Piše: Metod Berlec
S pravnikom, politikom, diplomatom in nekdanjim predsednikom Ustavnega sodišča Republike Slovenije prof. dr. Ernestom Petričem smo se pogovarjali o različnih knjigah, zunanji politiki, mednarodnem pravu ter aktualnem domačem in mednarodnem dogajanju.
DEMOKRACIJA: Gospod Petrič, naj se za začetek dotakneva dveh knjig, ki ste ju napisali že pred več desetletji. Domnevam, da je knjiga Mednarodno pravno varstvo manjšin, ki ste jo izdali leta 1977, ena vaših prvih knjig, V čem je še danes njen pomen?
Petrič: Knjiga Mednarodno pravno varstvo manjšin je moja prva knjiga. Zanjo sem takrat prejel nagrado Sklada B. Kidriča, podobno kot je sedaj nagrada Zoisovega sklada. Eden velikih poznavalcev narodnomanjšinske problematike, Avstrijec Theodor Veiter je knjigo ocenil za najbolj celovito delo o mednarodnopravnem varstvu manjšin in si jo dal prevesti. Sedanji znanstveni sodelavci na Inštitutu za narodnostna vprašanja mi pravijo, da to knjigo še vedno kdaj uporabijo in da je kot teoretsko delo še vedno aktualna pri obravnavi mednarodnega varstva narodnih manjšin. Knjigo sem napisal v času, ko je bila izjemno aktualna problematika slovenske manjšine tako v Avstriji kot v Italiji. Njun položaj je bil težak, neprimerljiv s sedanjim, ko ni več težko biti Slovenec na Koroškem ali na Tržaškem kljub še nekaterim problemom. In navsezadnje sem svoja leta na Inštitutu za narodnostna vprašanja hotel skleniti z nečim, kar bo ostalo in koristilo našim manjšinam v prizadevanju za uresničitev njihovih pravic. In čas sem imel, ko so me po padcu t. i. Kavčičeve vlade nagnali iz politike zaradi liberalnih in prozahodnih stališč.
DEMOKRACIJA: Leta 1984 ste izdali knjigo Pravica narodov do samoodločbe. Opazili in citirali so jo avtorji znamenite 57. številke Nove revije. Kako to, da ste se že takrat odločili napisati knjigo s to za slovenski narod tako pomembno problematiko?
Petrič: Že kot študenta me je fascinirala problematika pravice do samoodločbe, pravica vsakega naroda, da svobodno odloča o svoji usodi. Že takrat sem verjel, da le uresničenje pravice vseh narodov do samoodločbe vodi k miru in uresničenju svobode ljudi. Še kot najstnik sem veliko sanjaril o Karantaniji in o naši »stari slavi«.
V Kavčičevi vladi pa sem bil med tistimi, ki smo podobno kot Kavčič verjeli v več avtonomnosti Slovenije, se upirali centralizmu. To je npr. pri meni opazil tudi Ciril Žebot, ki si je v emigraciji prizadeval za neodvisnost Slovenije, in me je v tej zvezi omenjal v svojih knjigah. Ne trdim, da sem že takrat verjel v možnost samostojne slovenske države, vsekakor pa v večjo avtonomnost Slovenije.
Po Titovi smrti pa se je ob poglabljanju krize v Jugoslaviji začela kazati možnost njenega razpada, možnost za neodvisno slovensko državo torej, za uresničenje samoodločbe slovenskega naroda. Kot mlad slovenski mednarodni pravnik z že nekaj znanja in ugleda tudi zunaj Slovenije sem čutil kot nekakšno intelektualno dolžnost izpostaviti pravico narodov do samoodločbe. V knjigi sem teoretsko utemeljil to pravico vseh narodov in zavrnil različne teze mednarodnih pravnikov zlasti v Beogradu, da so narodi Jugoslavije z vstopom v takratno državo pravico do samoodločbe izčrpali, da gre pravica do neodvisnosti le narodom pod kolonialno oblastjo, ne pa narodom v že neodvisnih državah ipd. Ta moja stališča so opazili zlasti slovenski pravniki, zbrani okoli Nove revije, in jih, zlasti Peter Jambrek, uporabili za teoretsko utemeljevanje pravice slovenskega naroda do samoodločbe. Ponosen sem, da lahko rečem, da sem s to knjigo pripomogel k osamosvojitvi slovenskega naroda.
