Piše: Bogdan Sajovic
S poslovnim svetovalcem, praktičnim filozofom in publicistom dr. Andrejem Drapalom smo se pogovarjali o svobodi, totalitarizmu, globoki državi, zeleni agendi, nacionalni identiteti in migracijah.
Najbolj vroča današnja novica (z njim smo se pogovarjali prejšnji torek, op. a.) je, da so obsodili Marine Le Pen in ji tudi prepovedali politično delovanje. Kaj menite o tem?
Nikakor nisem presenečen, da se je to zgodilo. Na ravni Evropske unije že nekaj časa poteka intenzivna kampanja vilifikacije vseh, ki jih globalistično vodstvo Unije smatra za politične ovire oziroma nevarnost za njihovo obvladovanje povezave. Če pozorno poslušate nekatere izjave iz preteklosti, so dejansko že grozili ne le Le Penovi, pač pa tudi nekaterim drugim − Orbanu, Melonijevi, voditeljem Alternative za Nemčijo … In so tudi že proti nekaterim sprožili postopke, nedavno v Romuniji, ko so politiku prepovedali kandidirati, pa poskusi, da bi prepovedali in razpustili AfD v Nemčiji. Postopki so bili sproženi tudi proti Salviniju, proti politikom PiS na Poljskem.
Vsi ti postopki so usmerjeni izključno proti eni sami politični opciji. Proti tisti, ki je kritična do današnje mainstream politike v Evropi. Kot sem dejal, gre za načrtno kampanjo vilificiranja političnega nasprotnika. Ta sanitarni kordon, kot so ga politiki EU sami poimenovali, se vse bolj uporablja proti posameznim politikom ali strankam v Avstriji, Nemčiji, Franciji, na Švedskem, Nizozemskem, Poljskem … To pomeni popolno odsotnost možnosti kakršnegakoli dialoga, pogajanj, da o sodelovanju niti ne govorimo. To je popolnoma nevzdržno, popolnoma v nasprotju z vsemi deklariranimi evropskimi vrednotami, na katere se tako pogosto in ponosno sklicujemo, še posebej zdaj vladajoča elita. Gre za zanikanje demokratičnega dialoga in praktično drsenje Evrope v totalitarizem.
In odpira možnosti za pravniški aktivizem, za obračun s konkurenco?
Sanitarni kordoni proti nekomu vzbujajo vtis, da gre za tako groznega človeka ali stranko, da je vsak normalen odnos z njim nemogoč. In da si takšen tudi zasluži sodni postopek. In seveda, če je nekdo tako grozen, oprostitev sploh ne preide v poštev.
Seveda pa takšni postopki sprožijo tudi protireakcijo. Spodkopavajo namreč zaupanje v neodvisnost sodstva in postopkov. Tudi če je morda obtoženi dejansko kršil zakone in bil po vsej pravici obsojen, obstaja madež, dvom nad razsodbo. Ker nikoli ni mogoče stoodstotno zatrditi, da je bil postopek v prvi vrsti speljan nepristransko, in kot drugo, da sodniki niso bili nepristranski pri razglasitvi sodbe.
Na srečo ti novi radi-bi-bili-totalitarci niso čisto iz istega »štofa« kot nekdanji.
Oni stari totalitarci so bili predvsem bolj kompaktni, homogeni. Imeli so cilj, imeli so vizijo. Priti na oblast za vsako ceno in jo tudi obdržati. Predvsem pa so dobro poznali človeško psiho. Razumeli so, da sta družba in življenje kompleksna, ljudje v veliki večini pa kompleksnosti ne marajo. Ljudje si želijo preprostih odločitev med belim in črnim. Stari totalitarci so jim to preprostost dali. Ustvarili so bi-partizansko družbo − mi dobri, oni slabi. Mi napredni, oni nazadnjaški.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!