0.5 C
Ljubljana
sreda, 21 aprila, 2021

Dr. Igor Senčar za Demokracijo: Naša naloga je prispevati h gradnji čvrstega skupnega evropskega doma ter k duhu enotnosti in spoštovanja med evropskimi narodi in državami

O slovenski zunanji politiki smo se pogovarjali z državnim sekretarjem za koordinacijo mednarodnih zadev in zadev Evropske unije v Kabinetu predsednika vlade Republike Slovenije dr. Igorjem Senčarjem. V času uspešnega slovenskega predsedovanja Evropski uniji v prvi polovici leta 2008 je bil  v Bruslju predsedujoči Odboru stalnih predstavnikov EU (Coreper). Predava tudi mednarodne odnose na Fakulteti za državne in evropske študije.

 

DEMOKRACIJA: Gospod Senčar, za začetek se bova ozrla nazaj. Se strinjate s tistimi, ki pravijo, da je slovenska zunanja politika po vstopu v Evropsko unijo in NATO ter po predsedovanju Slovenije EU v prvi polovici leta 2008, v času prve Janševe vlade torej, ko je dosegla svoj zvezdni trenutek, začela pod levimi vladami postopoma mednarodnopolitično drseti v anonimnost?

SENČAR: Pristop k EU in vstop v NATO pa prevzem evra in vstop v schengensko območje so sami ključni zunanjepolitični cilji. Takoj ko so bili doseženi, smo bili preizkušeni še kot prva od novih članic, ki ji je bilo zaupano predsedovanje Svetu EU in Evropskemu svetu. Tudi ta preizkus smo zelo dobro opravili. Že sama odločitev »starih« članic, da kot prvi »novi« predsedovanje ponudijo Sloveniji, seveda ni bila sprejeta brez premisleka in jasnega ovrednotenja.

To so dosežki v sklopu jasne orientacije, ki jo povsem nedvoumno določajo trije normativni ukazi, trije plebiscitarni ukazi slovenskega ljudstva. Prvi normativni ukaz konstitucionalne narave je plebiscitarna odločitev za samostojno in neodvisno Slovenijo 23. 12. 1990. Druga dva normativna ukaza konstitucionalne narave pa sta referendumski odločitvi za pristop k EU in Natu 23. 3. 2003.

Odločitev za samostojnost in neodvisnost ni bila odločitev za kakršnokoli samostojnost in neodvisnost, ampak odločitev za vrnitev v Evropo v civilizacijskem, vrednotnem, kulturnem smislu pa tudi v smislu njene sodobne politične organiziranosti. Samoumevno in logično sta to specifično kvaliteto odločitve za samostojnost in neodvisnost potrdili referendumski odločitvi za Nato in EU. Zunanja politika, ki je spoštovala te ključne normativne ukaze, ki so izhajali iz najglobljega politično-moralnega čuta in pravice naroda in so bili v sozvočju s temeljnim kulturnozgodovinskim in geopolitičnim razvojem Evrope, je lahko iz tega črpala potrebno osredotočenost, energijo in drznost pa tudi ustvarjalnost. V vseh ključnih momentih, tako začetnih, ali ko je bilo treba kakšne zastoje pospešiti in znova naravnati smer, ali pa v obdobjih približevanja cilju, vselej so bile tedaj za ključne usmeritve in izvedbe odgovorne osebe, ki so se nedvoumno identificirale s temi ključnimi normativnimi usmeritvami ali pa so bile celo ene od ključnih protagonistov pri njihovem nastanku.

Kar se je dogajalo v obdobju po letu 2008, ko so bili ključni pri osamosvajanju zadani zunanjepolitični cilji doseženi, je po eni strani to, da vlade, ki so sledile, niso zmogle dobro razumeti, da to seveda niso samo cilji, dosežene lovorike − in bi si torej lahko zato privoščili nekaj raztresenosti ali nepremišljenosti −, ampak sredstva, ki v širšem smislu omogočajo dobro naroda in države, da je to širši dom, v katerem moramo biti dejavni in odgovorni v skrbi v prvi vrsti za lastno dobro pa tudi za dobro skupnega doma. Nekatere poteze, ki nikakor niso ostale neopažene, so pričale tudi o precej manjši identifikaciji z omenjenimi tremi normativnimi ukazi. Ker pa ti ukazi izhajajo iz globljega smisla, iz vrednotnega središča nacije, če uporabim že kar uveljavljeni izraz, politika, ki predstavlja odklon, nikoli ni mogla biti dovolj prepričljiva in učinkovita. Zato ta vtis izgube fokusa, ali kot ste dejali − »drsenje v anonimnost«.

DEMOKRACIJA: Ob tem je bilo verjetno še posebej problematično dejstvo, da smo imeli zunanje ministre, ki jih zunanja politika sploh ni zanimala, je niso razumeli ali pa so videli svoj interes samo v tem, da se dobrikajo Moskvi. Pogosto so se obnašali, kot da ne bi bili člani zahodnoevropskih zavezništev …

SENČAR: Tako nekako, da.

(Celoten članek si preberite v novi številki revije Demokracija.)

Zadnje novice

Sorodne vsebine