Piše: Metod Berlec
V postnem času pred veliko nočjo smo se pogovarjali z zaslužnim profesorjem Univerze v Ljubljani in upokojenim profesorjem Teološke fakultete v Ljubljani, intelektualcem, publicistom in prevajalcem dr. Dragom Karlom Ocvirkom. Povod za najin pogovor je bil izid izvrstne knjige angleškega zgodovinarja, pisatelja in publicista Toma Hollanda Vladavina – Kako je krščanstvo preobrazilo svet, ki jo je dr. Ocvirk prevedel v slovenščino in je izšla pri Založbi Družina.
DEMOKRACIJA: Gospod Ocvirk, zadnja leta se precej ukvarjate s prevajalstvom. Nedavno je pri Založbi Družina izšla zanimiva knjiga angleškega zgodovinarja Toma Hollanda Vladavina – Kako je krščanstvo preobrazilo svet, ki ste jo vi prevedli v slovenščino. Zakaj vas je ta knjiga tako navdušila, da ste predlagali Založbi Družina, naj jo izda?
Ocvirk: Tom Holland je odličen poznavalec antike, zna pisati privlačno, berljivo in napeto, predvsem pa utira nova pota in odpira nova obzorja. Njegove knjige te ne izpustijo iz rok, ko te zgrabijo. Tako sem z velikim pridom predelal vsa njegova dela o antiki od Perzijcev prek Grkov do Rimljanov in mu sledil v pozno antiko, ko sta se porajala islam in zahodno krščanstvo. V nasprotju s temi knjigami pa Holland v Vladavini preučuje krščanstvo v zvezi s tem, »kar lahko razkrije o človeških zadevah«, od tod podnaslov: Kako je krščanstvo preobrazilo svet. Njegovemu vplivu sledi od 1. do 21. stoletja po Kristusu.
Ko je avtor nedavno spoznal, da njegov duhovni in vrednotni svet nima veliko skupnega z njemu tako ljubo antiko, se je začel spraševati, od kod naše obzorje in vrednote, če ne od Perzijcev, Grkov in Rimljanov. »’Glede na to, da smo vsi ljudje 21. stoletja, vsi pristajamo na precej razširjeno soglasje o tem, kaj je prav in kaj narobe.’ To je izjavil Richard Dawkins, najbolj goreč ateist na svetu. Trditev, da je na Zahodu ‘precej razširjeno soglasje o tem, kaj je prav in kaj narobe’, izhaja v prvi vrsti iz krščanskega učenja in domnev. To pa utegne zveneti malodane žaljivo v družbah mnogih ver in nobene. […] Tako zdaj mnogi na Zahodu neradi razmišljajo o tem, da je mogoče svojim vrednotam in celo svojemu pomanjkanju vere slediti vse do krščanskih izvirov. To trdim z veliko mero gotovosti, ker sem sam do nedavnega delil ta odpor do krščanskih izvirov. Vpliv krščanstva na razvoj zahodne civilizacije je tako globok, da je postal skrit očem. Medtem ko se spominjamo spodletelih revolucij, imamo zmagovite za samoumevne.«
Zaradi tega spoznanja se je Holland odločil, da bo sledil »Kristusovi plimi«, popotresnim sunkom, ki jih vse do danes sproža potres vere v Križanega. »Kako je verovanje, da je bil Sin edinega Boga Judov mučen do smrti na križu, postalo tako obstojno in razširjeno? Zakaj danes večina od nas na Zahodu ne zaznava več, kako škandalozno je bilo krščanstvo v izvorih? Zakaj je krščanstvo tako prevratniško in moteče; zakaj ostaja na Zahodu, ki pogosto dvomi o verskih stališčih, toliko njegovih nagibov – v dobrem in slabem – povsem krščanskih? To je največja zgodba, ki je bila kadar koli povedana.« Ker knjiga z odgovori na ta vprašanja ruši predsodke, širi obzorja in odpira vrata resnici, deluje osvobajajoče in zato navdušujoče.
