Piše: C. R.
Včeraj je zbrane na komemoraciji v Sorici nagovoril tudi predsednik Nove slovenske zaveze dr. Matija Ogrin. Govor objavljamo v celoti.
Spomin na pobite si v srcih živih in zvestih utre pot v sedanjost.
Tako ste v Sorici pred desetimi leti postavili to farno spominsko ploščo, da pričuje o katastrofi, ki je zadela vasi pod Ratitovcem po koncu vojne. Od takrat do danes ste prizadevno poizvedovali naprej in izvedeli še za druge trpine, ki so izginili. Skupaj 24 pobitih in izginulih – 24 globokih ran v družinah in domačijah. Sorica, Torka, Zabrdo, Ravne, Zgornje Danje in zlasti Spodnje Danje, od koder so odpeljali vse moške. Vzeli so jih in nihče jih ni več videl. Po pričevanju domačih so jih večidel odpeljali na Škofjeloški grad.
V času vojne so bili ti vaščani nenehno med tnalom in nakovalom – med partizani in Nemci. Partizani so prihajali po hrano in jo vedno dobili, čeprav so ljudje živeli v revščini; če je niso dobili, so hrano oblastno vzeli; leta 1943 so odpeljali okrog 60 glav živine, celo breje živali, tako da so spodrezali obstoj na kmetiji. Takrat so dajnarski kmetje v stiski vzeli od Nemcev nekaj pušk, vendar jih niso nikoli uporabili, čeprav so pozneje na ukaz Nemcev prihajali v stražno postojanko v Sorici. Toda vsakemu boju s partizani so se izogibali. V dogovorih med partizani in Nemci so domačini sodelovali, da bi se izognili spopadom. In res jim je uspelo, da na širšem območju soriške župnije ni bilo večjih spopadov. Za plačilo so jih po vojni komunisti obtožili izdajstva in jih pomorili. V prizadetih vaseh so družine brez očetov in bratov obupavale v stiski.
Skoraj 700 let po prihodu njihovih prednikov s Tirolske so vaščani pod Ratitovcem tu živeli, se poročali v okolici in se ukoreninili, si z izjemnimi napori izborili od narave gorske pašnike in majhne njive, kjer je bilo treba znati preživeti. V zahtevnih gorskih razmerah brez moških ni bilo mogoče preživeti na kmetiji. In kot da ni bilo dovolj, da so jim pobili može, so komunisti obtožili družine pobitih, češ da so Nemci, in ob koncu leta 1945 več kot 90 žensk in otrok v velikem snegu izgnali v Avstrijo. Nekateri otroci so morali ostati doma – brez staršev, družine so bile razbite. Pozneje so se lahko vrnili, nekateri po več letih, na uničene, izropane domačije.
Trpljenje se je nadaljevalo v povojnih letih, zlasti nad nemočnimi otroci, ki se nikoli niso mogli rešiti zmerljivk, da so njihovi domači pomočniki okupatorja, izdajalci, »belčki« ipd. Bilo je otroštvo brez očetov in bratov; – bilo je preveč boleče, preveč strašljivo in nevarno za blažilno besedo resnice. Molk je bil kamnito naličje bolečine.
Groza se je še bolj ukoreninila, ko je OZNA umorila oba duhovnika, Franca Krašnjo in Filipa Terčelja dne 7. januarja 1946, ravno na poti, ko sta šla prosit za izgnance, da bi se smeli vrniti.
Večina izginulih moških iz vasi pod Ratitovcem je bila iz Škofjeloškega gradu verjetno odpeljana v Škofove zavode v Šentvid, od tam pa v brezna Kočevskega Roga. Njihovi izmučeni posmrtni ostanki so torej verjetno med tistimi, ki so bili ekshumirani iz brezna Macesnova Gorica in so zdaj v kostnici pri Škofji Loki. Spet so tam, od koder so bili odpeljani v smrt. In čakajo na usmiljenje, da jih pokopljemo.
