O evropskih volitvah, volilnem izidu in političnih posledicah za Slovenijo in Evropsko unijo smo se pogovarjali z rednim profesorjem na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, kjer je predstojnik Oddelka za uporabne družbene študije in predstojnik Inštituta za družbene transformacije. Njegovo področje raziskav so družbene spremembe, identiteta, politična sociologija in sociološka teorija.
Profesor Makarovič, za začetek bi vas vprašal, kako ste kot sociolog in politični analitik doživljali predvolilno kampanjo za evropske volitve na ravni Evropske unije. V mislih imam namreč dejstvo, da se je veliko govorilo, da so pred nami prelomne evropske volitve …
V sami kampanji česa prelomnega ni bilo videti. Mogoče pa je dobro govoriti o prelomnosti, če to pripomore k volilni udeležbi. Ta je bila najbrž še najbolj prelomna, saj kaže, da si Evropejci in med njimi tudi Slovenci danes znatno bolj kot petimi leti želimo, da bi se naš glas na evropski ravni slišal.
Se vam zdi, da sta glavna t. i. spitzenkandidata Evropske ljudske stranke (EPP) Manfred Weber in Stranke evropskih socialistov (PES) Frans Timmermans izpostavila prave teme?
Oba sta izpostavila aktualne in pomembne teme, vprašanje pa je, koliko sta bila prepričljiva. Čeprav je EPP spet relativna zmagovalka, S & D pa ji tudi tokrat sledi na drugem mestu, sta glede na prejšnje volitve obe izgubili. Njuna nesporna prevlada se končuje, kar ni naključje, ampak odraz globljih družbenih trendov, na katere se očitno nobena od teh dveh skupin ne zna čisto pravilno odzvati.
Kako glede na povedano vidite rezultate evropskih volitev na evropski ravni? Očitno je, da prepričljivega zmagovalca ni, parlament pa je precej razdrobljen.
Res je. Verjetno predvsem zato, ker prevladujoča ponudba političnih strank v Evropi v veliki meri še vedno ostaja ujeta v stare delitve. Delitev na levico in desnico je izšla iz logike razrednega boja, danes pa so delitve v družbi drugačne. Na eni strani imamo ljudi, ki občutijo prednosti globalizacije in imajo koristi od prostega gibanja ljudi, blaga, kapitala in idej, saj so tudi sami precej mobilni. Na drugi pa tiste, ki teh koristi ne občutijo, so ujeti v svoj lokalni prostor in vidijo v globalizaciji predvsem grožnjo. Prva skupina bo glede na to razumljivo bolj kozmopolitska in proevropska, druga bo bolj nacionalistična in evroskeptična, predvsem pa bolj nezadovoljna. V tem trenutku tako leva kot desna sredina nagovarjata predvsem prvo skupino, a niti nje ne razumeta povsem, medtem ko levi in desni skrajneži ter populisti ciljajo predvsem na drugo skupino. Nihče pa ni dovolj uspešen, da bi lahko v tem trenutku prevladal.
So na rezultat volitev vplivala trenja znotraj Evropske ljudske stranke ali v prvi vrsti dejstvo, da je dosedanji predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, ki prihaja iz njenih vrst, pogosto deloval precej nenavadno, če se milo izrazim?
Problem je bolj strukturne kot osebne narave. Juncker si je dovoljeval osebne sodbe, kot da bi bil voljeni politik. Vendar to žal ni, saj se mora za svoj položaj zahvaliti predvsem zapletenim kompromisom med državami članicami in političnimi skupinami, zato je bolj najvišji uradnik kot kaj drugega, uradnikom pa osebne politične sodbe ne pritičejo. Za ustrezno avtoriteto Evropske unije bi bil veliko ustreznejši neposredno izvoljeni voditelj ali pa vsaj predsednik evropske vlade, ki bi bil imenovan po podobnih postopkih, kot to velja za nacionalne vlade.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