DEMOKRACIJA Nekako se mi zdi, da izid oziroma predstavitev te knjige nekako sodi v ta postni čas pred Veliko nočjo. Knjiga se namreč v uvodu začne s tradicijo križanja v rimskem času in seveda tudi s tem, kako je potekalo križanje Jezusa Kristusa …
Ocvirk: Knjiga bi lahko imela tudi naslov Vladavina križa oz. Križanega. Danes uhaja našemu pogledu, da so bogovi vedno in povsod na strani močnih, uspešnih, bogatih. Učenci Križanega pa so to samoumevnost postavili na glavo. To je jedro krščanske revolucije: »Prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi,« zato »Božje kraljestvo ni od tega sveta,« je pa v njem kvas, luč in raste v mogočno drevo kot gorčično zrno … Pravi čudež je, da sploh imamo kakšno poročilo o križanju, kajti veljalo je za tako ogabnega, da spodobni ljudje o njem niso govorili. »Kljub temu pa je med splošnim molkom ena velika izjema, ki potrjuje pravilo. Iz antike so ohranjeni štirje podrobni opisi postopka, s katerim je bil človek obsojen na križ in zatem križan. Izjemno zanimivo, vsi opisujejo isto usmrtitev: križanje Jezusa Nazarečana.«
DEMOKRACIJA No, čeprav je križanje v tistem času veljalo za nekaj sramotnega, pa se je v primeru Jezusa Kristusa, dolgoročno gledano, pogled na to dejanje povsem spremenil …
Ocvirk: Že apostol Pavel je zapisal, da je beseda o križu norost za tiste, ki so na poti pogubljenja, za tiste na poti odrešenja pa Božja moč. Kristjani so se sicer pri obredih prekrižali in premišljevali Jezusovo trpljenje, je pa trajalo štiri stoletja, da je križ izgubil svoj sramotni sloves in je postal simbol zmage nad grehom in smrtjo. V tem času so začeli Križanega tudi upodabljati, vendar ne kot trpečega, ampak kot zmagovalca, v Carigradu z umirjenim izrazom Gospodarja stvarstva. Zahodni del cesarstva je šel denimo v realistično smer tako v premišljevanju kot upodabljanju. Okoli leta 1070 je veliki učenjak Anzelm molil: »Zakaj, o duša moja, nisi bila tam, da bi te prebodel meč bridke žalosti, da nisi mogla prestati vboda sulice, ki je prebodla tvojega Odrešenika? Zakaj nisi mogla prenesti pogleda na žeblje, ki prebadajo roke in noge tvojega Stvarnika?«
DEMOKRACIJA Skratka, Kristusovo trpljenje se je sčasoma izkazalo za njegovo zmago nad zlom!?
Ocvirk: Kristjani to verujemo od vsega začetka. Zgodovinar pa pokaže, kako dobiva to verovanje vedno nove vrednotne izraze in kako se udejanjajo v zahodni civilizaciji, iz nje pa širijo na vse človeštvo. Ravno to, da je v središču Božje pozornosti in skrbi zavržen, odpisan, nepomemben človek – to je evangelij, veselo sporočilo – je bilo dva tisoč let navdih za odkrivanje in spreminjanje tistih človeških in družbenih odnosov, institucionaliziranih ali ne, ki ljudem odrekajo njihovo dostojanstvo. Sleherni ima dostojanstvo Božjega otroka, je Kristusov brat ali sestra in svetišče Svetega Duha, zato ga moramo tako tudi obravnavati. Seveda se spoznavanje krivic in s tem za njihovo odpravljanje dogaja postopno. To postopno delovanje evangeljskega kvasa predstavi zgodovinar v enaindvajsetih poglavjih, ob tem pa razkriva, kako je tudi med kristjani samimi ta kvas naletel na odpor, povzročal spore in razdore.
