Piše: Metod Berlec
S prvim slovenskim zunanjim ministrom prof. dr. Dimitrijem Ruplom smo govorili o dogajanju v Sloveniji, Evropi in svetu. Pri tem smo se vsebinsko naslonili na njegovo novo knjigi Diplomati s podnaslovom Zunanja politika je notranja politika.
Gospod Rupel, pred nami so božično-novoletni prazniki, s tem tudi dan državnosti in enotnosti. To je obletnica plebiscita, na katerem smo se Slovenci odločili za življenje v samostojni in neodvisni državi Republiki Sloveniji. Kakšni spomini vas vežejo na to obletnico?
Plebiscit leta 1990 je bil prelomen dogodek. Dovolite, da uporabim nekaj osebnih podatkov. Moj tržaški praded, kmetovalec in župan Proseka Ivan Nabergoj si je relativno uspešno prizadeval za prepoznavnost in utemeljenost slovenskih interesov − kot državnozborski poslanec na Dunaju (1873−1897). Njegova hči je rodila dva razmeroma znana in uspešna slovenska kulturnika: Mirka Rupla, ki je bil profesor, bibliotekar (ravnatelj NUK), urednik in pisatelj, in mojega očeta Karla, ki je bil violinist, profesor in rektor Akademije za glasbo v Ljubljani. Kolikor sem poznal njiju in druge sorodnike, so si vsi želeli, da bi po vojni Trst postal jugoslovanski oz. slovenski in da bi se po možnosti vrnili tja, od koder so se morali preseliti v Ljubljano po koncu I. svetovne vojne. Oče Karlo se je pridružil partizanom predvsem zaradi Trsta. Mirko je za gledališče priredil v primorskem narečju Goldonijevo komedijo Primorske zdrahe in Držićevega Dunda Maroja, ki je pri njem postal Boter Andraž. Ukvarjal se je s Trubarjem (Slovenski protestantski pisci), Valvasorjem, Prešernom in Jurčičem; bil je soavtor Slovenskega pravopisa, katerega avtorski izvod je poklonil meni, svojemu nečaku, leta 1962, ko sem imel šestnajst let. To knjigo imam še vedno na pisalni mizi. Potem je bila na vrsti moja generacija. Začeli smo s knjigami in kulturo, ustanovili Novo revijo, nove stranke in državo. Nekako zadovoljiv rezultat, ki mu še danes marsikdo na Slovenskem oporeka, kar je sramota, če se primerjamo z drugimi narodi (z Američani, s Francozi, navsezadnje z Nemci in Italijani), ki stoletja in desetletja brez odvečnih vprašanj praznujejo svoje obletnice državnega vzpona in neodvisnosti.
No, očitno je, da se številni danes premalo zavedajo pomembnosti takratnega dogajanja, da vladajoči izničujejo pomen slovenske osamosvojitve. Ste predlanskim tudi zato izdali knjigo Pomen osamosvojitve – Priročnik za zagovornike in nasprotnike slovenske osamosvojitve?
Moj prvi namen je bil objaviti čim bolj poljudno zgodovino Slovenije, saj sem vse pogosteje ugotavljal, da je splošno in šolsko znanje o osamosvojitvi, da o režimskih medijih ne govorim, škandalozno pičlo. Pisaril sem pisma ministru za šolstvo, vladi, založbam, vendar nisem bil uspešen, zato sem se odločil sam napisati in iz lastnega pokojninskega žepa financirati takšno nujno potrebno knjigo, predvsem za mlajše bralce. Glavni problem je režimsko ponarejanje zgodovine. Na vsak način hočejo dopovedati, da imamo državo že od leta 1945, to pa zato, da bi zavarovali svoje vplivne položaje in bonitete. Svetujem vam, da si ogledate obsežno delo, ki ga je (ne po naključju) leta 2008 (v času Janševe vlade) izdalo Ministrstvo RS za pravosodje: Dokumenti o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev v Sloveniji v obdobju socializma.[1] To knjigo je treba brati skupaj z mnogimi tehtnimi deli Igorja Omerze (zbirka knjig o Udbi), Jožeta Dežmana in npr. Rada Pezdirja (Vzporedni mehanizem globoke države), ki raziskujejo temačne globine slovenskega socializma med letoma 1945 in 1990. Moj prispevek je bil manj obsežen, vendar so ga menda kar brali.
[1] Prek 200 strani dokumentov sta zbrali in uredili Marta Milena Keršič in Neža Stres.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