Dolgoletna želja svojcev je, da bi država Slovenija o naših pokojnih uradno povedala, da so bili pomorjeni brez sodbe in da so nedolžni. Želimo zgolj, da bi jih država sprejela kot svoje in enakovredne in to pokazala s tem, da jih pokoplje v Ljubljani kot narodnem središču.
Ali želimo preveč? Sedanja vladna koalicija ima očitno povsem druge namene. Zdaj, ko jim gori pod nogami, so naše mrtve zagledali kot pozitivno temo, s katero bodo preusmerili javno pozornost in žrtve v nasprotju z željami svojcev na hitrico, morda še pred volitvami, pokopali daleč od središča države, daleč od srca in oči domačih – na Teharjah.
S tem se ne bomo strinjali. Že prvo spravno slovesnost v Kočevskem Rogu leta 1990 so komunisti izrabili za veliko kuliso, da so v ozadju te spravljive kulise izpeljali divjo privatizacijo in še marsikaj, kar nas zdaj tepe. Tudi rokohitrski in samovoljni pokop žrtev revolucije na Teharjah, če bo do tega prišlo, bo podobna kulisa za njihove namene.
* * *
Zakaj se torej spominjamo pobitih mož in fantov iz vasi pod Ratitovcem?
Najprej zaradi njih samih – ker je vsakemu od njih Stvarnik dal edinstveno življenje, kakršnega v vsem vesolju nikoli ni bilo in ga ne bo in ga nihče ni imel pravice pretrgati.
Drugič, spominjamo se jih tudi zaradi nas samih. Ko se jih spominjamo, pritrdimo vrednosti njihovega življenja, pritrdimo, da so bili nedolžni ljudje. Z eno besedo, v sebi obnovimo porušeno pravičnost. Restitucija pravičnosti se mora najprej zgoditi v notranjosti človeka, da bi se lahko potem uveljavila v skupnosti – četudi v majhni skupnosti, kakor smo mi tukajle, zdajle, toda to je izredno pomembna skupnost. Ko se s spominom dotikamo pobitih, priznavamo njihovo človeško vrednost in obnavljamo pravičnost. To delamo pravzaprav namesto slovenske države.
In tretjič, spominjamo se svojih pobitih zaradi »njihove stvari«, da tako rečemo. Kaj je bila stvar, za katero jim je šlo? Njihova stvar v vojnem času je bila ohraniti življenje, svoje in domačih, ohraniti dom in pri tem tudi kmečko samostojnost, posest, neodvisnost. Živeli so v svojem izročilu, peli so svoje pesmi in molili po starem, kakor so bili vajeni stoletja; imeli so svoje pregovore in pripovedke za otroke in spomine na svoje gozdarje, »golcarje«. Slovstveni zgodovinar mora grenko obžalovati, da vsa ta besedila nikoli niso bila zapisana. Njihova arhaična dajnarska govorica je ohranjala stoletja star svet izkušenj o tem, kaj je prav, kako živeti. To je bila njihova stvar. Možje in fantje izpod Ratitovca so bili po vojni pobiti zato, ker so med vojno komunistom pokazali, da so zaradi svoje starožitne krščanske omike, zaradi svoje samostojnosti nedostopni za njihova vabila in manipulacije. Niso jih mogli ideološko zavzeti.
* * *
Po tolikšni smrti in trpljenju preživelih, po tolikšnem uničenju dajnarskega izročila in narečja se ozrimo k drobni, svetli priči, ki je preživela ujme časa. To je Soriška pesmarica, rokopis iz poznega 19. stoletja s pesmimi, ki so jih prepevali tu v soriški fari. Ena od Marijinih pesmi se končuje s tole kitico, ki so jo, prav verjetno, prepevali tudi možje in fantje izpod Ratitovca ob večerni Ave Mariji:
Ko solnce ljubo za gora zahaja,
zvonenje častitljivo Mater obdaja.
Ko čas se približa pa v miru zaspim,
Marija, naj v tebi se zopet zbudim.
Vir: https://www.zaveza.si/