DEMOKRACIJA Ali bi bilo umestno, če bi vas tukaj vprašal, kako gledate na rusko agresijo na Ukrajino? Na spopad med dvema slovanskima državama, kjer prevladujejo pravoslavni verniki …
Ocvirk: Če gleda zahodno krščanstvo na Boga in človeka skozi križ, potem gotovo zavrača in obsoja sleherno agresijo nad človekom, skupino ljudi ali narodom, še posebej tisto nad šibkejšim ali nemočnim. Ukrajina in z njo tisti svet, ki je vrednotno pod »vladavino križa«, se sooča z »vladavino gole sile«.
Zgodovinar in teolog Jean-François Colosimo je lani objavil knjigo Križanje Ukrajine: tisoč let verskih vojn v Evropi. »Putin deluje manihejsko, eshatološko in teroristično. Razlika med Putinovo državo in islamsko, med stopnjo strahu pred prvo in drugo, je le v številki: 6.255 atomskih konic. Moskva ni le največja svetovna atomska sila, ampak tudi smodnišnica sveta. S tem ko je Putin prelomil načelo jedrskega odvračanja in zagrozil z uporabo taktičnega jedrskega orožja, je znal bolje od Osame bin Ladna ali Abu Bakra al-Bagdadija vsiliti vladavino terorja.« Tom Holland je že ob okupaciji Krima (2014) zapisal: »Ko je Katarina Velika leta 1783 priključila Krim Rusiji, je sanjala o obnovi bizantinskega cesarstva. Potemkin ji je pisal: ‘Rusiji ste priključili ozemlja, ki sta jih Aleksander Veliki in Pompej le ošvrknila s pogledom, sedaj pa so v rokah njune hčere.’ Putinu ni še nihče napisal česa takšnega, a če bi, ne bi bilo nobeno presenečenje.«
DEMOKRACIJA: Putin: sin Aleksandra Velikega in Pompeja? Pa smo spet pri knjigi Toma Hollanda. Ta je razdeljena na tri dele: Antika, Kristjanstvo in Modernost. Postavlja se vprašanje, zakaj je krščanstvo sčasoma prevladalo kot vera v Rimskem cesarstvu. Po treh stoletjih preganjanj je bilo z Milanskim ediktom (313) dovoljeno in nazadnje (381) postalo državna religija …
Ocvirk: Holland se s tem vprašanjem ne ukvarja naravnost, predstavi pa verske spore med kristjani, ki niso vnašali nemira le v Cerkev, marveč tudi v celotno družbo. Ker država ni mogla zagotoviti miru s palico, je poskusila s korenčkom. To pot je ubral Konstantin. Seveda pa je to le en vidik dolgega procesa.
DEMOKRACIJA: Drugi del knjige »Kristjanstvo« se razteza od Bonifacijevega pokristjanjevanja Germanov (754) do sredine 17. stoletja. Kaj je značilno za to obdobje? Morda to, da je prišlo do popolne prevlade vere v življenju ljudi?
