Piše: M. B.
Na pobudo Društva Demos na Kamniškem, OO SDS Kamnik in ob podpori Občine Kamnik je bil včeraj, 5. septembra 2025, na pobočju Malega gradu v Kamniku odkrit spomenik Francetu Tomšiču, vizionarju, politiku in državniku, domoljubu, demokratu in sindikalistu.
Pred odkritjem spomenika je v dvorani Kavarne Veronika potekala dobro obiskana okrogla miza, posvečena Francetu Tomšiču, ki jo je vodila dr. Marjeta Humar. Na njej so sodelovali: dr. Aleš Maver, dr. Rosvita Pesek, dr. Gorazd Drevenšek, Alenka Orel, Jože Erčulj, dr. Metod Berlec in dr. Bogomir Kovač. O Tomšiču je poleg Humarjeve spregovoril tudi mag. Igor Podbrežnik.
Sam sem na okrogli mizi povedal tudi nekaj misli o Francetu Tomšiču:
Dr. Metod Berlec: Franceta Tomšiča lahko štejemo med ustanovne očete slovenske nacionalne države
Spoštovani,
danes se v Kamniku poklanjamo človeku, ki je v zgodovino stopil s pogumom, vizijo in neomajno predanostjo svobodi. France Tomšič ni bil le inženir, politik ali sindikalist.
Bil je človek, ki je znal v času negotovosti misliti pogumno in svobodno. Bil je tisti, ki je razumel, da se demokracija ne zgodi sama od sebe — da je zanjo treba vstati, tvegati, se boriti in vztrajati.
Ko je leta 1987 vodil litostrojsko stavko, ni šlo le za delavske zahteve in pravice — šlo je za začetek razkrajanja enopartijskega režima.
Takrat se je začela razraščati ideja o neodvisnih sindikatih, o svobodi govora, o možnosti, da Slovenija nekoč postane samostojna in demokratična država.
Njegova izkušnja iz Nemčije, kjer je spoznal resnični »kapitalizem s človeškim obrazom«, mu je dala širino, ki je bila v takratni Sloveniji redkost. Ni bil ideolog, bil je praktik z vrednotami.
Njegov domoljubni naboj ni bil izključujoč, temveč vključujoč. Bil je človek, ki je znal povezovati — delavce, intelektualce, mlade in stare.
France Tomšič mi je bil/ mi je, še posebej pri srcu, ker se je globoko zavedal, da Slovenci potrebujemo svojo nacionalno državo, Republiko Slovenijo!
To je izjemno jasno in pogumno izrazil, 8. maja 1989, na velikem zborovanju opozicije na Kongresnem trgu v Ljubljani, ko je dejal, da mora vsaka republika v konfederativni republiki Jugoslaviji, razpolagati, s pravico samostojnega odločanja o uporabi treh atributov oziroma simbolov, ki so že znani iz pamtiveka.
Če ga citiram dobesedno:
»Ti atributi so, da lahko vsak narod razpolaga in upravlja, takrat kadar se njemu zahoče, s puško, palico in s kaso«.
S tem ni pozival k nasilju, temveč je metaforično opozoril na nujnost, da kot narod prevzamemo odgovornost za lastno varnost, pravni red in gospodarsko suverenost. Bil je eden redkih, ki je že takrat razumel, da brez lastne države ni prave svobode.
Zato je svoj govor zaključil z besedami, da bi Slovenci »lahko dobro, predvsem pa mirno živeli tudi kot samostojna država v okviru Evropske skupnosti«, za kar smo ga zbrani, na Kongresnem trgu v Ljubljani, nagradili, z res dolgim in bučnim aplavzom.
Zame osebno je današnji dan še posebej razveseljiv. Kot Kamničan in kot dolgoletni urednik revije Demokracija sem imel čast, da sem bil z gospodom Tomšičem večkrat v stiku. O njegovi pomembni vlogi v času demokratičnih sprememb, smo velikokrat pisali.
In o njegovem boju za delavske pravice. Velikokrat smo ga povprašali za mnenje o stranpoteh slovenske tranzicije. Velikokrat smo ga citirali.
Bil je izjemno načelen sogovornik, vedno jasen, vedno iskren. Imel sem tudi privilegij, da sem za našo revijo Demokracija, naredil z njim, enega zadnjih intervjujev, ki jih je dal za slovenske medije.
Tisti pogovor, v njegovi hiši na Perovem, mi je ostal v spominu, kot srečanje z nekom, ki je kljub vsemu, kar je doživel, ohranil vero v človeka, v našo slovensko domovino in v moč demokratične ideje.
Še posebej sem vesel, da smo pri naši založbi Nova Obzorja, ki izdaja revijo Demokracija, leta 2010 ob pomoči njegove žene Marte Lavrič Tomšič ter novinarke, televizijske voditeljice in zgodovinarke dr. Rosvite Pesek izdali njegove spomine z naslovom Od stavke do stranke.
