Piše: Gašper Blažič
S teologom in duhovnikom dr. Andrejem M. Pozničem smo se pogovarjali o položaju Katoliške cerkve v Sloveniji, Evropi in svetu ter tudi o aktualnem družbenopolitičnem dogajanju.
Dr. Andrej M. Poznič je tudi eden od avtorjev prispevkov za zbornik »Soglasje za zgodovinski trenutek« ter prepoznaven publicist ne samo v katoliškem svetu, pač pa tudi širše.
DEMOKRACIJA: Dr. Poznič, morda bom izpadel nekoliko naivno, a vendarle: pogrešate kaj polemike zaradi pridig tega ali onega škofa? V svojem prispevku za zbornik »Soglasje za zgodovinski trenutek« ste namreč namignili, da je Katoliška cerkev skoraj izginila iz osrednjih medijev …
Dr. POZNIČ: Polemiko ob sočnih in aktualnih pridigah naših škofov resnično pogrešam. Povedati, kar »vsi vemo in o čemer večina molči«, je ena od nalog vsakega pridigarja. Sedanji škofje so ubrali drugo, bolj t. i. »pastoralno« struno, ki pa se je izkazala za nezanimivo za širšo javnost. Tabuji niso kakšen privilegij Cerkve, ampak delujejo kot zaščita zoper družbene bolezni in gnoj, ki ga vsebujejo. Zato je veliko več tabujev med tistimi, ki se samorazglašajo za napredne, odprte in svobodne, pa so v resnici samo levičarji, ki živijo v svojem mehurčku večvrednosti, »vseznanja« in mitu vsemogočnosti.
Resnično si želim več angažiranosti in resničnega katoliškega nauka iz ust naših pastirjev. Potem bi bile pridige tudi predmet pogovora in bi lahko s sv. Pavlom rekli, »da se le oznanja Kristus, in to križani in vstali!«.
Po drugi strani pa se dominantni del naše družbe boji soočenja z drugače mislečimi, zato je tudi bila Cerkev počasi, a zanesljivo izrinjena in javnosti do te mere, da se o njej ne sliši in ne vidi praktično ničesar, razen njenih grehov in slabosti, ki pa so instrumentalizirani kot oblika preganjanja in sejanje sovraštva.
V zborniku ste denimo zapisali, da je dandanes večini prebivalstva Slovenije pojav katolištva le bežno in predvsem površno poznan.
Kot zmota se je izkazala miselnost, da je dovolj, da si tukaj in zdaj prisoten, da te ljudje poznajo. Danes je potrebna tudi primerna medijska informacija na osnovi sistematičnega, resničnega in pozitivnega poučevanja oziroma predstavitve v šoli. Gre torej za aktivno predstavitev katolištva na Slovenskem.
Vsega tega pa v Sloveniji ni. Pravzaprav se v vseh državnih in paradržavnih sistemih gojita antipatija in sovraštvo do vsega katoliškega. Včasih bi rekel, da tudi do vsega slovenskega.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
