Piše: Lucija Kavčič
O razstavi Plečnikova knjižnica: Ustvarjena za vse čase, ki bo v Narodni in univerzitetni knjižnici (Nuk) v Ljubljani na ogled do 12. novembra letos, smo se pogovarjali z dr. Damjanom Prelovškom, največjim poznavalcem Plečnikovih del. Dejal je, da je Plečnik izhajal iz Semperjeve teorije oblačenja, hkrati pa je v svoje gradnje vedno vkomponiral tudi elemente slovenske folklore.
DEMOKRACIJA: Gospod Prelovšek, preden preideva na razstavo Plečnikova knjižnica: Ustvarjena za vse čase, bi vas vprašala, kaj je bilo prej na mestu današnjega Nuka? Kakšna stavba je prej tam stala?
Prelovšek: Na mestu današnjega Nuka je nekoč stal poznorenesančni Knežji dvorec, ki so ga sredi 17. stoletja zgradili Turjačani. Ob potresu leta 1895 je bil delno poškodovan. Ker je jemal svetlobo nasproti stoječi banki Slavija, ki jo je vodil župan Hribar, so ga podrli. Občina Ljubljana je na tem mestu po načrtu Hrvata Josipa Vancaša pl. Požeškega nameravala zgraditi palačo uradov, a do tega ni prišlo. Zanimivo je, da so med kopanjem temeljev za Nuk našli danes izgubljeno srebrno pozlačeno ploščico z zanimivim latinskim napisom: »Spoštuj srečo«.
DEMOKRACIJA: Nas lahko popeljete po razstavi?
Prelovšek: Plečnik je sprva nameraval zgraditi celotno univerzo s knjižnico in študentskimi domovi vred v Tivoliju. Kozlerjevi dediči so bili pripravljeni prodati zemljišče, a do tega ni prišlo, ker so v Beogradu dolgo ovirali razvoj slovenske univerze in v proračunu zanjo niso namenili denarja. Zato je mesto Ljubljana za knjižnico brezplačno odstopilo sedanjo lokacijo, do graditve fakultet med Gosposko in Vegovo cesto pa ni več prišlo.
Razstavljeno je tudi šolsko delo Plečnikovega učenca Aleksandra Deva, pri katerem je Plečnik razvil svoj koncept zasnove knjižnice.
DEMOKRACIJA: Tedaj je bilo v igri več načrtov za knjižnico, če se ne motim?
Prelovšek: Seveda, na razstavi vidimo lahko tudi Vurnikov projekt. Ko je Plečnik leta 1933 objavil svoj projekt v posebni knjižici, je Vurnik takoj objavil svoj protiprojekt, ki naj bi bil precej bolj funkcionalen. Zemljišče bi pozidal z visokim stolpom, v katerem bi bila skladišča za knjige in bi ga bilo mogoče še povišati. Ker se vodstvo knjižnice ni moglo odločiti, so oba načrta poslali v Švico znanemu arhitektu Ottu Rudolfu Salvisbergu. Ta je ocenil, da je Plečnikov projekt popolnoma zastarel, za Vurnikovega pa je rekel, da je boljši, le da bi bilo treba nekatere stvari korigirati. Tako je tudi sam predlagal, kako naj bi bila stavba videti. Seveda situacije v Ljubljani sploh ni poznal …
Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demokracija.