DEMOKRACIJA: Ste avtor, soavtor in urednik številnih strokovnih člankov, knjig in zbornikov. Naj se nekoliko ustaviva samo še pri vaši knjigi Zunanja politika – Osnove teorije in praksa, ki ste jo izdali leta 2010. Kmalu naj bi izšla še njena posodobljena različica. V knjigi se sistematično v obliki monografije soočate z dilemami zunanje politike, pri čemer ste knjigo razdelili v pet večjih sklopov …
DEMOKRACIJA: Res je. V prvem delu opredeljujem koncept zunanje politike in teorijo zunanje politike kot posebno družboslovno znanstveno disciplino. V drugem obravnavam specifično okolje, v katerem države delujejo z zunanjo politiko. V tretjem obravnavam odločanje o zunanji politiki, ki je specifično, kot je tudi specifično mednarodno okolje. V četrtem delu obravnavam sredstva zunanje politike, s katerimi države uresničujejo svoje zunanjepolitične cilje. V zadnjem pa obravnavam posebnosti zunanje politike manjših držav, med katere sodi tudi naša država. Te nimajo sredstev prisiljevanja, nimajo veliko moči, ne vojaške in ne gospodarske oziroma finančne in druge moči, s katero bi uresničevale svoje zunanjepolitične cilje. Imajo pa sredstva prepričevanja, zlasti diplomacijo in mednarodno pravo. Zato je prav za države, kot je naša, izjemno pomembno, da imajo odlično, profesionalno, kreativno diplomacijo, ki pozna mednarodno pravo in ga zna uporabiti. Zlasti politiki tudi pri nas pogosto mislijo, da je zunanja politika nekakšna improvizacija, pa še zdaleč ni tako.
DEMOKRACIJA: Komu vse je torej ta knjiga namenjena? Morda tudi tistim, ki so zadnje mesece veliko govorili, da bodo Slovenijo spet popeljali v jedrno Evropo, a primerjava udeležbe lanskega in letošnjega Blejskega strateškega foruma kaže, da so nas kvečjemu spet popeljali nazaj na Balkan, saj letos z izjemo predsednice Evropske komisije ni bilo omembe vrednih visokih gostov …
Petrič: Tudi to knjigo sem napisal z določenim namenom, in sicer, da s svojimi izkušnjami in znanjem pomagam naši mladi diplomaciji. Rad se pohvalim, da sem prvi slovenski veleposlanik, ki je bil izbran po postopku, določenem za imenovanje veleposlanikov, čeprav sem zaradi odlašanja ZDA s priznanjem Republike Slovenije in posledično čakanjem na vzpostavitev diplomatskih odnosov skoraj eno leto predstavljal našo državo v Washingtonu kot predstavnik naše države brez diplomatskega statusa.
In mislim, da sem prvi Slovenec, ki je uradno kot predstavnik naše države stopil čez prag Bele hiše. Pa tudi veleposlaništvo v Indiji in Avstriji ter pri OZN v New Yorku in na Dunaju so bile dobre izkušnje. Hotel sem pustiti tudi v diplomaciji nekaj za seboj. Knjiga je izšla tudi v angleščini pri uglednih založbah Nijhoff na Nizozemskem in Brill v ZDA ter celo v albanščini. Dobila je zelo dobre ocene doma in v tujini. Po dobrem desetletju je res čas za prenovljeno izdajo te knjige, tudi zaradi pomembnih sprememb v tem času, če omenim le vzpon Kitajske, brexit, nove problematike za zunanjo politiko, kot so ekološka problematika, migracije, terorizem itd. In seveda problematika v zvezi z agresijo Ruske federacije na Ukrajino, katere posledica je že nekakšna nova hladna vojna, ni pa izključeno še kaj bolj nevarnega.
Letošnja udeležba na Blejskem strateškem forumu res ni bila kakšno potrdilo našega položaja v »jedrni Evropi«, s čimer se ukvarjajo nekateri naši politiki in novinarji. Bodimo dobrohotni in recimo, da je bila skromnejša udeležba prav iz »jedrne Evrope« posledica pandemije, kriznega položaja po ruski agresiji, spremembi naše vlade, ki se šele prav uveljavlja v Evropi in svetu. A pomembno je, da je Blejski strateški forum danes uveljavljeno mednarodno srečanje in velik dosežek naše diplomacije ter seveda tudi ugleda naše države. V zgodbo, kam spadamo, na Balkan ali v nebesa, se pa ne bom spuščal. Rečem naj le, da to, kam spadaš, ni odvisno od tega za kaj se razglašaš, temveč od tega, kaj in kakšen si. Torej se je koristno tudi državi kdaj pogledati v ogledalo.
