Piše: Metod Berlec
O dogodkih ob koncu druge svetovne vojne in tragičnem dogajanju v času po njej na slovenskih tleh smo se pogovarjali z zgodovinarko dr. Heleno Jaklitsch.
Gospa Jaklitsch, če se ne motim, boste v prihodnjih dneh slavnostna govornica v rojstnem kraju prof. dr. Lamberta Ehrlicha, v Žabnicah v Kanalski dolini?
Res je. Počaščena sem bila, ko so me prosili, da bi govorila na slovesnosti ob poimenovanju ulice po tem velikem Slovencu, preroku slovenskega naroda, kot ga je poimenoval dr. Janez Juhant. Po večletnih prizadevanjih domačega Združenja Don Mario Černet in nekaterih drugih posameznikov namreč dobiva dr. Ehrlich v svoji rojstni vasi končno svojo ulico. Občinski svet jo je že potrdil, to soboto bo v Žabnicah pod Svetimi Višarjami tudi slovesnost. Mislim, da je to velika stvar in upam, da se bodo tudi Slovenci iz matične domovine udeležili tega dogodka.
V čem je veličina tega velikega Slovenca, ki so ga vosovci umorili 26. maja 1942 v Streliški ulici v Ljubljani?
To je bil mož velikih talentov, velik domoljub, ki je mlade navduševal za samostojno slovensko državo. Da bi komunistična partija upravičila njegov umor, je sistematično blatila njegovo dobro ime. Po vojni so njegov grob celo uničili, posmrtne ostanke pa prenesli oziroma odvrgli neznano kam. Tragično je, da te laži še danes mnogi ponavljajo, celo nekateri zgodovinarji.
Kot velik zagovornik pravic Slovencev na Koroškem je najostreje obsojal nacionalsocializem. Zaradi nemškega preganjanja je moral zapustiti domače kraje. Njemu zato pripisati simpatijo z nacisti je sprevrženost, vredna največje obsodbe. Po koncu prve svetovne vojne je bil kot veliki poznavalec koroške stvarnosti član jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci. Mednarodni javnosti je hotel pokazati, da je Koroška slovenska ter da si slovenski narod zasluži svoje mesto med evropskimi narodi. Bil je močno zavezan k ideji slovenske samobitnosti. Ko se je začela vojna, je slovenske demokratične voditelje žal neuspešno pozval k ustanovitvi podtalne narodne vlade za samostojno in svobodno Slovenijo. So pa to njegovo misel o samostojnosti Slovenije v prihodnjih desetletjih krepili njegovi študentje, med njimi dr. Ciril Žebot. Seveda v tujini, saj je povojna slovenska oblast idejo o samostojni slovenski državi preganjala. Dr. Ehrlich je bil tudi socialno čuteč, pomagal je mnogim v stiski, še posebej pa revnim študentom.
Med obema vojnama je opozarjal na nedopustno ravnanje fašizma na Primorskem, o čemer je pisal celo v Vatikan. V času okupacije se je zavzemal za ljudi, ki jih je okupacijska oblast zaprla. Za vse, brez izjeme, tudi za komuniste. Že pred vojno je na Dunaju posredoval za zaprtega Kidriča. Za istega Kidriča, ki ga je med vojno obsodil na smrt. Med Slovenci je imel velik ugled, tudi zato, ker je bil mož dejanj in poguma. Tako je italijanski okupacijski oblasti izročil spomenico, v kateri je jasno obsodil njena nasilna dejanja nad slovenskim prebivalstvom. Pod to spomenico se je podpisal s polnim imenom, kar je bilo pogumno dejanje. Je pa opozarjal tudi na nevarnost komunizma za slovenski narod ter nedopustno in nasilno ravnanje partizanov do lastnega naroda. Tudi zaradi tega ga je komunistična partija obsodila na smrt.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