Ocvirk: Tisoč let ni mogoče strniti v nekaj povedi, tudi poglavij ne. Naj pa omenim Gregorjevo revolucijo ali bolje reformatio, kot so takrat rekli, in je temeljnega pomena za prihodnost Zahoda. Papež Gregor VII. (1073–1085) in njegovi prenovitelji so namreč izumili nov model razmerja med svetim in posvetnim. »Njihov model reformatio je pretresel marsikatero monarhijo in spodbudil mnogo vizionarjev, da so sanjali, kako se lahko družba znova rodi. Latinski Zahod je prvič okušal revolucijo. Najbolj opojni slogan prenoviteljev je bil libertas – svoboda, pravo pa je postalo bistveno orodje stalne revolucije.«
To obdobje se konča z jezuiti znanstveniki na kitajskem dvoru, med katerimi je tudi Slovenec Ferdinand Avguštin pl. Hallerstein iz Mengša (1703–1774). Primerjava teh dveh svetov pokaže, v čem je posebnost in izvirnost zahodnega krščanstva na področju znanosti. Avtonomijo univerz je zagotavljal papeški odlok iz leta 1215, nič podobnega ni bilo na Kitajskem, kjer je država strogo urejala dostop do učenja. »Kakor je biti jezuit pomenilo služiti papežu v pokorščini, tako je tudi pomenilo vedeti, da se Božji načrti razodevajo v svobodnem in neoviranem preučevanju. Hoja po tej poti je samo bistvo tega, kar pomeni biti kristjan.«
DEMOKRACIJA: Tretji del »Modernost« se začne s poglavjem »Sveti duh«, sledi pa poglavje »Razsvetljenstvo«, ki je močno, dolgoročno gledano, vplivalo tudi na dojemanje vere. In tudi na sekularizacijo evropske družbe …
Ocvirk: Proti institucionalni Cerkvi so se mnogi protestanti sklicevali na delovanje Svetega Duha, kar je pripeljalo tako v novo vrenje med protestanti kot v večjo razdrobljenost, saj je Sveti Duh vsakemu povedal kaj posebnega. Med kvekerji sta se zakonca Lay bojevala proti suženjstvu in nadaljevala boj, ki ga je začel dominikanec Las Casas (1484–1566). »To je bilo osupljivo zavračanje ustanove, ki jo je večina kristjanov vedno imela za samoumevno, hkrati pa se je porodilo iz samega bistva krščanstva in je pričevalo o delovanju Svetega Duha.«
Ja, dojemanje vere, sekularizacija … in ogromno prelivanja krvi. Napredni otroci razsvetljenstva radi spomnijo kristjane, da je papeški legat pred Béziersom (baje!) ukazal križarjem: »Vse pobijte, Bog pozna svoje!« Na misel pa jim ne pride, da bi se obregnili ob revolucionarnega generala, ki je svojim četam pred »protirevolucionarno« Vendejo (1794) ukazal: »Tovariši, vstopamo v uporno pokrajino. Ukazujem vam, da požgete vse, kar se da požgati, in da s svojimi bajoneti prebodete vse prebivalce, ki jih srečate na poti. Vem, da je v tej pokrajini morda nekaj domoljubov, toda to ni pomembno, vse moramo žrtvovati.« Rezultat: ena tretjina prebivalstva je bila pokončana, od tega četrt milijona civilistov. Še rajni niso bili varni pred razsvetljeno revolucionarno oblastjo, ki je dala izkopati trupla v kraljevi nekropoli v Saint-Denisu in vreči v apnene jame. To so imenovali poslednja sodba.
V krščanstvu pripada ta sodba Bogu, ne ljudem. Ob koncu časov bo Kristus ločil »narode druge od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov«.
Toda razsvetljenci so to imeli za pravljico, »zato so jakobinci nesebično, srdito in neizprosno prevzeli nalogo, da ločijo kozle od ovc in kozle kaznujejo. Zato ni bilo v Vendeji nobenega poskusa, da bi storili tako, kakor so storili fratri, bratje, po albižanski križarski vojni in so v oboleli pokrajini uporabili skalpel namesto meča. Tudi zato se je v Parizu zdelo, da giljotina nikoli ne neha delovati. Ko se je pomlad 1794 prevesila v poletje, je njeno rezilo vedno bolj neusmiljeno sikalo in mlake krvi so se vse bolj razlivale po tlakovcih. Obsojeni niso bili posamezniki, ampak celi razredi. Plemiči, zmerneži, protirevolucionarji vseh vrst: vsi so bili sovražniki ljudstva. Izkazovanje usmiljenja je bilo zločin, prizanesljivost grozodejstvo, blagost izdajstvo domovine. V času razsvetljenstva se ni smelo evangelija jemati resno. Edina nebesa so tista, ki so jih ustvarili revolucionarji na zemlji. Človekove pravice niso potrebovale Boga, da bi jih določil.«
DEMOKRACIJA: No, knjiga pa se konča s poglavjem »Prebujenstvo«. Zakaj je prebujenstvo oz. ideologija woke v samem bistvu zelo problematična? Je močgoče reči, da je derivat kulturnega marksizma?