DEMOKRACIJA: No, ob tem bi vas vprašal, katere lastnosti mora imeti dober diplomat. Kakšna diplomacija je za vas dobra diplomacija?
Petrič: Dober diplomat, o tej temi je veliko napisanega po svetu in tudi v moji knjigi, mora obvladati vse tisto znanje in veščine (jezik, poznavanje diplomatskega prava in mednarodnega prava sploh pa pravil protokola, biti vešč v javnem nastopanju itd.), ki se za diplomata razumejo same po sebi kot nujne. Mora pa poznati – in se za to potruditi – državo sprejema, v kateri kot diplomat deluje, in biti oseba z ugledom v lastni državi, državi pošiljateljici, tako da v državi sprejema vedo, da njegovi pogledi, predlogi imajo podporo v državi, katere diplomat je. V pogovorih ne sme biti tog ali poučevalen, to je še posebej nesprejemljivo za diplomate držav, kakršna je naša.
Znati mora tudi poslušati in skušati razumeti tudi logiko razmišljanja in interese druge strani, saj je to edina pot do dobrih kompromisov. Predvsem pa diplomacija ni birokratska služba, pač pa kreativno iskanje poti za preseganje nesoglasij in za dogovore, s katerimi naj bi se uredila tudi najbolj zapletena nesoglasja in nasprotja med državami. Seveda se mora ravnati po navodilih, ki jih prejema od vlade, vendar se hkrati zavedati, da v tujini predstavlja državo, ne njeno vlado.
Diplomacija naj bi bila proč od domače dnevne politike, pač pa profesionalna dejavnost za interese države. Pri tem mora biti tudi kreativna, ne pa samo prenašalka sporočil trenutne vlade. Profesionalizacija diplomacije ter razumevanje njenega položaja in vloge, ki jo ima kot služba države, zahteva seveda spoštovanje zakonov tako države pošiljateljice kot tudi sprejemnice in mednarodnega, zlasti diplomatsko-konzularnega prava. Vendar del profesionalnosti diplomacije je tudi njena potrebna neodvisnost od političnih dogajanj v lastni državi. Prava, profesionalna diplomacija služi interesom države, ne interesom trenutne oblasti. To je dobro povedal markiz Talleyrand, verjetno najbolj znan francoski diplomat. Na vprašanje, kako je mogel služiti Ludviku XVI pa revoluciji pa Napoleonu in nato spet Burbonom, je odgovoril: »Jaz sem vedno služil le enemu gospodarju, Franciji.«
DEMOKRACIJA: Kako ob tem gledate na ekspresni odpoklic slovenskega veleposlanika v ZDA Toneta Kajzerja? Golobova vlada ga je odpoklicala zaradi domnevne zlorabe depešnega sistema. Predsednik republike Borut Pahor je sicer podpisal ukaz o odpoklicu, a hkrati izrazil nezadovoljstvo, »ker z namero vlade za sprejetje sklepa o njegovem odpoklicu ni bil prej seznanjen, kot to določa 17. člen Zakona o zunanjih zadevah« …
Petrič: Delno je moje videnje tega zapleta razvidno iz tega, kar sem ravnokar povedal. Sprva s problemom niti nisem bil dobro seznanjen, potem ko je predsednik odpoklic podpisal in kaže, da bo zadeva tudi predmet parlamentarne interpelacije, bom zadržan. Kot svoje mnenje naj rečem le, da veleposlanika Kajzerja poznam kot dobrega diplomata. Če je kršil interna pravila ravnanja z depešami ali drugimi sredstvi diplomatskega komuniciranja, so na razpolago tudi milejši ukrepi, ki ne odmevajo znotraj diplomacije in jo polarizirajo. Še zlasti pa se ustvarja znotraj diplomacije vzdušje, ki ne pomaga k njeni sproščeni kreativnosti. Več tudi zaradi napovedane interpelacije, ki naj bi z obeh strani osvetlila zadevo, ne bom rekel.
