6.3 C
Ljubljana
ponedeljek, 25 novembra, 2024

Dr. Jože Dežman: Muzej svobodne prihodnosti

Piše: Dr. Jože Dežman

V MuZXXI tako hitijo v prihodnost, da jim ni mar za ime, premoženje, sistematizacijo, program … A kaj nam bosta preteklost in sedanjost ob svobodni prihodnosti.

Še 20. januarja 2023 sem mislil, da bi morali od Vlade Republike Slovenije čim prej dobiti konkretne odgovore na tedaj še neodgovorjena vprašanja: Kdaj bodo javno predstavljene strokovne analize, ki naj bi pogojevale ukinitev dveh muzejev in ustanovitev tretjega? Kakšno bo ime nove ustanove? Kakšno bo premoženje nove ustanove? Kakšna bo organiziranost nove ustanove? Kakšne bodo okoliščine delovanja nove ustanove?

Razpravo o tej odločitvi in argumente zanjo so zahtevali tudi zaposleni v Muzeju novejše zgodovine Slovenije (MNZS),  svet MNZS. 176 podpisanih pod izjavo dr. Marka Štepca in ddr. Verene Vidrih Perko.

Odgovorov svobodne samoupravne oblasti ni bilo.

Na Okrožno sodišče v Ljubljani sem 20. februarja vložil tožbo na ničnost izbrisov/vpisa v sodni register.

Toda nekako nismo dojeli, kako se kolo vodi. Vse nas je »nadmudrila«  presvitla vladarica slovenske  sramote z iztegnjenima sredincema dr. Kaja Širok. Bistro in bodro je 28. januarja v Delu napovedala, da si muzej prihodnosti predstavlja »kot prostor deljenih spominov, povedanih zgodb o naši deljeni preteklosti, ki prihodnjih generacij ne razdvaja, temveč jih povezuje«.

Vir te utopične misli najdemo v Rdeči zlobi, dragocenem aktivističnem priročniku za vsako komunistično-socialistično rabo Jaše Zlobca (1987). On prefinjeno opiše stanje, ko ni šlo ne z nategovanjem preteklosti, s sedanjostjo je bilo pa neskončno križev in težav. Zlobec pribije, da imamo v rokavu »še en adut, in to močan: prihodnost. Ta je pa zares  čisto in  samo  naša,  nihče  je  ne  more  pohopsati in manipulirati z njo. /…/ Naš sistem, ekstrapoliran v prihodnost, je brez madeža  in  razpoke. Zato je to tisti konj, ki mora nanj staviti naša misel in praksa«.

In ni čudno, da so dr. Širokovo v Delu imenovali vlečna kobilica slovenske kulture! Z MK in Vlado RS nas za nos vleče v prihodnost. Saj v sedanjosti ni spodobna odgovoriti na nobeno javno postavljeno kritično vprašanje o njenih strokovnih polomijah in lažeh, o nasilju nad zaposlenimi … Laže je pridigati o svetli samoupravni prihodnosti …

Ni čudno, da so državno sekretarko v Kabinetu predsednika Vlade RS Kajo Širok v Delu imenovali vlečna kobilica slovenske kulture! Z MK in Vlado RS nas za nos vleče v prihodnost. (foto: STA)

MuZXXI  bo tako ali pa kako drugače!

Ime Muzej novejše in sodobne zgodovine je morda pobrano po Slovenskem zgodovinskem društvu za novejšo in sodobno zgodovino, ki resnici na ljubo nima z utopijami nič skupnega. Ime ni bilo resno mišljeno.  Pri prevodu so v MuZXXI ostali kar pri Museum of contemporary history.

Nekje je bilo že odločeno, da bo, še preden je sploh zaživel MuZXXI, že dobil novo ime.

Med zaposlenimi v MuZXXI so izvedli anketo. Deset glasov je dobil predlog Muzej novejše slovenske zgodovine, tri pa Muzej novejše zgodovine Slovenije in muzej slovenske osamosvojitve, da o drugih šestih niti ne govorimo …

Res, samoupravni muzej svobodne prihodnosti …

Hlevček 0 ali pa ga ne ne bo!

Večkrat sem  opozoril na veliko verjetnost, da bo MuZXXI oropan ustanovnega premoženja MSO. MSO je na podlagi sklepa o ustanovitvi  (Uradni list RS, št. 31/21, 105/21 in 129/21) na Poljanski 40 dobil dela stavbe številka 1727-594-3  s površino 1499,1 m2, v deležu do 28,21 odstotka parcele številka 172/8 (ID 4364217). Po sklepu o ustanovitvi pa ima MuZXXI med »nepremičninami, ki so mu bile dane v upravljanje kot del javne infrastrukture na področju kulture«,  prostore v stavbi na Poljanski cesti 40.

Sklep o ustanovitvi MuZXXI je Vlada RS sprejela 19. januarja 2023. Že 20. januarja 2023 pa je na tiskovni konferenci ministrica za kulturo glede prostorov MSO na Poljanski cesti pojasnila, da so ti namenjeni izključno Arhivu RS ter da znotraj veljavnega gradbenega dovoljenja njihova namembnost ni bila nikoli spremenjena. Ta izjava pa seveda ni resnična. Vloga MSO v projektu na Poljanski cesti 40 je določena v projektni dokumentaciji (DIIP, Predinvesticijska zasnova, Investicijski program), v Sporazumu o financiranju in izvajanju investicije ter drugih pogodbah, tudi financerski, ki jo je podpisal zakoniti zastopnik MK.