Ta knjiga je dragoceno pričevanje, dragocen dokument časa, ki ne ohranja le dejstev, temveč tudi duh tistega zgodovinskega trenutka, ko se je Slovenija začela prebujati, ko se je začela slovenska pomlad.
France Tomšič je bil vse do svoje smrti vidni član Slovenske demokratske stranke, le ta pa je pravna naslednica tako Socialdemokratske zveze Slovenije, kot Slovenske demokratične zveze. Redno se je udeleževal slavnostnih sej SDS-a, pa tudi obletnic koalicije Demos, ki jo je pomembno sooblikoval.
Še posebej sta mi ostala v spominu, ustanovni zbor Socialnodemokratske zveze Slovenije, 16. februarja 1989 v Cankarjevem domu v Ljubljani, kjer sem bil tudi sam prisoten, kot tudi slavnostna akademija ob 20. obletnici ustanovitve Demosa in demokratičnih sprememb v Sloveniji in Evropi, 27. novembra 2009.
Na njej so kot gostje sodelovali predsednik Slovenske demokratske stranke Janez Janša, predsednik nekdanjih krščanskih demokratov Lojze Peterle, prvi predsednik Slovenske demokratične zveze Dimitrij Rupel, nekdanji vidni član SDZ Igor Bavčar, nekdanji predsednik SLS Janez Podobnik, nekdanji predsednik Zelenih Slovenije Dušan Plut — in seveda France Tomšič kot prvi predsednik Social-demokratske zveze Slovenije.
Takrat so v preddverju unionske dvorane nastale tudi skupinske fotografije vseh prej naštetih, ki jih je moč videti v knjigi od Stavke do stranke.
Njegova prisotnost je bila več kot simbolna. Bila je opomnik, da je demokracija v Sloveniji nastajala iz poguma posameznikov, ki so znali misliti svobodno in delovati odločno.
Zato je prav, da se v Kamniku — njegovem rojstnem kraju — spominjamo njegovega velikega prispevka k demokratični in samostojni Republiki Sloveniji.
Ne le z doprsnim kipom, za kar si je prizadevalo Društvo Demos na Kamniškem, kamniški Občinski odbor Slovenske demokratske stranke in številni drugi, temveč z živim spominom, z razpravo o njegovi pomembni vlogi v slovenski družbi na prehodu iz enega sistema v drugega.
Naj zaključim z mislijo Janeza Janše, ki jo je povedal ob slovesu od prehitro umrlega Tomšiča na kamniških Žalah: Francetu Tomšiču gre zasluga za marsikaj, kar je danes zapisano v slovenski ustavi.
To ni le priznanje, temveč opomnik, da je bil France Tomšič eden tistih, ki je s konkretnimi dejanji tlakoval pot slovenski demokraciji.
Pot k samostojni slovenski državi!
Nedvomno, Franceta Tomšiča, zato, lahko štejemo med ustanovne očete slovenske nacionalne države, za kar mu bomo večno hvaležni!
Več takih ljudi, bi potrebovali tudi v današnjih, spet turbulentnih časih!
Hvala vsem, ki ste kakorkoli prispevali k temu, da danes v Kamniku dobivamo spomenik, posvečen našemu velikemu kamniškemu rojaku! Hvala!
Na pobočju pod Malim gradom je po okrogli mizi sledilo slovesno odkritje doprsnega kipa Franceta Tomšiča s pozdravnim nagovorom župana Občine Kamnik Mateja Slaparja in slavnostnim govorom dr. Bogomirja Kovača, kar je marsikoga zmotilo, saj Kovačeva prepričanja močno odstopajo od Tomšičevih. Kip sta odkrila župan Občine Kamnik Matej Slapar in Tomšičeva žena Marta Lavrič Tomšič. V kulturnem delu programa je nastopil mešani pevski zbor Odmev pod vodstvom prof. Anice Smrtnik. Kot povezovalec in recitator je sodeloval kulturnik Tone Ftičar. Doprsni kip je izdelala kiparka Nina Koželj.
Vsekakor, bi pozitivnemu zgledu Občine Kamnik, lahko sledile tudi druge slovenske občine. S postavitvijo spomenikov najvidnejšim predstavnikom slovenske demokratizacije in osamosvojitve. In seveda poimenovanjem ulic in trgov v njihov spomin (in kot zgled mladim generacijam), saj take pokončne in pogumne ljudi, naša prelepa domovina potrebuje tudi danes.
Spomenike posvečene komunistični revoluciji pa bi bilo potrebno prestaviti v muzejske depoje, ali muzej posvečen komunističnim zločinom/zločincem.
Da bi se Slovenija končno osvobodila totalitarnih sedimentov preteklosti in svobodno zadihala s polnimi pljuči.