DEMOKRACIJA: Zaradi odpoklica Kajzerja je SDS vložila interpelacijo proti zunanji ministrici Tanji Fajon. Med drugim ji očita zlorabo diplomatsko-konzularne mreže za favoriziranje ene kandidatke na predsedniških volitvah. Kako to komentirate?
Petrič: Mislim, da je šlo pri tej zadevi od njenega začetka za neznanje in posledično za nesporazum. Ko sem bil sam veleposlanik, so bile volitve v domovini tudi za nas praznik demokracije. Storili smo vse, da so volivci, ki naj bi volili na veleposlaništvu ali kjer koli drugje, bili o vsem potrebnem pravočasno obveščeni, da so lahko oddali svoj glas svobodno, neodvisno. Pri tem je bila v ospredju vedno tudi skrb, da so z našim ravnanjem bili enako obravnavani vsi tekmeci oziroma stranke, udeležene v volilni tekmi. V tem grmu pač tiči zajec sedanjega zapleta. Kandidatka oziroma njen volilni štab je upravičeno zaprosil, naj bodo volivci seznanjeni, kje ji lahko izrazijo podporo. Organ, ki je nato ukrepal, menda je to bilo ministrstvo za notranje zadeve, je, kot je videti, bil nepozoren, saj bi se moralo obvestilo oziroma navodilo, ki ga je izdal, nanašati na vse predsedniške kandidate, a se sprva menda ni. Če bi se napaka po opozorilih, med njimi je tudi sporočilo veleposlanika Kajzerja, ne popravila, bi šlo za dejansko diskriminacijo v volilnem postopku. Mogla bi se zaradi diskriminacije kandidatov s strani države in njenih organov oporekati legitimnost volitev. To pa bi bil še en dodatek k našim razprtijam in ovira, da bi vsaj volitve šefa države izvedli brez zapletov, kot normalno delujoča demokracija.
DEMOKRACIJA: Ali lahko odpoklic Kajzerja ogrozi slovensko kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta OZN za obdobje 2024–2025?
Petrič: Menim, da ta zaplet ne bo vplival na to kandidaturo.
DEMOKRACIJA: V letih 1991 do 1997 ste bili predstavnik in nato veleposlanik Republike Slovenije v ZDA in Mehiki, v letih 2000 do 2002 pa stalni predstavnik in veleposlanik Republike Slovenije pri OZN. Glede na to me zanima, ali se strinjate s tistimi, ki menijo, da je Organizacija združenih narodov zastarela in okostenela in bi jo bilo treba pošteno reformirati?
Petrič: Organizacija Združenih Narodov je resda že kar v letih in nastala je v drugačnem svetu, po zmagi antifašistične koalicije Združenih narodov v drugi svetovni vojni. Res je potrebna reforma, a pot do nje je zapletena. Gre v bistvu za dve vrsti reform. Ene so v zvezi s sestavo njenih organov in njihovimi pooblastili, tudi prioritetami, ki naj se jim OZN posveča, drugo pa so reforme samega delovanja te organizacije, lahko bi rekli njene notranje zadeve. V najpomembnejši del reform konkretno sodijo razmisleki o sestavi in delovanju Varnostnega sveta tako glede »stalnih« in »nestalnih« članic. Nedvomno je ta ključni organ mednarodne skupnosti za zadeve mednarodnega miru in varnosti treba razširiti. Potreben je tudi resen razmislek o statusu in dejanskih posebnih pooblastilih stalnih članic, katerih soglasje je pogoj za učinkovito delovanje Varnostnega sveta, kadar je mednarodni mir kršen ali neposredno ogrožen in še posebej kadar se mednarodna skupnost sooča z agresijo. V takem položaju smo sedaj, ko v Ukrajini grmi orožje, Varnostni svet pa zavoljo veta ene stalne članice, Ruske federacije, molči. Vendar za vse tovrstne reforme OZN je pogoj soglasje sedanjih stalnih članic Varnostnega sveta, ki ga ni, zato zadeve čakajo in je o reformi OZN bolj malo govora, kaj konkretnega pa se ne dogaja.
DEMOKRACIJA: Že od leta 2007 ste član komisije OZN za mednarodno pravo, ki ima sedež v Ženevi. Bili ste tudi njen predsednik. S čim vse se ta komisija ukvarja? Ali tudi z rusko agresijo na Ukrajino?