Da je ustanovno premoženje MSO odvzeto, nam govori tudi predlagana sistematizacija, ki jo je predstavila v. d. direktorice MuZXXI in v njej poslovni prostori na Poljanski 40 niso več omenjeni.

Skratka, ne samo ime, tudi premoženje MuZXXI je stvar prihodnosti. Ko bo ta prišla, morda muzej sploh ne bo več potreben, ker bomo hlepeli samo še po prihodnosti, kamor nas vodijo naše svobodne vlečne kobilice in še kakšen konjiček povrh.

Na mesto v. d. direktorice novoustanovljenega muzeja MuZXXI so zavihteli Natašo Robežnik. (foto: Gorazd Kavčič)

Delavski razred bo tako ali pa drugače

V muzeju je kot v. d. direktorsko metlo zavihtela mag. Nataša Robežnik, ki je prav tako svobodna, neobremenjena ne s strokovnimi podvigi in ne z vodstvenimi izkušnjami. Ima pa dovolj kondicije, da pridno teka na ministrstvo in še kam po navodila.

Pri tem pa je tako goreča, da si pridno meče polenca pod noge, hkrati pa upa, da se njene mojstrovine ne bodo razvedele po domovini.

Ne Robežnikova ne MK nista pripravila nujno potrebnih postopkov, ki so še kako pomembni z vidika pravnega statusa zaposlenih ter varstva njihovih pogodbenih in drugih pravic iz delovnega razmerja. Tako je 14. februarja zjutraj Robežnikova poslala zaposlenim zelo sporen predlog sistematizacije in zahtevala od njih, naj še isti dan podajo nanj pripombe.

Na opozorilo obeh sindikatov, Glose in Sviza, ki sta protestirala proti nezakonitemu ravnanju, je bil rok za oddajo pripomb in predlogov podaljšan do 21. februarja.

Sam sem že 15. februarja tako Robežnikovi kot vsem zaposlenim poslal protokol, ki ga za sprejemanje sistematizacije zahteva Glosa.

Zaposleni so svoja stališča, pripombe, predloge oddali, odgovora nanje niso prejeli. Prav tako jim ni bilo predstavljeno novo besedilo sistematizacije.

23. februarja je bila seja sveta MuZXXI. Zapisnika seje sveta MuZXXI še ni bilo videti. Prav tako zaposleni domnevno sprejete sistematizacije do danes niso prejeli.

Robežnikovi sem 1. marca 2023 postavil naslednja vprašanja: »Dobila si stališča in pripombe zaposlenih. Kdaj so zaposleni dobili odgovor nanje? Kaj je bilo v domnevno sprejeti sistematizaciji sprejeto in kaj zavrnjeno in zakaj? Kdaj so zaposleni dobili sistematizacijo v obravnavo? Kdaj je potekala obravnava sistematizacije? Kje so dokumenti, zapisniki, gradiva …? Pričakujem, da bodo čim prej pripravljeni za ogled in objavljeni na spletni strani MuZXXI.«

Ker odgovorov ni bilo, sem 12. marca na Inšpektorat Republike Slovenije za delo poslal zahtevo za urgentni inšpekcijski nadzor pri delodajalcu MuZXXI.

Tako  se gradi svoboden muzej prihodnosti, ki ne bo obremenjen z banalnostmi preteklosti in sedanjosti.

Program 2023 bo tak ali pa drugačen

Zaradi hitenja pri registraciji MuZXXI sveta ukinjenih MNZS in MSO nista sprejela programov za leto 2023. Tako v MuZXXI v izrednih razmerah sprejemajo program 2023. Ni videti nič takega, kar je MK napovedovalo kot izboljšanje razmer za strokovno delo, razstavljanje …

Do maja naj bi se zaposleni v ukinjenem MSO selili v Cekinov grad. Pisarn tam še nimajo …

MuZXXI tako deluje kot  vsestranska improvizacija. Ali pa bosta superprogresivna nova sveta MuZXXI tako poslovanje odobrila kot pot v svobodno prihodnost?

Razpravo o odločitvi za zaprtje dveh muzejev in argumente je zahtevalo tudi 176 podpisanih zaposlenih MNZS pod izjavo dr. Marka Štepca in ddr. Verene Vidrih Perko. (foto: STA)

Dežmana naj ne bo

V Mladini je Luka Volk, dežurni častilec Jožeta Dežmana, med več lažmi  namigoval tudi, da se oklepam MuZXXI.  Pa je prav nasprotno. Pričakoval sem, da bom hitro in učinkovito obveščen, kako me bodo odslovili. V roke pa sem dobil le dva obrazca, da sem bil tam okoli 20. februarja odjavljen iz MNZS in prijavljen v MuZXXI. Nato sem dobil odredbo o neprihajanju na delo z dne 22. marca 2022.

Vse drugo ravnanje z mano pa sodi v kategorijo izbrisa. Nisem več prejemal nobenih muzejskih obvestil, nisem bil vabljen na noben sestanek, vzeta mi je bila volilna pravica itd.

Tako sem bil obsojen na svobodo prihodnosti …

Volk je v Mladini tudi zapisal, naj bi bila ministrica Asta Vrečko »že večkrat poudarila, da je bilo obdobje Dežmanovega vodenja za muzej škodljivo«. Seveda pričakujem, da bo, če je to res rekla, ministrica to izjavo ali utemeljila ali kot lažnivo preklicala! Ali pa se je spet zlagal kar svobodni Volk?

(Članek je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji, 30.3.2023)

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine