O aktualnopolitičnem dogajanju v Sloveniji, Evropski uniji in svetu smo se pogovarjali s prvim slovenskim zunanjim ministrom dr. Dimitrijem Ruplom, ki spada, če uporabim njegov termin, v Veliko generacijo slovenskih politikov, ki je Slovenijo osamosvojila. Je predavatelj na Fakulteti za državne in evropske študije in na Evropski pravni fakulteti. Je dekan nove Fakultete za slovenske študije in rektor Nove univerze.
Gospod Rupel, začniva z nedavnimi državnozborskimi volitvami. Kako ocenjujete izid volitev? Na eni strani prepričljiva zmaga Slovenske demokratske stranke in na drugi strani poraz strank, ki so zadnja leta sestavljale vladno koalicijo …
Prvič. O rezultatu letošnjih volitev le redkokdo – in temu se čudim − pravi, da je šlo za poraz Cerarjeve koalicije, ki hoče zdaj dobiti še en mandat. Šarcu je nasedel tisti del volivcev, ki so nameravali kaznovati SMC. Sicer je glavni problem slovenskih volitev pretirano število strank, ki izhaja iz miselnosti, da so stranke zastopnice množice/mavrice političnih prepričanj, kulturnih modelov, okusov … V resnici je parlament glasovalni stroj, kot je nekoč v jezi in na jezo nasprotnikov rekel France Bučar. O vseh zadevah je mogoče glasovati le »za« in »proti«, v principu torej potrebujemo dve stranki, morda tri, največ štiri … Boj za večinski sistem in proti njemu ni bil naključje. Poglejte, kakšen bi bil rezultat letošnjih volitev v primeru večinskega sistema! Ob tem lahko kdo ugovarja, češ, kako to, da desnica (tj. desna sredina) ni izvolila nobenega predsednika republike, kjer velja večinski sistem. Ta ugovor je upravičen. V strankah desne sredine se morajo vprašati, zakaj so ponujale šibke kandidate. Edini, ki ni bil šibak, je bil Peterle, vendar so mu takrat levi štabi nastavili združeno kandidaturo Gasparija in Türka. Zanimivo vprašanje je, zakaj tega ne dela desna sredina.
Drugič. Parlamentarne volitve junija 2018 so dale kočljiv rezultat glede na kvaliteto osebja, ki je bilo izvoljeno za parlamentarne oz. vladne položaje. Pravzaprav imamo dva problema: pomanjkanje pozitivnih avtoritet, tj. prodornih, močnih osebnosti; in pristransko konstrukcijo politične realnosti, kjer je vse dobro na levi, vse slabo pa na desni. Nujno bi se morali lotiti problema manjše privlačnosti desne sredine. Marsikaj izvira iz travmatične situacije v začetku sedemdesetih let, ko je Partija pokosila večino prodornih in obetavnih političnih osebnosti. Namesto njih so prišli tretjerazredni birokrati in udbovski agenti iz province, ki se niso zanimali za nič drugega kot za ohranjanje pridobitev socializma, tj. svojih položajev in premoženja. Zarota je bila popolna, saj je potegnila v svoj vrtinec tudi fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, tj. današnjo FDV, in pravno fakulteto, iz katere so izključili Bučarja. Po obračunu z liberalnimi profesorji leta 1975 si FDV in pravna fakulteta oz. ljubljanska univerza niso opomogle vse do današnjih dni. Bojim se, da so mnogi današnji levičarji in mnogi mnenjski voditelji nasledniki tedanjih oportunistov.
Tretjič. Prišel je konec hladne vojne in socializma, demokracija je bila videti zmagovita in neizbežna. Pojavila so se dela Francisa Fukuyame o koncu zgodovine (1992) in Samuela Huntingtona o trku civilizacij (1993); 11. septembra 2001 se je zgodil islamistični napad na Svetovni trgovinski center. Leta 2004 je Slovenija vstopila v Evropsko unijo in Nato, po letu 2008 pa v območje negotovosti. Navsezadnje nas je leta 2015 doletela t. i. migrantska kriza, ki postopoma načenja temelje zahodne civilizacije, kot smo jo poznali. Iz poročil o dogodkih t. i. arabske pomladi, predvsem v Egiptu; iz poročil o demonstracijah v ZDA, Franciji, Nemčiji, Ukrajini, Poljski, Madžarski … je razvidno, da na politiko znatno – če ne odločilno – vplivajo »bliskovita sporočila« t. i. družbenih medijev. Navsezadnje so jih uporabljali tudi mariborski »vstajniki«, ko so bili nahujskani zoper župana Kanglerja (leta 2012). Celo nekateri vodilni slovenski politiki se obmetavajo s šokantnimi tviti, s čimer znižujejo raven politične in siceršnje komunikacije.
Četrtič. Mnogi kompetentni ljudje se sprašujejo, kaj bi bilo, če bi se zares končala doba globalizacije, če bi nazadovala svetovna trgovina. Kako bi se v tem znašla izvozno naravnana Slovenija? Se obeta recesija, kot se je pojavila že leta 2008? Zoper politiko varčevanja, ki je bila uvedena zaradi krize, so nekateri radikalni slovenski voditelji odgovorili z zanimivim stališčem, da gre za »brezglavo varčevanje«. Ti zapozneli hedonisti so še vedno na prizorišču, v ospredju glavnega odra, ki ga po vsem videzu nimajo namena zapustiti.
In končno. Slovenija že precej let zavrača reforme, za katere se je zavezala ob vključitvi v EU in Nato. To zavračanje je podloženo z ideološkimi spori, ki bi jih lahko na kratko in preprosto definirali kot boj med osamosvojitelji in pridobitelji. Gre za varovanje pridobitev socializma 1945−1990 in za osamosvojitev leta 1991−1992. Pridobitelji se sklicujejo na zmago v drugi svetovni vojni, osamosvojitelji pa na zmago v hladni vojni.
Kako pa si razlagate dejstvo, da je Lista Marjana Šarca krepko zaostala za SDS, saj je dobila veliko manj, kot ji je po javnomnenjskih anketah kazalo še dva ali tri mesece pred volitvami. Se je zgodba s t. i. novimi obrazi vsaj delno izpela?
Če se ne motim, je bil Šarec v obtoku dalj časa kot Cerar, so pa imeli njegovi botri z njim manj sreče. Čim dlje je bil (Šarec) na sceni, tem bolj so bili ljudje – kljub medijski podpori − razočarani. Kar zadeva nove obraze, so razumljivi v prelomnih časih. Na neki način smo bili novi tudi mi pri Demosu, vendar smo imeli za sabo izkušnje s projekti, kot so bili Nova revija, Bavčarjev odbor, Majniška deklaracija 1989 … Pojavila se je nova, recimo Velika generacija, ki je danes ne vidim. Res pa je, da smo se zgledovali po Veliki generaciji, ki je konec 80. let prevzela Evropo in ves Zahod. Mislim na ljudi, kot so bili Reagan, Janez Pavel II., Wałęsa, Havel, Gorbačov, Jelcin, Kohl, Genscher … To je bila druga velika generacija po tisti, ki je reševala Evropo po drugi svetovni vojni (Churchill, De Gaulle, Schuman, Adenauer, De Gasperi …). Zdaj je šlo za nadomeščanje obrazov stare družbe, ki je propadla ob koncu hladne vojne. Ta trenutek je minil. To nadomeščanje se v Sloveniji niti ni najbolje posrečilo.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