Petrič: Komisija OZN za mednarodno pravo je organ Generalne skupščine OZN z nalogo ugotavljati mednarodno pravo, ga kodificirati in razvijati. Njeno delo je odraz strukture mednarodne skupnosti, v kateri ni zakonodajalca. Države same, s tem da sklepajo pogodbe, ustvarjajo mednarodno pravo, katerega glavni formalni vir so mednarodne pogodbe. Vendar tja do obdobja po drugi svetovni vojni je bila večna norma mednarodnega prava običajno pravo, nezapisano pravo torej. To je seveda pomenilo velik problem glede lex certa, glede jasnosti norm mednarodnega prava. Po drugi svetovni vojni pa se prav z delom komisije za mednarodno pravo ugotavlja običajno mednarodno pravo držav na temelju dejanske prakse držav in se nato državam predlaga, da ugotovljeno mednarodno običajno pravo kodificirajo, to je, da ga pretvorijo v mednarodno pogodbo. Tako so nastali najpomembnejši akti sodobnega mednarodnega prava, ki urejajo odnose med državami, od konvencij o diplomatskem in konzularnem pravu, konvencije o pravu mednarodnih pogodb, konvencije o pravu morja in številne druge. Hkrati vse bolj intenzivni mednarodni odnosi terjajo razvoj pravil, ki naj bi te odnose urejala. To pa je drugo glavno področje dela komisije za mednarodno pravo, razvoj mednarodnega prava. Naj dodam, da člane komisije izvoli Generalna skupščina OZN med najuglednejšimi mednarodnimi pravniki ad personam, kot osebnosti torej in ne kot predstavnike držav. Število članov je omejeno; iz tako imenovane vzhodnoevropske regije držav, v kateri je 21 držav, so na primer v vsakem petletnem mandatu lahko le trije člani. Jaz sem doslej edini član te komisije iz Slovenije, ki sem bil trikrat izvoljen z izjemno visokim številom glasov. Za kaj več o delu te komisije in njenih dosežkih pa bi bil potreben poseben intervju.
DEMOKRACIJA: Kot vemo, je Rusija z napadom na Ukrajino kršila budimpeštanski memorandum iz leta 1994, ki je Ukrajini ponudil varnostna zagotovila v zameno za opustitev jedrskega orožja in pristop k Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja kot nejedrski državi. In tudi rusko-ukrajinsko pogodbo iz leta 1997 … Verjetno pa je v mednarodnopravnem smislu kršila še marsikaj drugega …
Petrič: Res je, kar pravite glede omenjenih kršitev mednarodnega prava z napadom na Ukrajino. Predvsem pa je Rusija kršila eno temeljnih norm sodobnega mednarodnega pravnega reda, to je prepoved uporabe oborožene sile v mednarodnih odnosih, še posebej v agresivne namene. Države nimajo več »jus belli gerendi«, pravice voditi vojno, pač pa so dolžne vse svoje spore reševati s sredstvi mirnega reševanja sporov. Le v primeru, če Varnostni svet ZN odobri neki vojaški poseg ali če gre za pravico do samoobrambe, jasno opredeljeno in omejeno v 51. čl. Ustanovne listine OZN, sme država uporabiti oboroženo silo zoper drugo državo. Seveda pri napadu Rusije na Ukrajino ni šlo za kak sklep Varnostnega sveta ZN ali za izvajanje pravice Ruske federacije do samoobrambe. Tega ne trdi niti Rusija, saj bi to bil cinizem brez primere. Pač pa gre za očitno agresijo, ki je po mednarodnem pravu in pravih številnih držav, tudi v našem Kazenskem zakoniku opredeljena kot zločin, kot eden najhujših zločinov sploh, iz česar izhaja odgovornost države in posameznikov, ki agresijo načrtujejo, izvajajo, podpirajo z namenom razbiti ali si prisvojiti del druge države ali si jo podrediti z uporabo vojaške sile, z bombardiranjem, obstreljevanjem itd., skratka s tistim, kar ruska vojska od 24. februarja letos počne v Ukrajini.
DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na ruske trditve, da s tem želijo samo zavarovati svoje sonarodnjake v Ukrajini in da imajo ljudje v Donbasu pravico sami odločati o svoji usodi, češ če je Zahod podprl osamosvojitev Kosova, zakaj v primeru Krima, Donecka in Luganska ravna drugače. Podobno govori srbski predsednik Aleksander Vučić, češ da Zahod v primeru Kosova ni zagovarjal ozemeljske celovitosti Srbije, v primeru Ukrajine pa jo …
Petrič: Tudi če bi res šlo za nasilje nad Rusi, ki so v Ukrajini narodna manjšina, to z ničimer ne opravičuje ruske agresije. Rusija bi morala zadevo sprožiti v Varnostnem svetu ZN, v Generalni skupščini OZN, v različnih mednarodnih organih, ki varujejo človekove pravice, a tega ni storila. Z lastno vojsko, zamaskirano v uniforme brez oznak, je pred nekaj leti vdrla na Krim, februarja letos pa v Ukrajino, tokrat brez kakega prikrivanja. To je zločin po mednarodnem pravu, zločin, za kakršne so sodili v Nürnbergu in v Tokiu nemškim in japonskim vojnim zločincem. Hkrati je vse več opozoril in dokazov o vojnih zločinih in zločinih zoper človečnost, ki naj bi jih v Ukrajini počela okupatorska ruska vojska. Primerjave s Kosovom bi zahtevale resnejšo obrazložitev. Naj rečem le, da gre za bistveno različne položaje in da to, kar se je dogajalo tam, ni tako rekoč v ničemer primerljivo s sedanjo rusko agresijo.
DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na t. i. referendume, ki so jih ruske okupacijske sile organizirale na ozemljih ukrajinskih regij Lugansk, Doneck, Herson in Zaporožje, ki so v celoti ali delno pod nadzorom ruskih sil?
Petrič: Ti referendumi so poizkus, da bi se razkosanje Ukrajine v njenem vzhodnem delu prikazalo, kot volja tamkajšnjega prebivalstva, še zlasti ruski javnosti, ki jo vojna v Ukrajini vse bolj vznemirja. V pravnem pogledu nimajo nobene teže, izvedeni so v vojnih razmerah, ob prisotnosti okupacijske ruske vojske. Politično pa se seveda da z njimi manipulirati. Če ne bomo zabredli v eskalacijo konflikta in v veliko vojno bo Rusija, sklicujoč se prav na te dvomljive referendume kot kompromisno rešitev verjetno predlagala, da si prisvoji te dele Ukrajine, ker da je to volja tamkajšnjega prebivalstva, potrjena s temi referendumi.
DEMOKRACIJA: V zadnjih tednih je ukrajinska vojska prišla v protiofenzivo in dosegla velike vojaške uspehe. Ali menite, da je s tem položaj ruskega predsednika Vladimirja Putina ogrožen? Nekateri ob tem govorijo celo o možnosti razpada Ruske federacije …
Petrič: Predsednik Putin, njegovi svetovalci in generali so ponovili isto napako kot jugoslovanski generali leta 1991 v Sloveniji. Verjeli so, da če se bodo njihove tankovske kolone zapeljale takrat proti Ljubljani, sedaj pa proti Kijevu, bo v nekaj dneh zgodba končana, da bo takrat Slovenija, sedaj pa Ukrajina izobesila belo zastavo. V svetu bo nekaj obsodb agresije, a to se bo hitro poleglo in konec bo z osamosvojitvijo Slovenije in sedaj konec z neodvisno politiko Ukrajine, ki naj bi postala nekakšen satelit Ruske federacije. A takrat Slovenci in tokrat Ukrajinci niso klonili. Agresija je obtičala, ruska vojska je v težavah, Rusi se začenjajo spraševati o smislu te vojne in žrtvah v življenjih, sankcijah, blaginji. Vem iz dobrih virov, da Ruse, tudi tiste, ki niso daleč od predsednika Putina, skrbi vse večja odvisnost Rusije od Kitajske in da utegne biti Rusija znova odrezana z novo hladno vojno od Zahoda, od Evrope, katere del je tudi Rusija. Ruska izobražena elita, tudi politična elita razume Rusijo kot evropsko državo in ne kot dela Azije. Vse to seveda ne pripomore k priljubljenosti ne sedanje vojne in ne predsednika Putina. Ali je položaj predsednika ogrožen, ne vem, gotovo pa ni boljši. Ne vem, ali obstoji celo možnost razpada te po ozemlju največje države. A če se bo vojna nadaljevala, se utegnejo pokazati kake težnje po odcepitvi, ki so že bile v Čečeniji in Dagestanu na Kavkazu ter celo na Daljnem vzhodu.
DEMOKRACIJA: Nekdanji ameriški državni sekretar Henry Kissinger je pred leti napisal knjigo World Order, v kateri je razmišljal o svetovnem redu in koreninah mednarodne harmonije ter globalnega nereda. Analiziral je tudi razvoj mednarodnih odnosov in razmerij v zadnjih desetletjih. Nekako se zdi, da skušata predvsem Rusija in Kitajska v zadnjih letih spremeniti svetovni red, ki je bil vzpostavljen po drugi svetovni vojni, in da želita zmanjšati hegemonijo ZDA, ki je bila vzpostavljena po koncu hladne vojne, čeprav, če pogledamo aktualno dogajanje v Ukrajini, je vojaška in informacijska pomoč ZDA in tudi evropskih držav vendarle prinesla preobrat v vojni. Se pravi, da so ZDA še vedno prva svetovna velesila …
Petrič: Ta, menda zadnja Kissingerjeva knjiga je izjemno zanimiva in jo priporočam tudi študentom. Dejstvo je, da nastaja novo ravnotežje v svetu in posledično nov mednarodni red. Obdobje hegemonizma ne le ZDA, temveč tudi t. i. Zahoda, tudi Evrope torej, kar ni bila samo politična ali ekonomska hegemonija, pač pa tudi kulturna hegemonija v ustvarjanju novih, prelomnih idej, postaja stvar preteklosti. S tem se bomo morali na Zahodu sprijazniti, to je preprosto historično dejstvo. Rusija bo ostala eden vodilnih polov nastajajočega multipolarnega mednarodnega reda, a pogojev za voditeljstvo nima. Kakšne ruske hegemonije ne bo, Rusija ni nova vzpenjajoča se sila, pač pa je tudi ona velika sila v zatonu.
Kitajska pa je druga zgodba, raste in bo še rasla v moči, gospodarski, finančni, politični, tudi vojaški. Ima pa tudi svoj svet vrednot, drugačnih, kot so zahodne, in je v vzponu tudi v intelektualni ustvarjalnosti. Skratka, je resna kandidatka za vodilno vlogo v svetu. Kako blizu je čas, ko bo Kitajska še bolj, kot to že poteka, ogrozila vodilni položaj, če hočete hegemonijo ZDA oziroma t. i. Zahoda, ne vem, a daleč ni. Vzpon Kitajske je fascinanten v vseh pogledih, njihova zunanja politika pa potrpežljiva, a vztrajna in modra, zadržana. Če spremljamo kitajska dogajanja, je jasno, da ambicije po »prvem mestu« na svetu niti ne skriva.
Se bo tej Kitajski ambiciji po hegemoniji zoperstavila koalicija njenih tekmic in kako bi to potekalo, lahko le ugibamo. Kažejo se rahli znaki povezovanja ZDA, Anglije, Japonske, Avstralije, Indije in kaže se nemir pri sosedih Kitajske, zlasti Republiki Koreji, Vietnamu, Filipinih in se bo prej ali slej tudi pri Rusiji, saj je sedanji objem Kitajske in Rusije vse prej kot zveza iz ljubezni. V zgodovini so se podobni položaji, ko se je kot hegemon skušala uveljaviti neka nova sila, razpletali skozi krize in konflikte. Upajmo, da bo to našim potomcem prihranjeno.
ZDA so kljub globoki notranji krizi, ki jih pretresa, in relativnemu upadanju njihove moči eden od vodilnih polov sodobnega sveta tako rekoč v vseh pogledih. Praktično vse obdobje po drugi svetovni vojni se nobeno resno varnostno vprašanje, pa tudi druga, ni razrešilo brez aktivne vloge ZDA. Videti je, da je še tako in da tudi ukrajinski vozel ne bo razrešen brez izpostavljene vloge ZDA. In strinjam se z vami, da je k preobratu v nesrečni in nepotrebni vojni v Ukrajini pripomogla vloga ZDA bolj, kot je morda videti.
