Piše: Dr. Jože Dežman, zgodovinar in filozof, nekdanji direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije
Dr. Andrej Pančur, direktor Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), je presenetil z dvema pomembnima odločitvama. Prva je, da se INZ ne bo več ukvarjal z raziskavo druge svetovne vojne. To je za ustanovo, ki je nastala prav na izročilu revolucije in komunistične zmage, prelomna odločitev. Pančur predlaga celo, naj se z drugo svetovno vojno ukvarja kar Študijski center za narodno spravo.
Druga, nič manj revolucionarna, je Pančurjeva napoved, da bo INZ zaprl za uporabo zbirko podatkov o smrtnih žrtvah 1941–1946. To je storil, potem ko dogovarjanje za sofinanciranje dopolnjevanja zbirke podatkov s Sektorjem za vojne in grobišča ni bilo uspešno.
Naj k prvi točki omenim, da bi bilo zanimivo, če bi nam INZ predstavil svojo vizijo raziskovanja slovenske zgodovine, zlasti v okviru oblastnega udara na Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine Slovenije. Ali je odpoved 2. svetovni vojni posledica političnega namiga oz. strategije, kako zmanjšati škodo, ki jo povroča resnica tabujem, lažem in mitomaniji titoizma, ali so zanjo kakšni drugi, morda tudi strokovni razlogi?
Zaprtje zbirke podatkov o smrtnih žrtvah 1941–1945 pa je škandal brez primere.
Na spletni strani INZ, kjer so objavljeni nekateri podatki o žrtvah, beremo, da je trenutno število objavljenih žrtev 100.015 in da je bila »zadnja posodobitev zbirke žrtev: 5. 10. 2022«. Iz teh podatkov ni videti, da bi še pred kratkim razmišljati o popolnem zaprtju te zbirke podatkov.
Ali je prepoved dostopa do popisa INZ zakonita?
Maja letos sem pisal INZ, da pripravljamo popis moštva protikomunističnih enot v letih 1942/1943. Zbrane imamo podatke o več kot 6.000 ljudeh. Da bi dopolnili te sezname tako, kot je to storil nekdanji direktor INZ za slovenske partizane v letu 1942 v knjigi Prva partizanska pomlad (2021), sem prosil, da bi mi INZ posredoval podatke o smrtnih žrtvah med moštvom protikomunističnih enot.
Pančur mi je prošnjo skorajda še isti dan zavrnil.
V dopisu na Upravo za vojaško dediščino, s katero se je INZ dogovarjal o mogočem sodelovanju, pa je konec maja poudaril, da INZ ni dolžan posredovati podatkov drugim, saj »INZ kot javni raziskovalni zavod namreč ni ena od organizacij, ki so po zakonu to dolžne predajati /…/«.
»Bazo žrtev druge svetovne vojne je INZ naredil v okviru izvajanja štirih raziskovalnih projektov; v skladu z definicijo iz 8. odstavka 3. a člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št.24/03 in nasl.) je to zbirka raziskovalnih podatkov, v skladu z 41. členom Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti (Uradni list RS, št. 186/21 in 40/23) pa ti raziskovalni podatki niso odprti (odprt dostop do raziskovalnih podatkov), saj financer tega v razpisu (in pogodbi) ni zahteval. Zbirka teh raziskovalnih podatkov torej ni v odprtem dostopu in je zaprta za nadaljnjo uporabo«.
Predlagam, da organi INZ, ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije, varuh človekovih pravic, informacijska pooblaščenka, zagovornik načela enakosti ocenijo, ali je taka prepoved dostopa do te nacionalne zbirke podatkov zakonita.
Celoten članek prebertie v reviji Demorkacija!
Tednik Demokracija – Pravica vedeti več!
