Piše: Petra Janša
O dosežkih Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, nalogah, ki še čakajo državo na tem področju, komunističnem ateističnem pokopu, registru vojnih grobišč in kulturni vojni, ki ta čas poteka okoli referenduma o zakonu o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti smo se pogovarjali z zgodovinarjem in s predsednikom omenjene komisije dr. Jožetom Dežmanom.
Gospod Dežman, najin pogovor je nastal kmalu po tem, ko je v državnem svetu potekal posvet o delu vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki je, kot smo lahko slišali, celo starejša od same države Slovenije. Kaj so najpomembnejši dosežki v 35 letih njenega delovanja?
Prvo obdobje delovanja je bilo namenjeno predvsem obredom in spomenikom. Velik premik je bila topografija morišč in grobišč pod vodstvom dr. Mitje Ferenca in kriminalistična akcija Sprava pod vodstvom Pavla Jamnika. Ferenc s komisijo deluje od njenega začetka in je zgradil topografijo kot temelj vsega dela. Jamnik opozarja, kako počasi je potekalo prepoznavanje titoističnih zločinov kot vojnih zločinov proti človečnosti in da je gre za industrijsko smrt, ki jo ukaže komunistični vrh z Josipom Brozom Titom na čelu.
Po letu 2005 smo nadgradili naše soočanje z v titoizmu zamolčanimi mrtvimi z vrsto raziskav: topografijo morišč in grobišč ter vedenje o zločincih in žrtvah so dopolnjevali zgodovinarji, kriminalisti, speleologi, arheologi, antropologi, opravljenih je bilo nekaj identifikacij žrtev. Izkopanih je bilo več kot 9.000 in pokopanih več kot 2.800 žrtev. Odkritja so temeljito pretresla tako domačo kot mednarodno javnost. Komisija je z uveljavljanjem pravice vseh žrtev medčloveškega nasilja do groba in spomina začela slovensko razmerje do smrti obračati v smer, ki se je na Zahodu uveljavila v zadnjih dvesto letih. Globoki čas mrtvih se je začel premikati s pravnimi in z upravnimi spremembami, ki so del sodobne zgodovine imen. Posamezniki in njihovi grobovi so tako značilnost družinskih kot državnih svetov mrtvih. Poimenovanje mrtvih ni odraz ali znak demokracije, poimenovanje mrtvih demokracijo vzpostavlja. Prelomni časi zahtevajo, da dobijo imena tudi prej pozabljeni mrtvi. Prav ti mrtvi strašijo žive tudi takrat, ko je povsem jasno, da jih ni in ne more biti. Mrtvi so. Ampak ne povsem. Laquer navaja Slavoja Žižka, ki opozarja na »temeljno fantazijo sodobne množične kulture«: na vrnitev mrtvih, ker niso bili pravilno pokopani. »Nekaj je šlo narobe z njihovimi obredi« in vrnili so se kot »znak motenj v simbolnem redu«. Tabuirani mrtvi so začeli dobivati imena, grobove. Vstop tabuiranih mrtvih v javnost je marsikje odločilno zaznamoval padec komunističnih in drugih diktatorskih režimov. In delo komisije dokazuje, da so poimenovanje mrtvih, ločitev duhov in pravica do smrti, pravica do groba in spomina, slovensko mesto mrtvih, velike teme, ki vzpostavljajo ločnico med totalitarnimi zločini in demokratično državo, ki je sposobna zločine obsoditi, sprejeti ukrepe tranzicijske pravičnosti. Že leta 2002 sem neuspešno predlagal in leta 2017 sem znova napisal utemeljitev, na podlagi katere je komisija predlagala vzpostavitev državne ustanove, ki bo v skladu s predpisi skrbela za vse grobove. Komisija je predlog podprla. Junija 2021 je bila ustanovljena Uprava za vojaško dediščino pri ministrstvu za obrambo in bila maja 2024 reorganizirana v Direktorat za vojne veterane in vojaško dediščino. V tem okviru deluje Sektor za vojne grobove in grobišča. Upravo in sektor sta uspešno vodila Rok Šteblaj in Boštjan Poklukar. Vlasta Vivod je bila prva imenovana za vodjo sektorja in delo odlično opravlja. V tem okviru ima komisija zagotovljene najboljše razmere za delo v vseh 35 letih delovanja.
Toda na posvetu se je pokazalo, da so pred državo še velike naloge, že pri tem, da bomo dobili urejen register vseh vojnih grobišč.
Tanatopolitične ločitve mrtvih prve in druge svetovne vojne, bojev za severno mejo, revolucionarnega terorja po drugi svetovni vojni so bile številne. Če so v ustanovi Pot miru zgledno popisali okoli 70.000 pokopanih (vseh naj bi bilo okoli 80.000) na 60 vojaških pokopališčih prve svetovne vojne v Sloveniji, pa okoli 40.000 slovenskih žrtev (3,6 odstotka prebivalstva) še ni niti popisanih. V Inštitutu za novejšo zgodovino so popisali okoli 33.000 žrtev, a je popis že pred leti zastal. Ni pa v registru njihovih grobov, predvsem ne grobov okoli 30.000 padlih slovenskih vojakov v Galiciji. Lahko se samo čudimo, da v registru ni grobov padlih v bojih za severno mejo, grobov vojakov prve slovenske vojske torej!
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