Ocvirk: Ko Holland govori o prebujenstvu, osvetljuje zadnji potresni sunek, ki ga med nami sproža vera v Križanega Nazarečana. Naj za primer navedem njegovo primerjavo Ženskega pohoda v Washingtonu z Gibanjem za državljanske pravice Martina Luthra Kinga. »#MeToo vsebuje enak poziv k spolni vzdržnosti, kakor je odmeval skozi vso zgodovino Cerkve. Protestnice, ki so korakale v rdečih plaščih služabnic, so tako kakor včasih puritanci pozivale moške, naj nadzorujejo svoja poželenja. Poželenja, ki so jih navdušenci nad spolno osvoboditvijo hvalili kot dionizijska, so bila znova obsojena kot plenilska in nasilna. Človeško telo ni ne predmet ne blago, ki bi ga bogati in mogočni uporabljali, kakor in kadar se jim zahoče. Dva tisoč let krščanske spolne morale je pripeljalo do tega, da imajo moški in tudi ženske to za samoumevno. Če ne bi bilo tako, potem #MeToo ne bi imel nobene moči. Nietzsche se je pritoževal, da se vsepovsod vohajo sledi krščanske teologije. V zgodnjem enaindvajsetem stoletju so vodile – tako kakor v prejšnjih obdobjih – križem kražem v različne smeri.«
Zato sklene zgodovinar svojo analizo prebujenstva takole: »Prvine krščanstva še naprej napajajo moralo in domneve ljudi tako močno, da mnogi sploh ne zaznajo njihove navzočnosti. Kakor prašni delci, ki so tako drobni, da prostim očem niso vidni, pa jih vendarle vsi enako vdihujejo: verniki, ateisti in tisti, ki se niso nikoli toliko ustavili, da bi kaj razmišljali o religiji. Če bi bilo drugače, se ne bi nikoli nihče prebudil.«
Seveda pa imate prav, ko omenjate problematičnost ideologije prebujenstva in njeno povezavo z marksizmom. Ta ideologija stisne prebujenstvo v prisilni jopič izključevanja in ustvarjanja sovražnikov. Tako si upravičeni boj #MeToo skušajo podrediti skrajne aktivistke, ki razglašajo moške za zločince samo zato, ker so moški. Ali pa skrajni borci proti rasizmu razglašajo vse belce za rasiste samo zato, ker so beli. Da ljudje vseh mogočih spolnih usmeritev zahtevajo spoštovanje svojega človeškega dostojanstva, je prav, da pa svojo usmeritev vsiljujejo drugim prek pravnega ali šolskega sistema, je kršenje svobode in pravic drugih. Tudi marsikateri gej zavrača takšno ravnanje. Producent Marlcolm Clark je marca zapisal: »Škotsko gibanje LGBT je hitro postalo streznitveni primer, kaj se zgodi, ko ustrahovanec postane ustrahovalec (when the bullied become the bullies). Geji smo bili včasih inteligentna in liberalna skupnost, ki se je dostojanstveno upirala legiji zoprnežev. Zdaj hoče ta nekoč žlahtna skupnost neodvisnih mislecev galopirati po Škotski in iskati heretike in čarovnice, da jih skuri na grmadi. Nazadnje je brušenje nožev povzročila izjava političarke Kate Forbes, da bi morala biti poroka izključno med moškim in žensko.«
DEMOKRACIJA: Če se dotakneva še vesoljne Cerkve. Za nami je deset let papeževanja papeža Frančiška. Kako ga ocenjujete glede na to, da je pri reformi Cerkve kot institucije treba biti zelo pazljiv, da se ne spodnesejo, izruvajo korenine, na katerih je ta nastala?