DEMOKRACIJA: In še za vprašanje za konec. Pred letošnjim državnozborskimi volitvami ste v imenu koalicije strank, združenih na skupni listi Povežimo Slovenijo, na televizijskih soočenjih, predstavljali stališča te liste pri razpravah o slovenski zunanji politiki. Za konec bi vas zato vprašal, kako gledate na vladanje sedanje Golobove vlade. V kakšno smer si želite, da bi vladajoči v prihodnje vodili Republiko Slovenijo?
Petrič: Gibanje Povežimo Slovenijo sem videl kot možnost, čeprav si nisem delal iluzij, saj predobro poznam politično realnost v naši lepi domovini, da bi začeli presegati obremenjujočo razklanost naše družbe.
Z drugimi besedami, da bi postali normalna demokracija, katere bistvo je sobivanje različnosti. Sobivanje v državi, v kateri v politiki ni apriorne sovražnosti in apriornega zavračanje vsega, kar prihaja z druge strani. Iskreno sem upal, da bi moglo to gibanje z lastnim zgledom, predvsem z neodvisno držo in izpostavljanjem skupnih interesov pripomoči k razstrupljanju našega političnega življenja.
In k odpravljanju enoumja in laganja v medijih, neenakopravnosti v družbi in k pospeševanju meritokracije. Za narod, kot je naš, so del njegove usode vedno tudi resni in veliki izzivi. Če manjka še zavest, da smo navsezadnje na skupnem čolnu, da so naši uspehi ali porazi skupni, nam preti zaostajanje, ki v naših razmerah hitro lahko preraste v pretnjo našemu narodnemu obstoju. Ko to pravim, naj dodam, da nikoli nisem želel nobeni naši vladi, da bi ne bila uspešna. Če bi bila neuspešna, bi to bolj ali manj škodilo vsem. Če pa bo uspešna, nam bo vsem v korist. To seveda ne pomeni, da nisem in da ne bom kritičen do katere koli vlade, ki je vladala, vlada ali bo v prihodnje vladala moji domovini. To je moja pravica in dolžnost.
Naj na vaše vprašanje, v kakšno smer si želim, da bi sedanja oblast vodila mojo domovino, rečem, da upam, da bo to smer v normalno demokratično državo, kjer bo prostor za hvalo in kritiko oblasti, kjer bodo ljudje verjeli in čutili, da je odprt prostor za njihovo svobodno ustvarjalnost, da jih varuje pošteno, neodvisno in strokovno pravosodje, ki mu lahko zaupajo, da jih obveščajo pošteni in neodvisni mediji, ki jim lahko verjamejo, kjer se ljudje cenijo in jim dajejo možnosti glede na njihove sposobnosti in znanja, kjer je dejanska uspešnost in ne politična pripadnost merilo za napredovanje v poklicu in družbenem položaju.
Biografija
Dr. Ernest Petrič se je rodil v Tržiču leta 1936. Diplomiral je leta 1960 na Pravni fakulteti v Ljubljani, leta 1965 pa doktoriral iz pravnih znanosti. Po prvi zaposlitvi na Inštitutu za narodnostna vprašanja je postal profesor za mednarodno pravo in mednarodne odnose na sedanji Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Na tej fakulteti je bil kasneje direktor raziskovalnega inštituta, prodekan in dekan. V letih 1967–1972 je bil član republiškega izvršnega sveta, ki ga je vodil Stane Kavčič, v njem pa je bil odgovoren za probleme znanosti in tehnologije. Po letu 1989 je bil veleposlanik v Indiji, ZDA in Avstriji ter nerezidenčni veleposlanik v Nepalu, Mehiki in Braziliji. Bil je stalni predstavnik (veleposlanik) pri Organizaciji združenih narodov v New Yorku in številnih drugih organizacijah. V času od 1997 do 2000 je bil državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve, v letu 2006 in 2007 je predsedoval Svetu guvernerjev Mednarodne agencije za atomsko energijo. Tudi v času diplomatske službe se je ukvarjal s pomembnimi mednarodnopravnimi vprašanji. Že od leta 2007 je član Komisije OZN za mednarodno pravo, ki ima sedež v Ženevi. Bil je tudi njen predsednik. Objavil je številne članke in razprave v domačih in tujih strokovnih publikacijah ter več knjig. Med njimi že leta 1984 izredno pomembno delo Pravica narodov do samoodločbe. Leta 2008 je postal član, nato pa tudi predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Predaval je oziroma še občasno predava na domačih in tujih univerzah.
