Piše: dr. Dimitrij Rupel
Odlomek iz moje knjige Vlom, ki izide jeseni 2025.
Določeni datumi se ponavljajo:
- julija 1988 je Republiški odbor Ozne za Slovenijo s podpisom Marjana Lenarčiča (Sedež Ozne za Slovenijo: RSNZ SRS, Beethovnova 3 /pisarna VOS/) napisal predsedniku ZKS Milanu Kučanu zanimivo pismo v zvezi z Dachauskimi procesi in s stališči zgodovinske komisije CK ZKS oz. Ivana Križnarja, češ da so ta stališča »za nekdanje sodelavce Ozne in UDV« zelo pomembna. (Križnar naj bi v Borbi navajal Borisa Kraigherja, Nika Šiliha, Žana Moreta in Naceta Majcna kot akterje teh procesov, ki naj bi na ta način skušali zlorabiti oblast.)[1]
- julija 1990 je bila v Kočevskem rogu tako imenovana »spravna slovesnost«, na kateri sta se ob literarni spremljavi Borisa Cavazze, Nika Grafenauerja, Draga Jančarja, Toneta Kuntnerja, Jožeta Snoja, Rudija Šeliga, Dareta Valiča in Daneta Zajca spravila zastopnik Cerkve Alojzij Šuštar in pravkar izvoljeni predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan.
- julija 1997 so na vrhunskem sestanku Organizacije pogodbe severnoatlantskega zavezništva (Nato) povabili v članstvo Češko, Madžarsko in Poljsko, zavrnili pa prošnji Slovenije in Romunije. Napovedano, pričakovano, vendar neuresničeno vabilo je preprečilo, da bi se spravni ciklus sklenil pred letom 2025. Tudi t. i. drugo soglasje (referendum o članstvu v EU in Natu leta 2003) ob vseh mogočih ovirah in nasprotovanjih, ki jih je bil deležen celo Drnovšek, ni sklenilo ciklusa spravnih prizadevanj. Trajalo je do 8. julija 2025. S tem se odpira vprašanje zaostajanja
Celoten članek si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