Ocvirk: Dejanska korenina Cerkve je vera v Križanega v luči vstajenja, sprejemanje njegove vladavine. To se v različnih zgodovinskih okoliščinah izraža različno in v novih, še nevidenih oblikah. Hollandova Vladavina to odlično prikaže. Papež, ki je prišel z obrobja, usmerja pogled Cerkve na obrobne, ne le geografsko, ampak tudi življenjsko (ostareli, šibki, zatirani …). Z njim postaja Cerkev manj rimska, pa bolj katoliška.
DEMOKRACIJA: Kako pa vidite stanje v Rimskokatoliški cerkvi na Slovenskem? Odgovorni za sinodo so lani predstavili nacionalni sinodalni sklepni dokument. V njem so predstavili sklepe prvega dela sinode, ki je potekala po škofijah. Pri tem je sodelovala polovica slovenskih župnij. V zadnjem času je opaziti kar nekaj pretresov, tudi razhajanj, v katero smer naj gre Cerkev na Slovenskem …
Ocvirk: Težko bi rekel kaj merodajnega na splošno, lahko pa povem, da v naši župniji živimo sinodalno: hodimo, delamo in molimo skupaj. Smo pa zaskrbljeni, ker se nam obeta, da bomo ostali brez duhovnika, ko bo sedanji požrtvovalni župnik omagal. A kot pravijo, če Bog zapre vrata, odpre okno.
DEMOKRACIJA: In še zadnje vprašanje. Kakšno bi bilo vaše sporočilo slovenskim vernicam, vernikom v »velikem tednu«, pred največjim krščanskim praznikom veliko nočjo? Tudi v luči aktualnega dogajanja v Sloveniji, ko imamo na oblasti ljudi, ki prezirajo krščanstvo in izničujejo temelje, na katerih je nastala slovenska država, Republika Slovenija …
Ocvirk: Prikličimo si v spomin osvobajajočo in odrešujočo moč Kristusovega križa. Ta je sprožil potres, ki še danes trese tla po vsem svetu, trese tla pod nogami vseh despotov, zatiralcev in izkoriščevalcev. Kliče nas k svobodi, ki ni pretveza za zatiranje drugačnih, temveč za služenje drugemu po ljubezni. Takšna, križeva svoboda, piše »največjo zgodbo, ki je bila kadar koli povedana«, in nas vabi, da v njej aktivno sodelujemo. Voščim pa s Frančiškom: »Naj nam Marija pomaga biti blizu Jezusa, navzočega v trpečih, zavrženih in zapuščenih; naj nas pelje za roko k Jezusu, ki je v njih navzoč. Vsem voščim srečno pot proti veliki noči!«
Biografija
Drago Karl Ocvirk je rodil leta 1951. Magistriral in doktoriral je na Katoliškem inštitutu v Parizu iz teoloških in religioloških ved in tam sedem let tudi predaval. Znanstveno se je izpopolnjeval na Državni univerzi v Clevelandu v Ohiu in na Heythrop Collegeu Univerze v Londonu, na povabilo Univerze Columbia v New Yorku sodeloval v raziskovalnem projektu o človekovih pravicah v postkomunistični Srednji Evropi in o tem en semester predaval na Univerzi v Leuvnu v Belgiji. Na Teološki fakulteti v Ljubljani je bil redni profesor za verstva, osnovno bogoslovje in misiologijo. Vmes je šest semestrov predaval na Holy Name of Mary Seminary v Tenaru-Honiara na Salamonovih otokih v Tihem oceanu. Četrt stoletja je urejal revijo Misijonska obzorja. Duhovniški poklic je v Misijonski družbi opravljal dobra štiri desetletja, potem pa se je umaknil v družinsko življenje.
