bi znova uvedla nadzor na vseh kopenskih mejah, vidimo, kako pomembno je, kakšne oblastnike izvolijo državljani posamezne države EU. Se strinjate? Nemčije se lahko v kontekstu varovanja meja najprej spomnimo kot države članice EU, ki je pred kakšnimi devetimi leti pod vodstvom kanclerke Merklove odprla svoje meje in s tem glede na schengenski sistem tudi evropsko nedrje za nezakonite migrante z vsemi nepotrebnimi in tragičnimi posledicami za državljane EU, ki jih danes gledamo v evropskih prestolnicah in na migrantskih poteh. S tega vidika je takšna napoved, ki v bistvu predstavlja saniranje lastne napake na račun in predvsem dvojno škodo drugih držav članic, po moje mnenju politično in pravno sorazmerno odvratna, je pa bila seveda več let pričakovana. Vprašanje, kakšne oblastnike izvoli ljudstvo, pa ni vprašanje, ki se omejuje na EU. Gre za klasično vprašanje splošne razgledanosti in svetovljanstva določenega ljudstva. V državah, ki jih označuje občutno pomanjkanje intelektualnih elit iz različnih razlogov, morda ker so bile vdomovini sistematično iztrebljene ali vsaj dodobra zatrte ali pa so morda odšle v bolj demokratičen in odprt ter stimulativen svet, seveda s tega vidika nosijo svoj davek.
Bi še kaj dodali?
Za konec bi opozoril, da je vprašanje odnosa oblasti države do mednarodne organizacije odraz suverenosti in pokončnosti naroda v razmerju do mednarodnega uradništva, ki je bilo ustanovljeno zato, da bo ljudem bolje, ne slabše. To je večni izpit, ki se ponavlja in je z vsako stopnjo evropske integracije zahtevnejši.
Biografija
Dr. Miha Pogačnik je dolgoletni strokovnjak za mednarodno in evropsko pravo ter mednarodni pravni svetovalec in pogajalec s 32-letno kariero strokovnih pravnih izkušenj. Ta čas strokovno vodi zasebni Inštitut za mednarodno pravo. V svoji karieri je bil predstojnik katedre inInštituta za mednarodno pravo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve, dekan Evropske pravne fakultete v Novi Gorici, arbiter liste Sodišča za spravo in arbitražo OVSE, v. d. direktorja Službe vlade RS za zakonodajo, Visoki predstavnik RS za vprašanja nasledstva, predsednik diplomatske komisije za mejna vprašanjain svetovalec vrsti podjetij z mednarodnimi projekti.
Intervju je bil najprej objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
