Pogovarjali smo se z etnologijo, arhivsko svetnico, poznavalko istrske zgodovine in slovenskih korenin dr. Dušo Krnel Umek. Je dobra poznavalka slovenske zgodovinske narodnostne meje v Istri. Nedavno je imela na simpoziju v Bovcu predavanje z naslovom »Pozabljene ugotovitve slovenske znanosti iz 19. stol. in novo vedenje o staroselcih«.
Gospa Krnel Umekova, z vami sem delal intervju praktično pred desetletjem, konec novembra 2009. To je bilo malo za tem, ko sta takratni predsednik slovenske vlade Borut Pahor in takratna hrvaška premierka Jadranka Kosor 9. novembra 2009 v Stockholmu ob asistenci Evropske unije podpisala razvpiti arbitražni sporazum. Pahor je ob tem dejal, da gre za zgodovinski in fantastičen dan. Vi ste takrat v intervjuju za Demokracijo nasprotno dejali, da »ta arbitražni sporazum ni nikakršen uspeh ne za Primorsko ne za Slovenijo«. In še: »Sporazum je slab in bo dolgoročno škodljiv za slovenski narod in slovensko državo.« Očitno ste imeli prav.
Res sem imela prav, a nisem bila edina. Vlada takrat ni hotela slišati, kar smo govorili in pisali od leta 1991 dalje glede meje s Hrvaško, in se ni odločno postavila v bran slovenskim državnim interesom, kar bi pričakovali od državotvornih politikov. In danes ni nič drugače.
Kako pa razlagate dejstvo, da so ljudje naslednje leto, točneje 6. junija 2010, kljub temu ta sporni sporazum o arbitraži, sicer za las, potrdili na referendumu?
Glede verodostojnosti izida referenduma dvomim, da je bil rezultat v resnici tak; tudi če verjamemo, da je bilo več volivcev za kot proti, moramo vedeti, da so imele takratne vladajoče stranke in vlada velik vpliv na medije in s tem na volivce, ko so jih prepričevale, da bo s tem sporazumom vse rešeno glede poteka meje. Še vedno pa izid kaže, da je skoraj polovica volivcev vedela, da je sporazum o arbitraži slab. Državotvorna vlada bi vsaj v gradivo za memorandum dala prave dokumente in verodostojne dokaze, ki smo jim jih dajali, a jih očitno ni, kar je pokazala arbitražna razsodba.
Arbitražno sodišče v Haagu je 29. junija 2017 razglasilo končno razsodbo v arbitraži med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ter s tem določilo morsko in kopensko mejo med državama. Kako ocenjujete izkupiček te razsodbe na morju?
Razsodba je v celoti škodljiva za Slovenijo in s tem, ko jo je državno vodstvo priznalo, krši Ustavo Republike Slovenije. Slovenija je imela 25. 6. 1991 stik z odprtim morjem, zdaj pa ima do njega samo trenutno služnost, kar pomeni, da ladje plujejo po tujem morju do mednarodnih voda. Ta prehod pa ji Hrvaška lahko kadarkoli zapre. In očitno je bil to eden od namenov razsodbe. Kaj pomeni to za Luko Koper in za Slovenijo, bi morali v državnem vodstvu vedeti.
Kaj pa na kopnem? Arbitražno sodišče je recimo mejo ob reki Muri potegnilo na podlagi katastra, v Istri pa tega ni upoštevalo, ampak je mejo potegnilo kar po reki Dragonji, v obeh primerih nam v škodo. Kako si to razlagate?
Meja na kopnem je nadaljevanje tega skrpucala, kjer so nekje gledali mejnike iz časa Napoleona, drugje mejo, ki je potekala po prvi svetovni vojni med Italijo in Kraljevino SHS, nekje po katastru, na koncu pa so jo določili po sredini reke Dragonje in razlagali, da na tem območju nikoli ni bilo nobene meje. Skratka, kakor se je komu zdelo in vse kaže, da so dobili taka navodila in papirje iz Ljubljane. Vse po metodi dveh vojaških poveljnikov, ki sta si na Maliji med vojno določala mejo menda pri sodu merlota. In to naj bi bilo mednarodno pravo, ki ga je treba spoštovati. Že pred 700 leti so v piranski občini vedeli, da je mejo treba povleči po vrhu, ne po dolini, zato je tekla občinska meja in tudi meja piranske dekanije po sredini Savudrijskega polotoka. A da bi to videli iz Ljubljane, je predaleč, kaj šele da bi segli tako nazaj v preteklost. Ja, Slovenija je za nekatere prevelika in jo hočejo zato zmanjšati.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
Metod Berlec
